Jedro

Tožena stranka je državni organ, ki ga ZDIJZ zavezuje. Prizadevati si mora, da za uresničitev zakona doseže čimvečjo obveščenost javnosti o svojem delovanju. V svetovni splet je med drugim dolžan posredovati informacije javnega značaja. To so informacije, ki izvirajo iz njegovega delovnega področja in se nahajajo bodisi v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali ga pridobil od drugih oseb. Ker je sporni dokument nastal pri izvrševanju pristojnosti tožene stranke, glede na opisana pravna izhodišča ne more biti dvoma, da je šlo za informacije javnega značaja, kar je ne le dopuščalo, pač pa celo terjalo objavo na spletu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdna stranka trpi vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za prepoved nadaljnjega kršenja osebnostnih pravic S., predvsem z navedbami o deležih oziroma načinu delitve avtorskih honorarjev med posameznimi avtorji, o višini sejnine ter ugotovitvah tožene stranke glede delovanja tožeče stranke, kot izhajajo iz v izreku konkretiziranih delov poziva prve tožene stranke št. 31227-1/2010-140 z dne 21.6.2010, in za nerazdelno plačilo 9.500,00 EUR za primer kršitve te prepovedi, za preklic in objavo neresničnih navedb iz navedenega poziva v besedilu, navedenem v izreku, na uradni spletni strani prve tožene stranke na enak način kot je bil objavljen sam poziv, za nerazdelno plačilo 9.500,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.6.2010 naprej in za pravdne stroške. Pravdne stroške toženih strank (1.242,00 EUR za prvotoženo stranko in 1.499,00 EUR za drugo toženo stranko) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v primeru zamude je naložilo v plačilo tožeči stranki.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Očita mu, da je pri tehtanju ustavnih pravic do ugleda in dobrega imena (34. člen Ustave - URS) in do informiranja oziroma svobode obveščanja (39. člen URS), zmotno dalo prednost slednji, ker so bile obravnavane informacije neobjektivne, neresnične in so zadovoljevale le radovednost in željo po senzaciji. Objava nepopolnih in neresničnih podatkov o tožeči stranki v spornem pozivu na spletu in posredovanje prijaviteljem nima opore v Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ). Pravilnost hipotetičnih izračunov glede na upoštevane predpostavke ne izključuje protipravnosti. Dopuščanje možnosti, da izračuni ne odražajo dejanskega stanja, kaže na namen druge tožene stranke posredovati tretjim osebam neresnične in problematične podatke o tožeči stranki in ji s tem škodovati. Poziv je akt v fazi postopka, ki ima značaj zapisniških ugotovitev. Namenjen je stranki, da se o njih izjavi. Zaradi ravnanja toženih strank je bila tožeči stranki kršena ustavna pravica do izjave (22. člen URS). Posredovanje poziva kot akta v fazi postopka je problematično zaradi sovražnega odnosa druge tožene stranke do tožeče stranke. Dokazan je s predloženimi listinami (zapisi bloga, dokumentacija iz upravnega postopka, izjave v člankih), čemur sodišče ni namenilo velike pozornosti in ga ni ustrezno raziskalo. Gre za pravno relevantna dejstva in je podana tudi absolutna bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotna je ocena, da se tožba v delovnopravni zadevi odpovedi delovnega razmerja drugi toženi stranki ne nanaša na obravnavano zadevo. Zmotno je zavrnjen predlagani dokaz - poziv toženima strankama za predložitev dokumentacije, iz katere bodo razvidni razlogi za razrešitev druge tožene stranke. Ne glede na različen časovni okvir je bil primeren in dovoljen. Zmotno so kot relevantni ocenjeni in upoštevani listinski dokazi (sklep o zavrženju ovadbe zoper drugo toženo stranko, poročilo docentke dr. Polonce Kovač). Podana je kršitev pravil postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP in absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nejasnih razlogov o odločilnih dejstvih. Presoja resničnosti posredovanih informacij v pozivu je dejansko in pravno zmotna. Razlogi o tem so sami s seboj v nasprotju. Po eni strani sodišče ugotavlja, da gre za hipotetične izračune, opravljene na podlagi starih in nepopolnih podatkov, ki naj ne bi odražali dejanskega stanja. Po drugi strani trdi, da so resnični in upravičeno posredovani javnosti. Celota objavljenega besedila tožečo stranko predstavlja v izrazito negativni luči, ki kaže na namen zaničevanja druge tožene stranke do tožeče stranke. V zvezi z resničnostjo podatkov sta neutemeljeno zavrnjena dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke in priče B. Š. Revizijsko poročilo družbe A., d.o.o. je prezrto (absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Napačno je odločeno o škodi. Zaradi insinuacij o nezakonitem delovanju tožeče stranke se je povečala sodna izterjava neplačanih zakonskih prispevkov zoper neplačnike, kar je tožeči stranki povzročilo dodatne stroške. O tem bi izpovedal njen zakoniti zastopnik. Ker ga sodišče ni zaslišalo, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zmotna je presoja, da je šlo za kritiko, nadzor ali dajanje priložnosti tožeči stranki, naj odgovori na članke, ki jih je tožena stranka uporabila v pozivu. Šlo je za namen prikaza tožeče stranke v izrazito negativni luči - kot zaupanja nevredno goljufivo združenje. Izkazano je zavestno in namerno ravnanje druge tožene stranke, ker kljub predhodnim pozivom ni prenehala z razširjanjem neresničnih informacij. Namen toženih strank je bil dosežen. Ugled in dobro ime tožeče stranke sta prizadeta. Predlagane sankcije so neutemeljene. Tožeča stranka utemeljeno terja zadoščenje. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je posledično napačno odločeno o stroških.

