Jedro

Iz določb javnega razpisa sledi, da se v predmetnem postopku uporablja postopek, določen z ZVO-1 in ZUP, kolikor ZVO-1 ne določa drugače. Iz določb ZVO-1 ne izhaja, da bi vseboval določbe glede (fikcije) umika vloge. To tudi ne izhaja iz določb 135. člena ZUP, ki je naveden kot podlaga za izdajo izpodbijanega akta. Po presoji sodišča zato organ prve stopnje ni ravnal pravilno, ko je na podlagi četrtega odstavka 135. člena ZUP izdal izpodbijani sklep, s katerim je po uradni dolžnosti ustavil postopek dodelitve pravice do nepovratne finančne pomoči.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Eko sklada, Slovenskega okoljskega javnega sklada, 35438-504/2013-4 z dne 14. 3. 2014 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Eko sklad, Slovenski okoljski sklad (v nadaljevanju oz. Eko sklad - prvostopenjski organ) po uradni dolžnosti ustavil postopek dodelitve pravice do nepovratne finančne pomoči za nakup okolju prijaznejših težkih tovornih vozil in avtobusov na podlagi vloge tožnika (1. točka izreka). Stroškov postopka ni bilo (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 21. 11. 2013 vložil vlogo na Javni razpis za nepovratne finančne pomoči za nakup okolju prijaznejših težkih tovornih vozil in avtobusov “23SUB-CTP13“ (v nadaljevanju: javni razpis) pod zaporedno številko 504. Vloga je bila skladno z določili razpisa uvrščena na 2. odpiranje vlog, ki je potekalo 22. 11. 2013. Iz javnega razpisa med drugim izhaja, da bo Eko sklad upošteval razpoložljiva razpisana sredstva. Na zadnjem odpiranju vlog bodo vsem vlagateljem, ki bodo izpolnjevali razpisne pogoje, nepovratna sredstva dodeljena v sorazmerno nižjem znesku, v kolikor bo vsota izračunanih pomoči presegala razpisana sredstva. Določilo 8. točke javnega razpisa pa določa, da je razpis odprt do porabe sredstev. Po obravnavi vseh vlog, ki so prispele, in ki so bile skladno z določili javnega razpisa uvrščene na prvo odpiranje vlog 19. 11. 2013, je bilo ugotovljeno, da je bila glavnina sredstev (to je 3.975.250,00 EUR), ki so bila z razpisom razpisana, porabljena že na tem odpiranju. Iz navedenega razloga, in glede na to da je Eko sklad zgolj izvajalec predmetnega razpisa (po pooblastilu pristojnega ministrstva), je Eko sklad na Ministrstvo za kmetijstvo in okolje kot tudi na Ministrstvo za infrastrukturo in prostor naslovil dopis glede zaključka predmetnega razpisa. Odgovor je bil, da se minimalni znesek, ki je ostal od razpisanih sredstev, ne razdeli. To pa iz razloga, ker bi posameznemu vlagatelju, ki je oddal vlogo na 2. odpiranje vlog, zaradi pravila o sorazmerno nižji dodelitvi, bil dodeljen izjemno majhen znesek (10,00 do 30,00 EUR), ki glede na vrednost vozil ne bi dosegel pravega namena. Ker je skladno z določilom 131. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) Eko sklad začel predmetni upravni postopek, je treba v obravnavanem primeru glede zaključka postopka uporabiti četrti odstavek 135. člena ZUP, ki določa, da organ postopek ustavi, če se je začel po uradni dolžnosti.

Tožnikovo pritožbo zoper sklep o ustavitvi postopka je zavrnilo Ministrstvo za kmetijstvo in okolje kot drugostopenjski organ. Tožnikove ugovore zavrača. Med drugim navaja, da se je prvostopenjski organ za ustavitev postopka javnega razpisa in nerazdelitev preostanka sredstev odločil v okviru diskrecije. Pravilno je ocenil, da glede na dejstvo, da je bila glavnina sredstev porabljena že na prvem odpiranju, za nadaljnje vodenje postopka odločanja o preostalih vlogah ni več pogojev. V javnem razpisu je bilo namreč izrecno določeno, da je odprt do porabe oziroma razdelitve vseh razpisanih sredstev, to pa za vlagatelje pomeni vnaprej znano tveganje, da bo pri kasnejših odpiranjih vlog (če bo do njih sploh prišlo) možno razdeliti manj sredstev ali pa sploh nič, če bodo ta porabljena že na prejšnjih odpiranjih. Odločitev prvostopenjskega organa je obrazložena v skladu z 214. členom ZUP. Drugostopenjski organ meni, da je bil v obravnavani zadevi pravilno uporabljen 131. člen ZUP. V postopku po prijavi na javni razpis namreč tožnik kot prijavitelj ne uveljavlja neke svoje pravice do subvencije ali druge pomoči, ki bi mu jo zagotavljali predpisi, pač pa v postopku, začetim po uradni dolžnosti, kandidira za javna sredstva.

