Jedro

Za osebe, ki kot potencialni upravičenci do denacionalizacije ne predložijo potrdil, da so bili po 9.5.1945 vpisani v državljansko knjigo na podlagi Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž), se državljanstvo ugotavlja v postopku po 3. odstavku 63. člena ZDen. Pri tem se uporablja ZDrž z novelami. Za osebe nemške narodnosti, ki so na dan 4.12.1948 (uveljavitev novele ZDrž 1948) bivale v tujini, velja zakonska domneva nelojalnosti, lahko pa dokazujejo nasprotno. Za osebo nemške narodnosti se štejejo tudi člani Kulturbunda in optanti za nemški rajh.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28.9.2005, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 10.5.2004. S to odločbo je prvostopni organ v ponovljenem postopku v zvezi s 3. odstavkom 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ugotovil, da se pravna prednica tožnice A.A., roj. 29.12.1880 v Mariboru, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28.8.1945 ni štela za jugoslovansko (in slovensko) državljanko.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče ugotovilo, da je tožena stranka v ponovljenem postopku odpravila pomanjkljivost prejšnjega postopka, to je, da je tožnici dala možnost, da dokazuje lojalnost obravnavane osebe v postopku ugotavljanja državljanstva po 3. odstavku 63. člena ZDen, v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-401/01-8 z dne 7.3.2002. Sklicujoč se na pogoje iz 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 - 105/48, v nadaljevanju ZDrž 1945) je pritrdilo stališču tožene stranke, da se obravnavana oseba od 28.8.1945 ni štela za jugoslovansko (slovensko) državljanko. Ni sporno, da je na dan uveljavitve novele ZDrž (1948) (Uradni list FLRJ, št. 105/48) živela v tujini; bila je nemške narodnosti in tožnici ni uspelo izkazati, da je bila obravnavana oseba med oziroma pred 2. svetovno vojno lojalna narodnim in državnim koristim FLRJ in da se ni pregrešila zoper svoje državljanske dolžnosti. Da je bila oseba nemške narodnosti izhaja iz njenega članstva v Kulturbundu, kar je izkazano v sekundarnem arhivskem gradivu Arhiva Republike Slovenije, to je iz bivšega arhiva Ministrstva za notranje zadeve (sedaj Arhiv Republike Slovenije, Oddelek za dislocirano arhivsko gradivo III, št. 118/2). Prvostopenjsko sodišče je menilo, da je ta seznam zadosten dokaz članstva v Kulturbundu, čeprav nima vseh elementov javne listine po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986, Uradni list SFRJ, št. 47/86 - preč. bes.), vendar je tudi po presoji prvostopnega sodišča dovolj natančno označeno, da je iz njega mogoče ugotoviti, od kod izvira, kdo ga je sestavil in na podlagi česa je bilo sestavljeno, ter v katerem uradnem arhivu je shranjeno oziroma ga vodijo kot verodostojno sekundarno arhivsko gradivo. Da je tožničina pravna prednica oseba, ki je navedena v tem arhivskem gradivu, izhaja tudi iz tožničine navedbe, da je obravnavna oseba živela na naslovu, ki je naveden tudi v seznamu (pa čeprav v slovenski transkripciji osebnega imena), dokler ni bila o izseljena v Avstrijo. Pri tem so se upoštevali tudi podatki iz stalne prijavne in odjavne kartoteke tedanjega Mesta Maribor, iz katere izhaja, da je bila obravnavana oseba prijavljena na naslovu ..., Maribor. Zato je prvostopno sodišče ocenilo, da tožnici ni uspelo izpodbiti verodostojnosti podatka o članstvu obravnavane osebe v organizaciji Kulturbund, zato je pritrdilo ugotovitvi tožene stranke, da gre za osebo nemške narodnosti. Kot pravilno je prvostopno sodišče potrdilo tudi stališče tožene stranke, da tožnici s predlaganimi in izvedenimi dokazi ni uspelo izpodbiti zakonske domneve o nelojalnosti obravnavane osebe. Prvostopno sodišče je kot neutemeljene zavrnilo tudi tožbene ugovore.