3. Toženi stranki sta odgovorili na vročeno pritožbo. Obe predlagata, da jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, tožeči stranki pa naloži v plačilo njune pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni bilo sporno, in temu pritrjuje tudi pritožba, da je prva tožena stranka oziroma njen takratni direktor (druga tožena stranka) na tožečo stranko naslovila poziv št. 31227-22010-140 z dne 21.6.2010, v okviru izvajanja svoje nadzorne funkcije po 162. členu Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP) nad delovanjem tožeče stranke. Za tožečo stranko je sporna objava poziva na spletni strani prve tožene stranke, posredovanje poziva določenim uporabnikom ter sama vsebina poziva v zvezi z delitvijo avtorskih honorarjev med posamezne avtorje, višino sejnin in ugotovitvami glede delovanja tožeče stranke. Trdila in dokazovala je, da naj bi poziv s hipotetičnimi izračuni po določenih podatkih vseboval neresnične trditve o poslovanju tožeče stranke, s čimer sta toženi stranki nedopustno posegli v osebnostno pravico tožeče stranke - v njen ugled in dobro ime. Zahtevala je plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena pravne osebe (183. člen Obligacijskega zakonika - OZ), objavo ter preklic neresničnih navedb na uradni spletni strani prve tožene stranke in na enak način, kot so bili objavljeni v spornem pozivu (178. člen OZ) ter prepoved nadaljnjega kršenja njenih osebnostnih pravic (134. člen OZ), in sicer od prve tožene stranke kot delodajalca druge tožene stranke na podlagi določil o odgovornosti delodajalca, ki jo povzročijo njegovi delavci oziroma javni uslužbenci pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi (prvi odstavek 147. člena OZ in drugi odstavek 135. člena Zakona o javnih uslužbencih - ZJU), neposredno pa tudi od druge tožene stranke, za katero je trdila, da je škodo povzročila namenoma (drugi odstavek 147. člena OZ in tretji odstavek 135. člena ZJU).

