Jedro

Ker je toženkin zavarovanec izvedbo del, pri katerih je prišlo do škodnega dogodka, zaupal drugemu, tožnik pa ni dokazal obstoja okoliščin, ki bi utemeljevale sklep, da kljub temu ni prišlo do prenosa odgovornosti, je pravilna odločitev, da za škodo, nastalo pri opravljanju nevarne dejavnosti, ni odgovoren toženkin zavarovanec.

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine in tožniku naložilo plačilo toženkinih stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavzelo je stališče, da je na podlagi dejstva, da sta bila material za sestavo gradbenega odra in brusilka dana v uporabo tožnikovemu delodajalcu, v skladu s 152. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) za škodo, ki izvira iz nevarne dejavnosti, odgovoren on in ne toženkin zavarovanec. Ker nastala škoda tudi ni posledica skritih napak oziroma skritih lastnosti nevarnih stvari, toženkin zavarovanec ne odgovarja niti hkrati s tožnikovim delodajalcem. Ugotovitve, da bi bila imela toženka sklenjeno razširjeno zavarovanje, s katerim bi bila krita odgovornost toženkinega zavarovanca kot naročnika in kot izvajalca del, torej tudi odgovornost za škodo, ki je nastala tožniku, v sodbi sodišča prve stopnje ni.

3. Tožnik v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sta bili izpodbijani sodbi sprejeti na podlagi zmotne uporabe materialnega prava, ta pa je rezultat zmotne ocene izvedenih dokazov. Navedel je, da je škoda nastala pri delu na višini, kar je nevarna dejavnost, in ob uporabi brusilke kot nevarne stvari. Ker je lastnik te stvari toženkin zavarovanec in ker je on tisti, ki se je ukvarjal z nevarno dejavnostjo, je v skladu s 150. členom OZ podana toženkina pasivna legitimacija. Določbe 152. člena OZ v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti, ker tožnik ni bil tretji v smislu te določbe. Četudi bi jo sodišče uporabilo, pa bi na podlagi dejstva, da je šlo za enotno gradbišče, na katerem so bili nadzor, določanje nalog in kontrola opravljanja vseh del v pristojnosti toženkinega zavarovanca, moralo skleniti, da je bil tožnik "na delu" pri toženkinem zavarovancu in je zato toženkina pasivna legitimacija prav tako podana. Sporno stališče, zavzeto v izpodbijanih sodbah, je tudi v nasprotju s temeljnimi načeli odškodninskega prava, določenimi v OZ in še posebej v zavarovalni pogodbi, sklenjeni med toženko in njenim zavarovancem, v kateri je vsebovano razširjeno zavarovanje za vse podizvajalce. Tožnik predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi, razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in tožnikovi pritožbi ugodi, tako da ugotovi toženkino odgovornost za nastalo škodo, glede odločanja o višini odškodnine pa vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je toženkin zavarovanec v smislu 150. člena OZ imetnik nevarne stvari, pri uporabi katere je nastala škoda, ali pa je toženkin zavarovanec to stvar zaupal v uporabo tretjemu, tako da za nastalo škodo na podlagi 152. člena OZ namesto njega odgovarja tretji.

7. Določba 152. člena OZ predstavlja izjemo od pravila, po katerem za škodo, ki izvira iz nevarne stvari ali nevarne dejavnosti, odgovarja njen imetnik. Za prenos odgovornosti ne zadostuje gola izročitev stvari; stvar mora biti zaupana v uporabo tretjemu oziroma mora biti na tretjega prenesen nadzor nad njo.(1) Vrhovno sodišče je že odločilo, da do prenosa odgovornosti za škodo, ki izvira iz nevarne stvari, pride v primeru, ko tretji prevzame stvar z namenom samostojne oprave določenega posla.(2) Tak je tudi obravnavani primer.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta pri odločanju o temelju zahtevka izhajali iz naslednjih ugotovitev o pravno pomembnih dejstvih: - da je do škodnega dogodka prišlo na gradbišču, na katerem je bil glavni izvajalec del toženkin zavarovanec, - da je toženkin zavarovanec sklenil pogodbo o izvedbi določenih del z družbo Ž. d.o.o, ta pa je sklenila podizvajalsko pogodbo s tožnikovim delodajalcem, tj. družbo D. d.o.o., - da je toženkin zavarovanec dal material za sestavo odra in brusilko v uporabo tožnikovemu delodajalcu, - da se je tožnik poškodoval, ko je brusil strop v sedečem položaju na gradbenem odru na višini 3 m in mu je brusilka zarotirala v rokah, zaradi česar je padel z odra, ki ob straneh ni imel varoval. 9. Ker v revizijskem postopku ni dovoljeno izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za odločitev nižjih sodišč (tretji odstavek 370. člena ZPP), so revizijske navedbe o tem, da je šlo za enotno gradbišče, na katerem so bili nadzor, določanje nalog in kontrola opravljanja vseh del v pristojnosti toženkinega zavarovanca, neupoštevne. Takih ugotovitev v izpodbijanih sodbah ni, tožnik pa v zvezi s temi ugotovitvami ne uveljavlja morebitnih kršitev procesnega prava.

10. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je pravilno stališče izpodbijanih sodb, da za škodo, ki je nastala tožniku v obravnavanem škodnem dogodku, ni odgovoren toženkin zavarovanec. Toženkin zavarovanec je izvedbo določenih del zaupal drugemu (ta pa z nadaljnjo pogodbo tožnikovemu delodajalcu). V pogodbi o izvajanju del, sklenjeni med toženkinim zavarovancem kot naročnikom in družbo Ž. d.o.o., kot izvajalcem, sta bili izrecno dogovorjeni izvajalčeva obveznost, da dela opravi solidno in kvalitetno (9. člen), in obveznost, da poskrbi za varno delo delavcev (13. člen). S tem je toženka dokazala, da je edina navezna okoliščina za to, da se odgovornost za nastalo škodo pripiše njenemu zavarovancu, dejstvo, da je posodil material za sestavo gradbenega odra in drugo orodje za opravo dela. V takem položaju je bil tožnik dolžan dokazati obstoj morebitnih drugih okoliščin, ki bi govorile v prid njegovemu stališču, da do prenosa odgovornosti ni prišlo. Ker je ponudil le ustrezne trditve, ni pa jih uspel dokazati, je stališče, zavzeto v izpodbijani sodbi, pravilno.

11. Tožnik ima prav, da sam ni bil tretji v smislu 152. člena OZ, vendar pa mu je že sodišče druge stopnje pojasnilo, da je bil tretji njegov delodajalec. Očitek, da je sporno stališče v nasprotju s temeljnimi načeli odškodninskega prava, je posplošen in kot tak ne zahteva posebnega odgovora. Očitka o neskladju izpodbijanega stališča z zavarovalno pogodbo, sklenjeno med toženko in njenim zavarovancem, pa ni mogoče preveriti že iz razloga, ker ta pogodba v dokaznem postopku ni bila predložena.

12. Po ugotovitvi, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi revizije vključuje odločitev o zavrnitvi tožnikovega predloga za povrnitev revizijskih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Za prenos odgovornosti OZ v četrtem odstavku 152. člena določa še predpostavko usposobljenosti ali upravičenosti ravnanja z njo, kar v obravnavanem primeru ni pomembno. Op. št. (2): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 93/2005 z dne 11. 1. 2007.