Jedro

Sposobnost za razsojanje je izhodišče (podstat) poslovne sposobnosti in je enako kot poslovna sposobnost predpostavka za veljavno sklenitev pogodbe. Pogodba, ki jo je sklenila oseba brez dejanske sposobnosti razsojanja pa je nična (ali celo neobstoječa) in ne izpodbojna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da sta v 15 dneh dolžni solidarno plačati tožeči stranki znesek 1.111,10 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2012 dalje in ji v istem roku povrniti njene pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila prva toženka v svojem in hčerinem imenu, ker tega dolga ne priznava. Dolg je bil na zapuščinski obravnavi avgusta 2012 zavrnjen, poleg tega nimata nobenih dokumentov, da je bil dolg res narejen in ni bil poplačan s strani K. Ž. Imata tudi potrdilo Psihiatrične bolnišnice X., da je imel K. Ž. manično depresijo in ni vedel, kaj dela ter kaj se dogaja okoli njega. Res sta s hčerko podedovali hišo na B., vendar nista podedovali nobene gotovine, zapustil jima je le hipotekarni kredit na hišo v vrednosti 87.500,00 EUR, za katerega morata mesečno odplačevati 403,00 EUR, kar predstavlja približno ¾ njunih dohodkov. Prva toženka prejema 304,00 EUR invalidske pokojnine, hčerka K. Ž. pa pokojnino po očetu v višini 252,00 EUR. Dolga do K., d.o.o., zato ne moreta poravnati.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP), v sporih majhne vrednosti pa so razlogi za izpodbijanje sodbe zakonsko omejeni; sodba se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), s čimer je bil pritožnik s pravnim poukom v izpodbijani sodbi seznanjen. S pritožbo v sporu majhne vrednosti torej ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, to je tistih iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Stranki in pritožbeno sodišče so vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. 5. Pritožba je utemeljena.

6. Toženki sta dedinji po pokojnem K. Ž., ki je s tožnikom dne 8. 3. 2012 sklenil pogodbo, na podlagi katere mu je tožnik posodil 1.000,00 EUR, pokojni pa se je zavezal vrniti 1.111,00 EUR v osmih mesečnih obrokih. Svojo odgovornost za zapustnikov dolg (142. člen Zakona o dedovanju) toženki zavračata, ker naj bi bil pokojni duševni bolnik, pod stalnim nadzorom psihiatra in večkrat hospitaliziran z diagnozo manične depresije. Tudi v spornem obdobju naj bi imel hude zdravstvene težave, bil večkrat hospitaliziran, po odpustu pa naredil samomor (1). Trdita, da je pogodba neveljavna zaradi očitne napake volje, da je bil pokojni omejeno poslovno sposoben in se sklicujeta na 94. člen Obligacijskega zakonika (OZ).

7. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Ugotovilo je, da toženki do zaključka glavne obravnave nista vložili tožbe na izpodbijanje pravnega posla in da nista predložili nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je bil pokojni v času sklenitve omejeno poslovno sposoben (npr. odločba nepravdnega sodišča).

8. Višje sodišče se s takimi zaključki ne strinja. Čeprav toženki v odgovoru kot pravno podlago (na katero sodišče ni vezano) navajata 94. člen OZ (omejena poslovna sposobnost), zatrjujeta, da pokojni ni imel sposobnosti razsojanja (2). Sposobnost za razsojanje pa je izhodišče (podstat) poslovne sposobnosti (3) in je enako kot poslovna sposobnost predpostavka za veljavno sklenitev pogodbe (4). Pogodba, ki jo je sklenila oseba brez dejanske sposobnosti razsojanja, pa je nična (ali celo neobstoječa) in ne izpodbojna, zato sodišče prve stopnje zmotno meni, da bi jo morali toženki izpodbijati v skladu s 95. členom OZ. Materialnopravno zmotno je tudi razlogovanje sodišča, da toženki nista predložili nobene listine, iz katere bi izhajala omejena poslovna sposobnost pokojnega. Dejanska sposobnost razsojanja ni pogojena z morebitnim (delnim) odvzemom poslovne sposobnosti (5).

9. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališče sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanske sposobnosti razsojanja pokojnega v času sklenitve sporne pogodbe. Toženki sta pravočasno predlagali zaslišanje psihiatra kot lečečega zdravnika v Psihiatrični bolnici X. in predlagali postavitev izvedenca psihiatrične stroke. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje izvede predlagane dokaze, jih oceni v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP in ponovno odloči o zahtevku.

10. Zaradi navedenih razlogov je višje sodišče pritožbi toženk ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP).

(1) Ž. K. je umrl 3. 5. 2012. (2) Med drugim trdita, da v fazah poslabšanja „ni bil sposoben pravilnega razumevanja in odločanja“ ter da „ni bil sposoben samostojno odločati in razpolagati z denarjem zaradi duševnega stanja“.

(3) Več o tem glej N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, stran 328 in nasl. (4) Enako npr. VSL II Cp 3403/2011 z dne 28.3.2012. (5) Prim. II Ips 639/2009 z dne 18. 2. 2010.