Jedro

Vračunanje pride ex lege (a le kadar sodediči to zahtevajo) v poštev le za zakonite dediče, za oporočne pa le tedaj, če je oporočitelj tako izrecno določil. Pritožnica je oporočna dedinja; sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je zapustnica izrecno določila, naj se oporočni dedinji v dedni delež vračuna podarjeno (oz. izročeno) premoženje. Nujni dediči tega tudi niso zatrjevali, pa tudi vračunanja niso zahtevali. Zato sodišče vračunanja ne bi smelo opraviti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep o dedovanju razveljavi v točki A/ 5. in A/ 12. ter v delu v katerem se nanaša na dolžnost oporočne dedinje Julijane K. izplačati nujnim dedičem Antonu P. in Anici M. po 680.105,00 SIT; Janezu K., Borisu K., Andreju K., Jožici Z., Mileni Š. in Alojzu R. pa po 453.402,00 SIT (zadnji odstavek točke B/ izreka izpodbijanega sklepa) ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju med drugim A/ ugotovilo, 2./ da v zapuščino spada nedoločen delež zapustnice na nepremičnini vpisani pri vl. št. 2820 k.o. T...; 3./ da znaša zapuščinska taksa 20.000,00 SIT; 4./ da je zapustnica z izročilno pogodbo z dne 29.6.1977 izročila hčerki Julijani K. in njenemu možu Alojzu K. nepremičnino vpisano pri vl. št. 124 k.o. T...; 5./ da sta 1/2 nepremičnine vpisane pri vl. št. 124 k.o. T... pridobila z vloženim delom in sredstvi Ana P. in pokojni Anton P. (kar je bilo ugotovljeno s sodbo II P 148/87 Temeljnega sodišča v Ljubljani); 6./ da je 1/2 te nepremičnine ocenjena na skupno 10.881.677,00 SIT; 7./ da je zapustnica napravila pismeno oporoko pred pričami z dne 19.3.1974 s katero je določila za dedinjo vsega svojega premoženja hčerko Julijano K., ostalim otrokom je določila nujne deleže, sina Antona P. pa razdedinila; 9. da so tekom postopka umrli sin zapustnice Anton P., ki je zapustil sina Antona P. in hči Anico M.; hči Terezija K., ki je zapustila potomce Janeza K., Borisa K. in Andreja K.; že pred zapustnico pa hči Jožefa R., ki je zapustila potomce Jožico Z., Mileno Š. in Alojza R.; 10./ da je oporočna dedinja sprejela dediščino; 11./ do so nujni dediči uveljavljali nujne deleže ter, da so 12./ uveljavljali vračunanje vrednosti 1/2 nepremičnin vl. št. 124 k.o. T.... Sodišče prve stopnje je B/ proglasilo kot dedinjo na podlagi oporočnega dedovanja Julijano K. do 30/48 (to je 5/8 zapuščine); kot nujne dediče pa Antona P. in Anico M. - vsakega do 3/48 zapuščine, Janeza K., Borisa K., Andreja K., Jožico Z., Mileno Š. in Alojza R. - vsakega do 2/48 zapuščine. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da Anici M. in Antonu P. pripada vsakemu po 680.105,00 SIT; ostalim nujnim dedičem pa po 453.402,00 SIT, kar je dolžna izplačati oporočna dedinja Julijana K.. Zoper tak sklep se (razen v delu, ki se nanaša na nepremičnino vl. št. 2820 k.o. T...) zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje oporočna dedinja Julijana K.. Zatrjuje, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da predstavlja premoženje, ki ji ga je izročila zapustnica, darilo. Nujni dediči bi morali svoja pričakovanja glede tega premoženja uveljaviti napram prevzemnici izročenega premoženja s tožbo in to v 3 letih od dne razglasitve oporoke oz. smrti zapustnice. Ker tega niso storili, je odločitev sodišča o izplačilih nezakonita, zahtevki dedičev pa zastarani. Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) v določbi 110. člena sicer res določa presumpcijo, da se premoženje izročeno z izročilno pogodbo, pri kateri niso sodelovali vsi dediči, šteje za darilo. Pritožnica pa meni, da je izkazala nasprotno - saj zatrjuje, da je vrednost nepremičnine odplačala z več kot 20 letnim delom na kmetiji in s skrbjo in popolno nego matere 2 leti pred smrtjo. Izročilna pogodba je bila torej odplačna pogodba in ne gre za darilo. Ker je šlo pri vprašanju odplačnosti oz. neodplačnosti prevzetega premoženja med dediči za spor, bi moralo sodišče ta spor rešiti oz. dediče napotiti na pravdo. Poleg tega je sodišče izhajalo iz napačnega izračuna osnove, saj Julijana K. ni imela v lasti celotne polovice sporne nepremičnine; prevzemnik ene polovice je bil namreč Alojz K., ki mu v nobenem primeru ne bi bilo treba ničesar vračati v zapuščino. Ne drži tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo v pravdi II P 148/87 ugotovljeno, da sta polovico omenjene nepremičnine pridobila z vloženim delom in sredstvi Ana P. in pokojni Anton P.. Ugotovljeno je bilo namreč le, da sta pridobila zgornjo polovico hiše; ne pa polovico nepremičnin vl. št. 124 k.o. T.... Na strani 3 izpodbijanega sklepa pa je potrebno popraviti pomoto, saj se pojavljata dva Borisa K.. Iz oporoke zapustnice tudi izhaja, da je oporočni dedinji zapustila svoj solastninski delež na parceli št. 1684/319 k.o. T..., ki v izpodbijanem sklepu ni omenjen. Zaradi navedenega pritožnica predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni in odloči v smeri pritožbenih razlogov ali pa ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožba je utemeljena. V skladu z določbo prvega odstavka 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve odgovarja le na tiste pritožbene navedbe, ki so v tej fazi postopka odločilnega pomena. Sodišče prve stopnje je, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa (kjer se sklicuje na določbo 48. člena ZD), oporočni dedinji Julijani K. v dedni delež vračunalo z izročilno pogodbo pridobljeno nepremičnino (ki jo je v skladu z določbo 110. člena ZD štelo kot darilo). Takšno ravnanje sodišča prve stopnje nima podlage niti v zahtevi nujnih dedičev, niti v določbah ZD; vračunanje pa tudi ni opravljeno v skladu z določbo 1. odstavka 48. člena ZD. Namen ustanove vračunanja daril v dedni delež (collatio bonorum) je, da se doseže enako obravnavanje zakonitih dedičev glede vsega, kar so neodplačno pridobili od zapustnika. Vračunanje torej pride ex lege (a le kadar sodediči to zahtevajo) v poštev le za zakonite dediče, za oporočne pa samo takrat, kadar je oporočitelj tako izrecno določil. Pritožnica je oporočna dedinja; sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je zapustnica izrecno določila, naj se oporočni dedinji v dedni delež vračuna podarjeno (oz. izročeno) premoženje. Nujni dediči tega niti niso zatrjevali, pa tudi vračunanja niso zahtevali. Zato sodišče prve stopnje vračunanja ne bi smelo opraviti. Ugotovitev sodišča prve stopnje v točki A/ 12. izreka izpodbijanega sklepa, do so nujni dediči uveljavljali vračunanje vrednosti 1/2 nepremičnin vl. št. 124 k.o. T..., je napačna in protispisna, zato je pritožbeno sodišče sklep o dedovanju v tem delu razveljavilo. Nujni dediči so v dosedanjem postopku podali izjavo, da zahtevajo nujne deleže v naravi; nujni dediči Milena Š., Jožica Z. in Lojze R. so podali tudi dedno izjavo, da nujni delež uveljavljajo še posebej iz premoženja, ki ga je zapustnica z izročilno pogodbo izročila dedinji Julijani K. in Alojzu K.. Nujna dediča Anton P. in Anica M. pa sta v pritožbi z dne 28.11.1990 