Jedro

Na podlagi ugotovitev, da je obsojenec kritičnega dne z uporabo vil oškodovancu preprečil nadaljnjo vožnjo s traktorjem po parceli, ki je last obsojenčevega očeta, in da je oškodovanec v času storitve kaznivega dejanja imel na sporni parceli pravico uporabe travniške poti in vožnje s traktorjem po njej ter da je zato bila lastninska pravica obsojenčevega očeta s to služnostjo omejena, je sodišče zaključilo, da je izpolnjen tudi pogoj za kaznivo dejanje prisiljenja po 1. odstavku 142. člena KZ in sicer protipravnost obsojenčevega ravnanja.

Izrek pravnomočne sodbe nasprotuje sam sebi, kadar si dejstva v opisu kaznivega dejanja nasprotujejo ali celo izključujejo ali pa so v nasprotju z ostalimi deli izreka.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. A.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 120.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Kranju z dne 16.01.2002 je bil obs. A.P. spoznan za krivega kaznivega dejanja prisiljenja po 1. odstavku 142. člena KZ. Z uporabo omilitvenih določb 2. točke 42. člena KZ mu je bila izrečena denarna kazen v višini 100.000,00 SIT z določenim rokom plačila treh mesecev ter naložena povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo 50.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 22.10.2002 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo 100.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik P.O. ml., je dne 21.01.2003 priporočeno po pošti vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter absolutno bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da spremeni pravnomočno odločbo tako, da obs. A.P. oprosti vsake krivde in odgovornosti za očitano kaznivo dejanje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva ni utemeljena.

Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona in absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Meni, da ne gre za protipravno ravnanje obsojenega ter da izrek sodbe nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe. Sodišče druge stopnje je zagovorniku na te trditve že odgovorilo v svoji sodbi, iz teh navedb pa je razvidno, da protipravnost ni bila izključena in da tudi ni nasprotja v izreku in med izrekom ter razlogi sodbe sodišča prve stopnje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitve kazenskega zakona zahteva za varstvo zakonitosti ni konkretno opredelila. Z navedbo v obrazložitvi, da v obsojenčevem dejanju manjka element protipravnosti, zaradi česar kaznivo dejanje ni podano, sledi, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Po stališču vložnika zahteve za varstvo zakonitosti, ki ga je uveljavljal že v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbenem postopku, je protipravnost v obravnavanem primeru izključena, ker oškodovanec v inkriminiranem času ni imel pravice vožnje po parceli št. 2/11 k.o. B. Trdi, da ima grožnja, s katero je obsojenec zapretil oškodovancu, pravno podlago v samopomoči pri branjenju posesti ter je obsojenec prav gotovo imel pravico do neoviranega izvrševanja lastninske pravice. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je obsojenec kritičnega dne z uporabo vil oškodovancu preprečil nadaljnjo vožnjo s traktorjem po parceli, ki je last obsojenčevega očeta. Prav tako je ugotovilo, da je oškodovanec v času storitve kaznivega dejanja imel na sporni parceli pravico uporabe travniške poti in vožje s traktorjem po njej ter da je zato bila lastninska pravica obsojenčevega očeta s to služnostjo omejena. Na podlagi teh dejstev je sodišče zaključilo, da je izpolnjen tudi pogoj za kaznivo dejanje prisiljenja po 1. odstavku 142. člena KZ in sicer protipravnost obsojenčevega ravnanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti, ki zatrjuje, da oškodovanec nima služnostne pravice ter da je obsojenec imel zato pravico do samopomoči, izhaja iz drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče. Le v primeru, če bi sodišče ugotovilo, da je obsojenec storil dejanje pod vplivom katere izmed v pravnem redu določene in upoštevne okoliščine, ki izključuje materialno protipravnost (silobran, skrajna sila, sila ali grožnja ali kakšna druga okoliščina), bi bilo mogoče zaključiti, da je s sprejeto odločitvijo kršilo kazenski zakon iz 1. točke 372. člena ZKP. Glede na to, in ker je utemeljeno zavrnilo obrambno tezo, da se je obsojenec poslužil samopomoči kot okoliščine, ki bi sicer lahko, če bi bila dovoljena, izključila protipravnost obsojenčevega ravnanja, navedena kršitev kazenskega zakona ni podana.

Z navedbo, da je izrek sodbe nerazumljiv in da nasprotuje sam sebi ter razlogom sodbe, vložnik zahteve uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. To kršitev vidi v delu izreka pravnomočne sodbe, v katerem je navedeno, da je obsojenec od oškodovanca "zahteval, naj ne vozi po njegovi zemlji, čeprav spor o služnosti še ni rešen". Na nerazumljivost sodbenega izreka je mogoče sklepati, če gre za nejasnost in nerazumljivost dejstev in okoliščin, ki so znaki kaznivega dejanja. V tem pogledu izreku pravnomočne sodbe ni mogoče očitati pomanjkljivosti. Sicer pa zahteva ne pojasni, katere okoliščine in dejstva, ki so navedena kot znaki obravnavanega kaznivega dejanja, niso dovolj razumljivo in jasno opredeljena. Iz obrazložitve sledi, da zahteva dejansko utemeljuje le trditev, da izrek pravnomočne sodbe nasprotuje sam sebi. Toda takšno nasprotje je podano, kadar si dejstva v opisu kaznivega dejanja nasprotujejo ali celo izključujejo ali pa so v nasprotju z ostalimi deli izreka.

Navedbo v izreku, ki jo izpostavlja vložnik zahteve, je treba povezati z dejanskimi zaključki sodišča, ki temeljijo na ugotovitvi, da je oškodovanec v času storitve kaznivega dejanja imel v posesti in tudi izvrševal služnost vožnje s traktorjem. Poudarek, da je obsojenčevo ravnanje nedopustno v času, ko spor o služnosti še ni bil rešen, v izreku pravnomočne sodbe ne ustvarja nasprotja. Sicer pa vložnik zahteve v zvezi s tem svoje stališče opira na drugačno presojo dejanskih okoliščin, kot jo vsebuje pravnomočna sodba. Zato, in ker zahteva ne pojasni določno, v čem naj bi bilo nasprotje med izrekom in obrazložitvijo pravnomočne sodbe, zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. A.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavku 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (3. odstavek 92. člena ZKP).