Jedro

Ni podlage za vrnitev zemljišča pod pogoji, ki jih določa 2. odstavek 26. člena ZRPPN, ker je bilo tožniku zemljišče odvzeto na podlagi predpisa ki, zaradi načina prenehanja lastninske pravice ne predvideva možnosti odprave pravnomočne odločbe o prenehanju lastninske pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 1844/95-15 z dne 16.3.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30.10.1995, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Upravne enote P. z dne 24.7.1995. S to odločbo je upravni organ prve stopnje zavrgel predlog tožeče stranke za izdajo odločbe po 26. členu Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (ZRPPN) zaradi vrnitve v last parcele št. 3686/3 k.o. P. II, ker ni bilo pogojev za uvedbo upravnega postopka. V razlogih izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da je Občina P. na podlagi 3. in 4. člena Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev, izdala Odlok o prenehanju lastninske pravice na zemljiščih v zazidalnem območju L. II - dodatno Občine P. V 3. členu navedenega odloka je pod zaporedno številko 1-75 navedena sporna parcela, ki je bila last tožeče stranke, v 4. členu pa, da je lastninska pravica tožeče stranke nad sporno parcelo prenehala, z uveljavitvijo navedenega odloka. Iz odloka o spremembi in dopolnitvi odloka z dne 26.12.1989 pa ne izhaja, da bi bila sporna parcela izvzeta iz zazidalnega območja L. II - dodatno. Pritrdilo je odločitvi tožene stranke in pravni podlagi, na kateri je bila sprejeta njena odločitev. Tožeča stranka opira svoj zahtevek na 26. člen ZRPPN, ki v 2. odstavku navedenega člena določa, da je možno v upravnem postopku predlagati odpravo pravnomočne odločbe o razlastitvi. Ker pa pravna podlaga za prenehanje lastninske pravice na sporni parceli ni bil navedeni zakon, ampak drug zakon, ki zaradi načina prenehanja lastninske pravice take možnosti ne predvideva, sta prvostopna odločba in izpodbijana odločba zakoniti. Sporna parcela tudi s spremembo navedenega odloka ni bila izvzeta iz zazidalnega območja L. II - dodatno. V kolikor bi bilo tako izvzetje z odlokom določeno, bi tožeča stranka lahko uveljavljala svoje pravice neposredno na podlagi spremenjenega odloka in ne bi šlo za zadevo, o kateri se odloča v upravnem postopku. Zavrnilo je tudi ugovor tožeče stranke glede pristojnosti upravnih organov zaradi spremembe Zakona o lokalni samoupravi. Upravni organ prve stopnje je zavrgel tožnikov predlog zato, ker v zadevi ni mogoče izdati upravne odločbe po 26. členu ZRPPN in ne zato, ker bi bil nepristojen za odločanje v upravni stvari zaradi spremembe Zakona o lokalni samoupravi. Na odločitev tudi ne more vplivati dejstvo, da je bila sosednja parcela vrnjena prejšnjemu lastniku, saj je bilo to vračanje možno le zaradi tega, ker je bila izvzeta z odlokom iz zazidalnega načrta, ne pa na podlagi uporabe 26. člena ZRPPN. Zato tudi ni ugotovljena kršitev načela enakosti pred zakonom, ki jo uveljavlja tožeča stranka.

Tožnik v pritožbi navaja, da ni nobenega razloga več, da bi Občina P. na njegovem zemljišču obdržala lastninsko pravico, ker je prišlo do spremembe zazidalnega območja oziroma prenehanja razlogov, ki so upravičevali ukrep prenehanja lastninske pravice na območju pozidave "L. II". Zemljišče mu še ni bilo odvzeto iz posesti in tudi ne plačana denarna odmena. Z odvzemom lastninske pravice je upravni organ posegel v temeljno ustavno pravico uživanja lastnine. Omejitev oziroma odvzem lastnine je dopusten le v javno korist. V tem primeru pa ni mogoče govoriti o javni koristi, če ne bi bilo območje, kjer je njegovo zemljišče, predvideno za gradnjo in za trg. Ker zazidava ni bila izvedena, tudi ni več razloga, za omejitve oziroma za odvzem lastninske pravice. Vložil je zahtevo za vračilo zemljišča na Občini P., zadevo pa je reševala Upravna enota P., ki s formalističnim pristopom onemogoča vsebinsko obravnavanje zahteve za vračilo zemljišča. Občinski akt je v delu, ki se nanaša na njegovo zemljišče, nejasen. Meja spremenjenega načrta je neprimerna. Na to okoliščino pa navezuje svoje trditve, da so bila sosednja zemljišča vrnjena prejšnjim lastnikom. Z vodenjem predmetnega postopka je bil onemogočen pri organu, na katerega je naslovil zahtevo, izraziti nezadovoljstvo z občinskim akti ter doseči meritorno odločitev in pojasnilo o razlogih za vzdrževanje nezakonitega stanja. Zato predlaga razveljavitev izpodbijanih aktov.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo. Izpodbijana sodba temelji na pravilni dejanski in pravni podlagi. Navedlo je pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih zato ne navaja ponovno.

Ni sporno, da je na parceli št. 3686/3 k.o. P. II prenehala lastninska pravica na podlagi občinskega odloka, izdanega v skladu z Zakonom o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev in ne na podlagi ZRPPN, na katerega določbo (26. člen) opira tožeča stranka svoj zahtevek.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je zazidalni načrt za območje, na katerem je navedena parcela, prenehal veljati, saj to dejstvo na samo odločitev v tem primeru ne more vplivati. Kolikor bi na navedeni stavbni parceli prenehala lastninska pravica s pravnomočno odločbo, izdano na podlagi ZRPPN in bi bili izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 26. člena tega zakona, bi tožeča stranka imela pravno podlago, da predlaga odpravo pravnomočne odločbe. Ker pa pravna podlaga za prenehanje lastninske pravice na navedeni parceli ni bil ZRPPN, ampak drug zakon, ki, zaradi načina prenehanja lastninske pravice, take možnosti ne predvideva, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izpodbijana odločba zakonita.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je tožnik izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.