navedla, "da bi moralo sodišče v skladu z določbo 34. člena ZD sporno nepremičnino vrniti v zapuščinsko maso, tako da bi se lahko nujnim dedičem določil ustrezni nujni delež" (list. št. 46 v spisu). Z omenjenimi izjavami so torej nujni dediči zahtevali kvečjemu vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, ne pa vračunanja darila, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje. Takšna zahteva nujnih dedičev pa terja ravnanje sodišča prve stopnje v skladu z določbami 34. do 41. člena ZD. Oporočna dedinja Julijana K. je v postopku pred sodiščem prve stopnje (kot tudi v obravnavani pritožbi) zatrjevala, da spornega dela nepremičnine ni pridobila neodplačno. V pritožbi pa oporočna dedinja tudi opozarja, da je polovico sporne nepremičnine z izročilno pogodbo prejel Alojz K. (česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo); da sta Ana P. in pokojni Anton P. pridobila le zgornjo polovico hiše, ne pa polovice nepremičnin vl. št. 124 k.o. T... ter da je zahtevek nujnih dedičev zastaral. Z vsemi omenjenimi in pravno relevantnimi vprašanji se sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava doslej ni ukvarjalo, saj je zahtevo nujnih dedičev materialnopravno zmotno opredelilo. Zaradi tega je višje sodišče pritožbi oporočne dedinje v skladu z določbo 3. točke 380. člena ZPP/77 v zvezi s 163. členom ZD ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v zadnjem odstavku točke B/ izpodbijanega sklepa razveljavilo ter mu zadevo vrača v nov postopek. Pritožnica, kot je bilo pojasnjeno, še zatrjuje, da sodišče prve stopnje zmotno povzema izrek sodbe opr. št. II P 148/87, ko ugotavlja da sta 1/2 nepremičnine vl. št. 124 k.o. T... pridobila z vloženim delom in sredstvi Ana P. in pokojni Anton P.. Ker se sodba opr. št. II P 148/87, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, v spisu ne nahaja, pritožbeno sodišče ugotovitve sodišča prve stopnje iz točke A/ 5. izreka izpodbijanega sklepa ni moglo preizkusiti, zato je izpodbijani sklep tudi v tem delu razveljavilo. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ob uporabi določb 34. do 41. člena ZD odločiti o zahtevi nujnih dedičev in v zvezi s tem odgovoriti na zgoraj zastavljena vprašanja. Pri tem bo moralo po potrebi upoštevati tudi določbo 210. člena ZD. O zahtevku dedičev za vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega dednega deleža namreč zapuščinsko sodišče odloča le, če dejanska podlaga zahtevka ni sporna. Če pa bi bila le-ta sporna, bi bilo treba napotiti na pravdo bodisi nujne dediče bodisi sodedinjo, glede na to, čigava pravica je verjetnejša. Poleg tega bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotoviti, ali v zapuščino dejansko spada tudi v oporoki omenjeni solastninski delež zapustnice na parceli št. 1684/319 k.o. T..., ki v izpodbijanem sklepu ni naveden. Glede dvakratne navedbe zapustničinega vnuka Borisa K. kot nujnega dediča 2/48 zapuščine pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za očitno pisno pomoto (predvsem glede na ugotovitev sodišča prve stopnje v točki A/ 9. izpodbijanega sklepa, glede na seštevek vseh dednih deležev ter obrazložitev sklepa). Takšno pomoto pa sodišče prve stopnje lahko v skladu z določbo 342. člena ZPP/77 vsak čas popravi. V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS 26/99) je bilo v postopku na drugi stopnji potrebno uporabiti določbe zveznega Zakonu o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ 4/77 - 27/90 in Ur.l. RS 55/92).