Jedro

Pri opredeljevanju vrste spora (zaradi odločanja o stroških postopka in sodnih taksah) se upošteva tako vsebina primarnega (spor zaradi prenehanja delovnega razmerja), kot tudi vsebina podrejenega zahtevka (spor zaradi plačila odškodnine in odpravnine), sicer bi se stranka, ki je sicer zainteresirana le npr. za plačilo odpravnine, izognila plačilu stroškov in taks tako, da bi primarno izpodbijala odpoved pogodbe o zaposlitvi, čeprav bi vedela, da neutemeljeno, podredno pa bi vtoževala plačilo odpravnine.

Če delavec (tožnik) umakne del podrejenega tožbenega zahtevka - za plačilo odškodnine za čas odpovednega roka, je dolžan toženi stranki (delodajalcu) povrniti stroške postopka, ker zahtevek za plačilo odškodnine za čas odpovednega roka ni spor zaradi prenehanja delovnega razmerja, čeprav je z odpovedjo v zvezi. Tak zahtevek je mogoče postaviti oz. mu je mogoče ugoditi le, če se odpoved pogodbe o zaposlitvi ne izpodbija (oz. podrejeno, če se ne izpodbije) zato ni mogoča uporaba 2. odst. 22. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka v III. točki izreka sklepa.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek zaradi umika primarnega zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev, da sta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 3.7.2003 in z dne 18.8.2003 nezakoniti in se zato razveljavita ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, zahtevka, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter umika dela podrednega zahtevka, ki se nanaša na izplačilo odškodnine za 105 dni odpovednega roka. Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 41.975,00 SIT.

Zoper III. točko sklepa (odločitev o stroških postopka) se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev o stroških postopka napačno oprlo na 158. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002), ker gre v konkretnem primeru za spor o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in iz tega zahtevka izvirajoče pravice. Sodišče prve stopnje je tudi samo štelo spor za delovni spor zaradi prenehanja delovnega razmerja, saj takse za tožbo ni odmerilo. Predlaga, da pritožbeno sodišče v skladu z 2. odstavkom 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94) pritožbi ugodi, izpodbijani del sklepa razveljavi in odloči, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka oz. podrejeno, da izpodbijani del sklepa razveljavi in odločanje o stroških pridrži do končne odločitve sodišča v tej zadevi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da pri umiku tožbe uporaba 22. člena ZDSS ne pride v poštev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Bistvenih kršitev določb postopka ni zagrešilo.

Tožnik je s tožbo primarno zahteval ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo ter da mu tožena stranka prizna vse pravice iz delovnega razmerja od odpovedi do poziva nazaj na delo. Po primarnem zahtevku je to spor zaradi prenehanja delovnega razmerja, v katerem ne glede na izid postopka delodajalec po 2. odstavku 22. člena ZDSS sam krije svoje stroške postopka (tudi v primeru, če je tožba umaknjena). Tožnik pa je postavil tudi podrejeni zahtevek, ki se ne šteje za spor o prenehanju delovnega razmerja - namreč za plačilo odškodnine za čas odpovednega roka in za plačilo odpravnine. Kadar stranka poleg primarnega zahtevka postavi tudi podrejenega, govorimo o t.i. eventualni kumulaciji zahtevkov. Čeprav je podrejeni zahtevek postavljen v bistvu pogojno, gre za samostojni zahtevek, ki ga sodišče lahko obravnava tudi ločeno. Sodna praksa je zavzela stališče, da se v takem primeru dovoljenost revizije presoja za vsak zahtevek posebej (odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 162/95). Kadar se podrejeni zahtevek postavlja naknadno, po vložitvi tožbe, se dopustnost postavitve podrejenega zahtevka presoja po določbah ZPP o spremembi tožbe (II Ips 853/93). To pomeni, da se pri opredeljevanju vrste spora upošteva tako vsebina primarnega, kot tudi vsebina podrejenega zahtevka. Zato je v konkretnem primeru treba spor šteti po primarnem zahtevku za spor zaradi prenehanja delovnega razmerja, po podrednem pa za spor zaradi plačila odškodnine in odpravnine. Tako naziranje preprečuje, da bi se stranka, ki je sicer zainteresirana le npr. za plačilo odpravnine, izognila plačilu stroškov in taks tako, da bi primarno izpodbijala odpoved pogodbe o zaposlitvi, čeprav bi vedela, da neutemeljeno, podrejeno pa vtoževala plačilo odpravnine.

Tožnik je umaknil del podrejenega zahtevka za plačilo odškodnine za 105 dni odpovednega roka. Ta del spora se ne šteje za spor zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, čeprav je z odpovedjo v zvezi. Določbo 2. odstavka 22. člena ZDSS je mogoče namreč uporabiti le v primeru, ko se odloča o sporu zaradi prenehanja delovnega razmerja (sedaj odpovedi pogodbe o zaposlitvi), torej za zahtevek, s katerim se zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, če se ugotovi, da je odpoved nezakonita. Zahtevek za plačilo odškodnine za čas odpovednega roka ni spor zaradi prenehanja delovnega razmerja; nasprotno, tak zahtevek je mogoče postaviti oz. mu je mogoče ugoditi le, če se odpoved pogodbe ne izpodbija (oz. podrejeno, če se ne izpodbije).

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je ob umiku (tudi dela podredne) tožbe na podlagi 158. člena ZPP sklenilo, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka. Stroške je tudi pravilno odmerilo. Tožnik zahtevka ni specificiral, tako da znašajo po Odvetniški tarifi (OT, Ur.l. RS št. 67/2003) za neocenljivo zadevo po tar. št. 15/b, 3. alineja stroški odgovora na tožbo 300 točk (upoštevaje zadnjo bruto plačo v juliju 2003 pa znaša vrednost spornega predmeta za ta del tožbe za 105 dni okrog 600.000,00 SIT, torej tudi 300 točk). Pravilno je odmerjena tudi sodna taksa za odgovor na tožbo in 20%-ni DDV.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP v povezavi s 365. členom ZPP potrdilo v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje (III. točka).

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj za odločitev o pritožbi odgovor ni bil potreben.