Zoper prvostopno sodbo se tožnica pritožuje po svojem odvetniku zaradi bistvene kršitve procesnih določb, ker so razlogi sodbe v nasprotju med seboj in sodbe ni mogoče preizkusiti, zaradi zmotne uporabe materialnega predpisa in zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prvostopne sodbe ni mogoče preizkusiti zaradi nepopolnosti obrazložitve, kar pomeni kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - UPB2). Ta je podana s tem, ker prvostopno sodišče sploh ni odgovorilo na tožbene navedbe, da je nasprotje med vsebino listin, na katere se sklicuje upravni organ, in ugotovitvijo organa o vsebini teh listin. S tem je bila kršena ustavna pravica iz 22. člena Ustave RS (URS). Bistvena kršitev pravil postopka je storjena tudi s tem, ker se prvostopno sodišče ni opredelilo do tožbenih navedb o izvedenskem mnenju prof. dr. B.B., po katerem so člani Kulturbunda v Avstriji avtomatsko pridobili državljanstvo Avstrije; nadalje je bistveno kršen postopek zato, ker se prvostopno sodišče ni opredelilo do dokazov, ki izkazujejo trud in neuspešne poskuse pridobitve avstrijskega državljanstva ter do dopisa urada dunajske deželne vlade z dne 22.8.1974, po katerem je obravnavana oseba v času smrti leta 1950 bila jugoslovanska državljanka. Prav tako se prvostopno sodišče ni opredelilo do tožbene navedbe, da je obravnavana oseba ob prijavi bivališča v letu 1945 navedla, da je jugoslovanska državljanka. Prvostopno sodišče je tudi nepoglobljeno zavrnilo tožbene navedbe glede vsebine knjige Zdenka Zavadlava. Nadalje je nasprotje v navedbah sodišča v obrazložitvi sodbe; hkrati, ko zatrjuje, da mora biti iz gradiva razvidno, od kod izvira, kdo ga je sestavil in na podlagi česa je bilo sestavljeno ter v katerem uradnem arhivu je shranjeno oziroma ga vodijo kot verodostojno listino, zatrjuje, da obravnavano gradivo vse te atribute ima, vendar jih dejansko nima. Zato je njegova ugotovitev samovoljna in arbitrarna in za njo ni podlage v upravnih spisih. Odgovor o tem je podala tudi mag. C.C., vodja Oddelka za dislocirano arhivsko gradivo III v Arhivu Republike Slovenije, in sicer v drugi upravni zadevi, vendar je ta zapisnik tožnica v sodne spise te zadeve dostavila. Pojasnila je tudi, da je arhivsko gradivo, na katerega je oprta odločitev v tem primeru, sekundarno, ker kot primarno štejejo originalni seznam Kulturbundovcev, o katerem govori Zdenko Zavadlav v svoji knjigi, in v katerem obravnavana oseba ni vpisana. Vse to pomeni, da je sodišče kršilo tožničino ustavno pravico iz 22. člena URS, zato se naj pritožbeno sodišče opredeli do izvedenskega mnenja prof. dr. B.B., da so člani Kulturbunda v Avstriji brez težav pridobili avstrijsko državljanstvo, zlasti v povezavi z dopisom Urada dunajske deželne vlade z dne 22.8.1974, po katerem je bila obravnavana oseba v času svoje smrti leta 1950 jugoslovanska državljanka, ter s predloženimi dokazi, ki izkazujejo neuspešen trud obravnavane osebe za pridobitev avstrijskega državljanstva vse do smrti; nadalje naj se opredeli do navedb o ohranjenem originalnem seznamu Kulturbundevcev, na katerem navedene osebe ni; nadalje, da se opredeli do seznama v sekundarnem arhivskem gradivu 118/2 oziroma, da ugotovi, ali ta seznam izpolnjuje vse pogoje, ki jih mora izpolnjevati arhivsko gradivo, da se ga lahko uporabi kot dokaz, oziroma ali izpolnjuje pogoje, ki jih je samo sodišče navedlo v sodbi. Opozarja tudi na nepravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, namreč da tožena stranka svoje odločitve ni oprla na seznam članov Kulturbunda, ki ga ima Pokrajinski muzej v Mariboru. V odločbi tožene stranke je namreč navedeno, da je tudi ta seznam dokaz o članstvu obravnavane osebe v organizaciji Kulturbund. Bistvena kršitev pravil postopka je bila storjena tudi s tem, ker tožnica ni bila vabljena na zaslišanje D.D. v upravnem postopku in ji ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja je podana o tem, do kdaj je obravnavana oseba bila prijavljena na naslovu ... v Mariboru, in tudi, koliko oseb s tem priimkom je bilo na tem naslovu prijavljenih. Zaradi kršitev prav il postopka in nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja je bilo v obravnavani zadevi tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Tudi sklep glede nelojalnosti obravnavane osebe do Jugoslavije ni pravilen. Sodišče niti ni presodilo vseh okoliščin, ki so za to odločitev pomembne. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponoven postopek.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Obravnavana zadeva, to je ugotavljanje jugoslovanskega (in slovenskega) državljanstva za pravno prednico tožnice je predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije, ki ga lahko pred organom, pristojnim za notranje zadeve (med drugim je pristojen tudi za odločanje o državljanstvu), začne le organ, pristojen za denacionalizacijo in samo v zvezi z odprtim denacionalizacijskim postopkom, in sicer na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen. Po ZDen mora namreč oseba, ki želi uveljaviti vrnitev podržavljenega premoženja, izkazati, da je bila ob podržavljenju jugoslovanska državljanka in ji je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo (1. odstavek 9. člena ZDen). Svoje jugoslovansko (in slovensko) državljanstvo ob podržavljenju in po 9.5.1945 lahko potencialni upravičenec po ZDen dokazuje z izpisom iz državljanske knjige, vzpostavljene na podlagi ZDrž (točka b. 2. odstavka 62. člena ZDen), če pa takega potrdila ne more pridobiti, ker v državljansko knjigo ni bil vpisan, pa denacionalizacijski organ na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen zahteva od upravnega organa, pristojnega za notranje zadeve, ugotovitveno odločbo o državljanstvu potencialnega upravičenca. V tem postopku pa ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ (3. odstavek 63. člena ZDen).