6. Glede na tako trditveno podlago je sodišče pri odločanju pravilno izhajalo iz odškodninske podlage obeh zahtevkov za povračilo škode zaradi kršitve osebnostne pravice tožeče stranke (do denarne odškodnine po 183. členu OZ in do preklica izjave kot nedenarne sankcije po 178. členu OZ), in pretehtalo interese obeh strank pri izvrševanju njunih ustavnih pravic, na kateri sta se sklicevali v zvezi s prepovednim zahtevkom (134. člen OZ): pravico tožeče stranke do ugleda in dobrega imena, ki je sestavni del pravice do nedotakljivosti osebnega dostojanstva (34. člen URS) in varstva osebnostnih pravic (35. člen URS), ter pravico do informiranja kot sestavnega dela svobode izražanja (39. člen URS), na katero se opira tožena stranka. Iz njegovih dejanskih ugotovitev izhaja: - da je bil sporni poziv izdan v okviru izvajanja zakonsko določene nadzorne funkcije, ki jo tožena stranka izvaja nad tožnico (162. člen ZASP), - da omenjeni nadzor med drugim obsega pravilnost delitve zbranih sredstev med avtorje in imetnike avtorskih pravic, kar na podlagi 7. točke 146. člena ZASP opravlja tožeča stranka, - da je s tem tožena stranka pričela upravni postopek, in sicer na podlagi pritožb uporabnikov o visokem obračunavanju nadomestil na eni strani in javnega opozarjanja na slab položaj avtorjev in imetnikov avtorskih pravic zaradi previsokih tarif na drugi strani, - da je bil zato in kot informacija javnega značaja zaradi dejavnosti tožene stranke na podlagi 10. člena ZDIJZ posredovan ne le tožeči stranki, pač pa tudi prijaviteljem in objavljen na spletni strani prve tožene stranke, - da je bil poziv pisen in natančno obrazložen, skladno z drugim odstavkom 162. člena ZASP, - da so bili v njem prikazani izračuni hipotetični, pripravljeni na podlagi razpoložljivih uradnih podatkov same tožeče stranke in javno dostopnih podatkov o njenem poslovanju, - da je bilo v pozivu poudarjeno, da gre le za hipotetične izračune, ki ne zadoščajo za popolno ugotovitev dejanskega stanja in da je bila zato tožeča stranka pozvana k predložitvi manjkajočih podatkov in k odgovoru na v izračunu uporabljene podatke v roku 30-ih dni, - da izpostavljeni deli besedila niti celotno besedilo poziva v objektivnem smislu niso pisani na žaljiv način, - da tožeča stranka na poziv ni odgovorila.

7. Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu, je ugotovilo, da niso izpolnjene temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti o protipravnosti, vzročni zvezi in škodi za odškodninsko odgovornost tožene stranke, niti zahteve o krivdi druge tožene stranke oziroma okoliščine primera, ki bi narekovale odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitev osebnostnih pravic pravni osebi. Zahtevka za plačilo denarne odškodnine in nedenarno sankcijo - objavo poziva - je zato zavrnilo. Zavrnilo je tudi prepovedni zahtevek za nadaljevanje s kršitvami osebnostnih pravic po ugotovitvi, da je bila objava poziva ob ugotovljenih okoliščinah dopustna in z njo toženi stranki nista neupravičeno posegli v osebnostno pravico tožeče stranke.

8. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, razloge in odločitev kot pravilno. Zato bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Pritožba uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (glede protislovnih razlogov o pravilnosti hipotetičnih izračunov, pomanjkanju razlogov o krivdi - sovražnem odnosu druge tožene stranke - ter o neocenjenih dokazih - revizijsko poročilo gospodarske družbe A., d.o.o.). Pritožbeno sodišče je ne najde. Razlogi v točkah 23 do 24 sodbe omogočajo pritožbeni preizkus odločitve v zvezi z resničnostjo podatkov v spornem pozivu. Resnični so bili tisti, s katerimi je tožena stranka kot nadzorni organ razpolagala. Hkrati je dovolj jasno povedano, da ne zadoščajo za popolno ugotovitev dejanskega stanja, kar je utemeljevalo namen poziva - pridobiti slednje od tožeče stranke za pripravo popolnega pregleda nad poslovanjem, ki je bilo predmet nadzora. Ugotovljena in obrazložena so tudi vsa pravnorelevantna dejstva. O krivdi drugega toženca oziroma zaničevalnem načinu pisanja, ki ga sodišče ni našlo, so razlogi jasni v točkah 24, 29 ter 33 do 35 sodbe. Dejansko stanje o tem je kljub zavrnitvi dokaza s predložitvijo delovnopravnega spisa pravilno in popolno ugotovljeno. Ne drži, da se sodišče ni opredelilo do revizijskega poročila družbe A.. Ocenjeno je skupaj z drugimi dokazi v točki 23 sodbe. Z navedenimi očitki pritožba dejansko graja sprejeto dokazno oceno. Njeno nestrinjanje z njo pa ne zadošča za očitke o kršitvi postopka. Sodba z njo ni obremenjena, saj je dokazna ocena natančna, skrbna in celovita. Opravljena je upoštevaje vsa metodološka napotila iz 8. točke ZPP: po skrbni presoji vseh dokazov, ne pa zgolj tistih, ki bi utegnili biti tožeči stranki v korist. Za ugotovitev pravno odločilnih dejstev so bili izvedeni vsi potrebni dokazi, ostali, ki jih izpostavlja pritožba, pa so bili obrazloženo in pravilno zavrnjeni iz ustavno dopustnih razlogov. Ob pritožbeno priznanem dejstvu, da delovno-pravni spor časovno ne spada v obdobje, ko je bil objavljen sporni poziv, ne more biti dvoma, da morebitni podatki, ki bi jih tožeča stranka iz njih šele ugotavljala, ne morejo biti v vzročni zvezi z objavo poziva. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje tudi argumentaciji sodišča v zvezi z zavrnitvijo dokazov z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke in predlagane priče o verodostojnosti podatkov, na podlagi katerih je tožena stranka pripravila hipotetične izračune. Njuno pojasnjevanje, zakaj podatki ne bi bili resnični, če so bili pripravljeni na podlagi uradno dostopnih in javno objavljenih podatkov, ne more biti relevantno in je bilo zato pravilno zavrnjeno.

10. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da v očitanem ravnanju tožene stranke ni bilo protipravnosti. Pritožbeno naziranje, da za objavo na spletu ni bilo pravne podlage v ZDIJZ, je zmotno. Tožena stranka je državni organ, ki ga navedeni zakon zavezuje. Prizadevati si mora, da za uresničitev zakona doseže čimvečjo obveščenost javnosti o svojem delovanju (drugi odstavek drugega člena ZDIJZ). V svetovni splet je med drugim dolžan posredovati informacije javnega značaja (7. točka prvega odstavka 10. člena ZDIJZ). To so informacije, ki izvirajo iz njegovega delovnega področja in se nahajajo bodisi v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali ga pridobil od drugih oseb (prvi odstavek 4. člena ZDIJZ). Ker je sporni dokument nastal pri izvrševanju pristojnosti tožene stranke, glede na opisana pravna izhodišča ne more biti dvoma o pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, da je šlo za informacije javnega značaja, kar je ne le dopuščalo (glede na prijave številnih prijaviteljev - točka 32 sodbe), pač pa celo terjalo objavo na spletu. Drugačno naziranje pritožbe je zmotno. Odločitev sodišča, da objava in posredovanje poziva prijaviteljem ni bilo protipravno ravnanje, pa je pravno pravilna (razlogi v točkah 31 do 33 sodbe).