Tožnik se z navedenim sklepom ne strinja in meni, da je nepravilen in nezakonit. Uveljavlja tožbene razloge nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V tožbi navaja, da je bil razpis objavljen v Uradnem listu RS št. 94/13 z dne 15. 11. 2013. Ta dan je bil petek. Rok za oddajo vloge za prvo odpiranje 19. 11. 2013 je bil zadnji delovni dan pred odpiranjem vlog, najkasneje do 14.00 ure. Glede na navedeno, je bil rok za prvo odpiranje vlog pravzaprav ponedeljek 18. 11. 2013 do 14.00 ure. Tožnik meni, da gre za prekratek in povsem nerazumen rok. Pri kandidiranju pa so imeli prednost vlagatelji, ki so bili o javnem razpisu obveščeni, med katerimi pa ni bil tožnik. Določitev tako kratkega roka je v nasprotju s samimi določbami javnega razpisa, ki določa, da bodo vlagatelji nepopolne vloge morali dopolniti v osmih dneh. S tem je bila kršena vrsta zakonskih in ustavnih načel in določb. Razpis ni zakonit, napačno je uporabljeno materialno pravo, nepravilno pa je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje. Tožnik je vlogo vložil še pred zaprtjem razpisa 21. 11. 2013 in pričakuje vsebinsko obravnavo svoje vloge, za katero je izpolnjeval vsebinske pogoje. Ker so bile v postopku storjene kršitve pravil postopka, tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani akt odpravi, tožniku pa dodeli sredstva državne pomoči. Podredno pa predlaga, da sodišče odpravi ugotovljeno kršitev in odloči o zahtevku za povrnitev škode ter vzpostavi zakonito stanje tako, da tožniku prisodi odškodnino za škodo. Podredno predlaga, da sodišče ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta in zadevo vrne v ponoven postopek organu prve stopnje, ki naj tožnikovo vlogo obravnava pod pogoji in merili, določenimi v javnem razpisu.

Tožena stranka v odgovoru tožbo navaja, da je tožba neutemeljena, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba je utemeljena.

V predmetni zadevi je sporen sklep prvostopenjskega organa o ustavitvi postopka. V zvezi s tožnikovo vlogo je bil namreč postopek po uradni dolžnosti ustavljen. Kot pravna podlaga izpodbijanega sklepa je naveden 135. člen ZUP.

Sodišče je izpodbijani akt presojalo v upravnem sporu glede na določilo drugega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerem se v upravnem sporu lahko izpodbijajo sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. V obravnavani zadevi gre namreč za ustavitev postopka.

Iz 135. člena ZUP izhaja, da če je bil postopek začet na zahtevo stranke, pa stranka umakne svojo zahtevo, izda organ sklep, da se postopek ustavi (prvi odstavek 135. člena ZUP). Če je nadaljevanje postopka potrebno v javnem interesu, ali če to zahteva stranka z nasprotnim interesom, ga pristojni organ nadaljuje (tretji odstavek 135. člena ZUP). Če se je postopek začel po uradni dolžnosti, ga organ lahko ustavi. Če pa bi se postopek v isti zadevi lahko začel tudi na zahtevo stranke, se postopek nadaljuje, kadar stranka to zahteva (četrti odstavek 135. člena ZUP). Zoper sklep, s katerim se ustavi postopek, je dovoljena pritožba (peti odstavek 135. člena ZUP).

Iz določb javnega razpisa sledi, da se v predmetnem postopku uporablja postopek, določen z Zakonom o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) in ZUP, kolikor ZVO-1 ne določa drugače. Iz določb ZVO-1 ne izhaja, da bi vseboval določbe glede (fikcije) umika vloge. To tudi ne izhaja iz citiranih določb 135. člena ZUP, ki je naveden kot podlaga za izdajo izpodbijanega akta. Po presoji sodišča zato organ prve stopnje ni ravnal pravilno, ko je nato na podlagi četrtega odstavka 135. člena ZUP izdal izpodbijani sklep. Ker je bilo treba izpodbijani sklep že iz navedenega razloga odpraviti in vrniti organu prve stopnje v ponovni postopek, se sodišče do vseh ostalih tožnikovih ugovorov ni opredeljevalo.

Ob tem sodišče le dodaja, da so utemeljeni tožnikovi ugovori, da je določitev tako kratkega roka, kot v obravnavani zadevi, v nasprotju s samimi določbami predmetnega javnega razpisa, ki določa, da bodo vlagatelji nepopolne vloge morali dopolniti v osmih dneh. Tudi ob upoštevanju določb ZUP je taka ureditev v razpisu vsaj nekonsistentna, če že ne v nasprotju z zakonom. Nedoslednost ureditve v javnem razpisu pa po presoji sodišča ne more iti v škodo tožnika.

Glede na navedeno izpodbijani sklep ni pravilen in ni skladen z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ker za to niso izpolnjeni pogoji (prvi odstavek 65. člena ZUS-1).

Ker je izpodbijani upravni akt odpravljen, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa je v postopku imel pooblaščenko, ki je odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, kar skupaj z 22 % davkom na dodano vrednost znaša 347,70 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika).

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).