V postopku ugotavljanja državljanstva po 3. odstavku 63. člena ZDen je glede na določbo 2. odstavka 9. člena ZDen in 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 13/94) predpis, na podlagi katerega se ugotavlja jugoslovansko (in slovensko) državljanstvo potencialnih upravičencev, ZDrž, vključno z novelo v letu 1948. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da se novela ZDrž (1948) za odločanje v teh postopkih ne bi smela uporabljati, ker v njej ni določeno, da se uporablja tudi na stanje ob uveljavitvi ZDrž (1945), to je 28.8.1945, in da je zato napačno uporabljen ZDrž, ter s tem kršena tedanja in sedanja ustava. Stališče, da pa je dopustno, da je ZDen določil tudi uporabo novele ZDrž (1948) v postopkih ugotavljanja jugoslovanskega državljanstva v zvezi s 3. odstavkom 63. člena ZDen, pa je zavzelo že Ustavno sodišče RS v svoji odločbi, št. U-I- 23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97).

S 1. členom novele ZDrž (1948) je bil v tedaj obstoječi 35. člen ZDrž dodan nov 2. odstavek, ki se glasi: "Za državljane FLRJ iz 1. odstavka se ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov Federativne ljudske republike Jugoslavije pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti." V 1. odstavku 35. člena ZDrž pa je določeno, da za državljane FLRJ veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28. avgusta 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ.

Glede na takšne določbe ZDen in ZDrž je treba torej v postopkih ugotavljanja državljanstva po 3. odstavku 63. člena ZDen za osebe, za katere vlagatelji ne predložijo potrdila, da so bile vpisane v državljansko knjigo na podlagi ZDrž, najprej ugotoviti kakšne narodnosti so bile. Če se ugotovi, da so bile nemške narodnosti, je treba ugotoviti, ali so na dan uveljavitve ZDrž (1948), to je 4.12.1948, živele v tujini. Če so, je podana tudi zakonska domneva, da so bile nelojalne proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ in da so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti.

Pri tem pa se je v upravno-sodni praksi, ki jo je potrdilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije, ustalilo stališče, da se za osebe nemške narodnosti štejejo tudi osebe, ki so bile članice Kulturbunda ali so optirale za nemško narodnost ali so na drug način izrazile pripadnost nemški narodnosti. Prav tako se je v upravno-sodni praksi ustalilo stališče, da za bivanje v tujini na dan 4.12.1948 ni pomembno, ali so take osebe v tujino odšle prostovoljno, ali pa bile izseljene. Glede nelojalnosti pa se je na podlagi določbe 3. odstavka 63. člena ZDen, po katerem nelojalnosti v tem postopku ni mogoče ugotavljati, na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97), ustalilo stališče, da pri osebah, pri katerih sta izpolnjena prva dva pogoja iz 2. odstavka 35. člena ZDrž, obstoji zakonsko domnevo nelojalnosti in da mora lojalnost izkazati stranka. Že iz članstva v Kulturbundu oziroma iz optiranja za nemško nacionalnost pred oziroma med drugo svetovno vojno namreč izhaja nelojalnost. V organizacijo Kulturbund so se lahko praviloma včlanjevale le osebe nemške narodnosti, ta organizacija pa je izvajala nemško politiko raznarodovanja Slovencev. Optiranje za nemško narodnost pa je pomenilo izkazanje lojalnosti tej narodnosti, ne pa kakšni drugi. Zato takšne osebe niso mogle biti hkrati lojalne do narodnih in državnih koristi Jugoslavije, temveč se je štelo, da so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti, glede na to, da je bila Nemčija (s priključeno Avstrijo) glavni okupator v FLRJ. V upravno-sodni praksi se je uveljavilo tudi stališče, da domneve o nelojalnosti ni izpodbiti s sklicevanjem na morebitno odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju, temveč je treba ponuditi navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričujejo lojalnost oziroma izkazati druge okoliščine, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti.