11. Tožeča stranka navedene ocene in ugotovitve ne more omajati niti s sklicevanjem na nedokončan (upravni) postopek, češ da ji je bila odvzeta pravica do izjave. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je bilo ravno nasprotno. Res je šlo še za akt v fazi upravnega postopka in ne za končno odločbo (morebitni sklep iz prvega odstavka 162. a člena ZASP o odpravi ugotovljenih kršitev ali sklep o odvzemu izdanega dovoljenja). Vendar je bil, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, izdan ravno z namenom, da se tožeča stranka o njem izjavi in posreduje toženi stranki kot nadzornemu organu manjkajoče podatke za pripravo končne odločbe. Tako ravnanje ne more biti protipravno. Po drugem in četrtem odstavku 162. člena ZASP lahko tožena stranka za potrebe nadzora nad tožečo stranko zahteva vse pravne dokumente, ki jih potrebuje glede na obseg nadzora, ki ga opravlja, pri čemer pa mora v obrazloženi pisni zahtevi navesti, kaj nadzoruje in s katerimi podatki mora biti seznanjena, tako da je mogoče preveriti, ali je zahteva podana zaradi potreb izvajanja nadzora (primerja sodbo VS RS X Ips 334/2010 z dne 29.2.2012). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, pojasnjenih v točki 21 do 30 sodbe, je sporni poziv tem zahtevam zadostil. 12. Pritožba neutemeljeno vztraja pri tezi o sovražnem odnosu druge tožene stranke do tožeče stranke, ki naj bi ga sodišče prve stopnje prezrlo pri presoji protipravnosti ravnanja obeh toženih strank ter krivde druge tožene stranke. To ne drži. Toženčevo delovanje v javnosti je ocenjevalo skupaj s pisanjem v spornem pozivu in njegovim siceršnjim izvajanjem nadzorne funkcije. Pravilno ga je ocenilo kot kritiko delovanja tožeče stranke, ki ni presegla dovoljenih meja (razlogi v točkah 29 in 35 sodbe). Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje njegovi presoji, da je šlo v obravnavanem primeru za kritiko delovanja tožeče stranke in ne za namerno prikazovanje tožeče stranke v izrazito negativni luči, kot trdi pritožba. Zaradi odsotnosti specialnih določb v OZ se pri posegih v ugled in dobro ime izključitev protipravnosti presoja po kriterijih iz Kazenskega zakonika RS. Protipravnost je med drugim izključena, če se nekdo o kom žaljivo izrazi v resni kritiki pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, če se iz načina izražanja ali drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja. Prav slednjega sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Pravilna je njegova ocena in ne nasprotne trditve tožeče stranke, da ne v vsebini celotnega besedila poziva ne v izpostavljenih, za tožečo stranko spornih delih poziva, ni nikakršnih vrednostnih sodb oziroma žaljivih izjav. Dejstva, izpostavljena v javnosti, ki so terjala opravljeni nadzor tožene stranke, njihova primerjava z uradno dostopnimi podatki ter njuna medsebojna primerjava oziroma obdelava s pripravo ugotovljenih hipotetičnih izračunov, izdelana brez negativnega vrednotenja, ne predstavlja zlonamerne kritike, opravljanje nadzorne funkcije pa ne sovražnega odnosa in namernega povzročanja škode s strani druge tožene stranke. Sprejete dokazne ocene pritožba ne more omajati z drugačnim ocenjevanjem izvedenih dokazov (ovadba, poročilo dr. Kovač), niti s sklicevanjem na neizvedene dokaze (dokumentacija iz delovno-pravnega spora). Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa pravno pravilna.

13. Enako velja za pritožbeno izpodbijanje presoje o resničnosti posredovanih informacij v pozivu in presojo o pomanjkanju vzročne zveze (točka 26 sodbe). Ob ugotovljenem dejstvu, da so hipotetični izračuni temeljili na uradnih podatkih same tožeče stranke (letna poročila, revizije) in na javno dostopnih podatkih, med drugim tudi z očitki o neupravičenih delitvah (razlogi v točki 23), ne more biti dvoma, da je tožena stranka dokazala resničnost podatkov, na katere se je opirala. Tožeča stranka pa ni ponudila pravnorelevantnih dokazov, ki bi jih ovrgli. Zgolj izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke in priče Š. manjkajočih podatkov (tudi v pavšalnem revizijskem poročilu, na katerega se sklicuje pritožba), ne moreta nadomestiti. Brez njih pa zatrjevane (ne)resničnosti uporabljenih podatkov ni mogoče ovreči. 14. Pritožba nadalje graja ugotovitev sodišča, da ravnanje toženih strank tožeči stranki ni povzročilo škode. Utemeljuje jo s povečanjem števila izvršilnih postopkov zoper neplačnike zakonskih prispevkov. Dejstva v tej smeri so prvič podana šele v pritožbi brez opravičila, zakaj se tožnica nanje ni sklicevala že prej. Na nedopustne in prepozne pritožbene novote ni treba odgovarjati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ocena in odločitev, da škode ni bilo, pa je pravilna.

15. Drugih pritožbenih očitkov ni. Odločitev o stroških je grajana le v povezavi z odločitvijo o glavni stvari. Ker je slednja pravilna v pravnem in dejanskem pogledu in ni obremenjena ne z uveljavljanimi ne z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožeča stranka ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov, ker s pritožbo ni uspela, toženi pa ne do povračila stroškov z odgovorom na pritožbo, ker z njima nista prispevala k odločitvi na pritožbeni ravni.