Jedro

Presoja podanosti pogojev za izdajo zamudne sodbe.

Izrek

Pritožba drugotožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (v obsegu glede drugotožene stranke) potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (od 16.12.2008 dalje) do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 797,44 EUR.

Zoper to sodbo se pritožuje drugi toženec, ki pritožbenih razlogov ne navaja in tudi ne podaja pritožbenega predloga. V laični pritožbi navaja, da je sodišču že dvakrat sporočil, da nima potrebnih informacij in dokumentacije, da bi podal dejstva, ki bi nasprotovala ali potrjevala navedbe v sodbi. Vse dokler bo drugi toženec v priporu, ne bo imel pravične možnosti za konkreten odgovor, zato upa, da bo višje sodišče to upoštevalo pri odločanju o pritožbi.

Tožnik ni odgovoril na vročeno pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V pritožbi drugi toženec smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da mu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Ta očitek ni utemeljen. Drugi toženec je prejel tožbo z vsemi prilogami (listinski dokazi, ki jih je predlagala tožeča stranka) ter pozivom na odgovor na tožbo. S tem je bil drugi toženec seznanjen, kaj je predmet te tožbe. Drugi toženec je imel na voljo dve možnosti: ali se upre tožbenemu zahtevku in odgovori na tožbo (torej se spusti v obravnavanje) ali pa na tožbo ne reagira oziroma se tožbenemu zahtevku ne upre in ne odgovori na tožbo. Drugi toženec ni podal obrazloženega odgovora na tožbo, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Razlogi, ki jih navaja drugi toženec v pritožbi (zakaj ni podal obrazloženega oziroma „konkretnega“ odgovora, kot sam pravi), so pravno nepomembni, saj izvirajo iz njegove sfere delovanja. Rok 30 dni za odgovor na tožbo je zakonski (277. člen ZPP) in zato nepodaljšljiv. Načelo kontradiktornosti postopka glede na povedano ni bilo kršeno.

Drugih pritožbenih razlogov drugi toženec ni podal, zato je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v obsegu glede drugega toženca) le glede uradoma upoštevnih pritožbenih razlogov (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje ni storilo nobene od upoštevnih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka. Pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP so bili izpolnjeni. Drugi toženec ni odgovoril na tožbo v roku iz 277. člena ZPP, saj svojih vlog ni obrazložil v smislu prvega odstavka 278. člena ZPP. Iz njegovih vlog ne izhaja, da nasprotuje tožbenemu zahtevku (v celoti ali deloma). Tožba je bila drugemu tožencu pravilno vročena v odgovor, v tej pravdi ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali s splošno znanimi dejstvi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je mogoče izpeljati tudi zaključek o sklepčnosti tožbe (da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi), saj je tožnik zatrjeval, da mu je drugi toženec dolžan vrniti plačano varščino na podlagi svoje nepogodbene odškodninske odgovornosti (prvi odstavek 131. člena OZ). Po tožbenih trditvah je bila prva toženka v času sklepanja pravnega posla s tožnikom prezadolžena, drugi toženec pa je tedaj vedel, da prva toženka ne bo mogla izpolniti svojih obveznosti (plačevanje obrokov po leasing pogodbi za vozilo, ki ga je prva toženka dala v najem tožniku, zaradi česar ne bo zmožna zagotoviti tožniku uporabe vozila za dogovorjeno dobo). Kljub prezadolženosti oziroma nerazpolaganju z zadostnimi finančnimi sredstvi prve toženke je (po tožbenih trditvah) drugi toženec tožniku zagotavljal nasprotno in sicer, da bo vozilo lahko uporabljal, s čemer je tožnika preslepil in ga oškodoval (tožnik je prvi toženki plačal varščino 9.000,00 EUR, pred iztekom najemne pogodbe pa je moral najeto vozilo vrniti njegovemu lastniku, ker mu prva toženka ni plačevala obveznosti po pogodbi o leasingu za to vozilo). Prva toženka zaradi prezadolženosti ni bila sposobna vrniti tožniku plačane varščine. Te tožbene trditve izkazujejo obstoj predpostavk odškodninske odgovornosti drugega toženca po prvem odstavku 131. člena OZ (njegovo nedopustno ravnanje, tožnikova škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem drugega toženca in tožniku nastalo škodo ter odgovornost drugega toženca), pri čemer iz tožbenih trditev izhaja, da je podana pravna podlaga tožbenega zahtevka napram drugemu tožencu tudi po pravilih o spregledu pravne osebnosti (8. člen ZGD). Odgovornost toženih strank napram tožniku je nerazdelna (186. člen OZ). Glede na navedeno je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).