V obravnavanem primeru tožnica še v pritožbi zatrjuje, da ni dokazano, da bi bila njena pravna prednica članica Kulturbunda in da je tudi sodišče prve stopnje napačno presodilo, da ni dokazala njene lojalnosti Jugoslaviji. Vendar tudi po presoji pritožbenega sodišča niso podani pogoji, da bi se obravnavana oseba za potrebe denacionalizacije štela za jugoslovansko državljanko, ki bi ji bilo to državljanstvo lahko priznano po 9.5.1945. V tem primeru niti ni sporno, da je obravnava oseba 4.12.1948 živela v tujini. Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje stališču tožene stranke in prvostopnega sodišča, da je članstvo obravnavane osebe v organizaciji Kulturbund izkazano z verodostojno listino, to je s seznamom 118/2 iz arhivskega gradiva Ministrstva za notranje zadeve RS, sedaj Arhiv RS, Oddelek za dislocirano arhivsko gradivo III. Na njeno verodostojnost pa ne vpliva dejstvo, da gre za sekundarno arhivsko gradivo, torej za gradivo, ki nima značaja javne listine v smislu ZUP (1986). Tako prvostopno sodišče kot še zlasti tožena stranka, na katere razloge se opira tudi prvostopno sodišče, sta namreč svoje stališče glede verodostojnosti tega dokumenta tudi posebej obsežno in prepričljivo utemeljila. Tožnica se moti, ko meni, da sekundarno arhivsko gradivo ni dokaz, če nima vseh atributov javne listine po ZUP. Čeprav to ni javna listina, je pa kljub vsemu listina, ki jo organ, ki odloča, lahko šteje kot verodostojen dokaz, le da mora to, zakaj jo šteje za verodostojen dokaz, posebej utemeljiti. To pa sta tako prvostopno sodišče kot tudi tožena stranka storila, saj sta posebej pojasnila, da seznam članov Kulturbunda štejeta za verodostojno listino, ker je v njenem uvodu navedeno, na podlagi česa je bil napravljen, kdo ga je sestavljal in kdaj je bil sestavljen. Tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča svoje odločitve glede članstva obravnavane osebe v Kulturbundu ni oprla na druge dokaze, čeprav je v obrazložitvi svoje odločbe navedla, da to dejstvo izhaja tudi iz drugih listin. Ker že ena verodostojna listina zadošča kot dokaz o nekem dejstvu, je nepomembno, če tako dejstvo izhaja tudi še iz drugih listin, do katerih verodostojnosti pa se prvostopno sodišče in tudi tožene stranka nista posebej opredelila, saj nanje tudi nista oprla svoje odločitve. Zato pritožbeno sodišče meni, da obrazložitev izpodbijane sodbe ni sama s seboj v nasprotju in da se je zato ne da preizkusiti, kot zmotno meni tožnica.

Prav tako se pritožbeno sodišče v celoti strinja s presojo prvostopnega sodišča in tožene stranke, da tožnica ni uspela ovreči domneve o nelojalnosti svoje pravne prednice - obravnavane osebe. Kot že navedeno, v upravno-sodni praksi velja stališče, da dokazovanja lojalnosti ni mogoče graditi na morebitni odsotnosti podatkov o nelojalnem ravnanju, temveč je treba ponuditi navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričujejo lojalnost oziroma izkazati druge okoliščine, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti.

Na drugačno odločitev v tej stvari tudi ne morejo vplivati pritožbene navedbe, ki jih je tožnica uveljavljala tudi v tožbi. Na tiste, ki so pomembne za odločanje v tej zadevi, ji je prvostopno sodišče odgovorilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ni pa se opredeljevalo do tožbenih ugovorov, ki na odločitev ne vplivajo.

Za odločanje o svojstvu jugoslovanskega državljana v zvezi s 3. odstavkom 63. člena ZDen namreč ni pomembno, ali so člani Kulturbunda v Avstriji avtomatsko pridobili državljanstvo Avstrije, ker niti ZDen niti ZDrž tega ne določajo kot razlog za priznanje jugoslovanskega državljanstva. Na odločitev v tej stvari tudi ne morejo vplivati dokazi, ki jih je v zvezi s težavami pri pridobivanju avstrijskega državljanstva, ki ji do smrti ni bilo priznano, imela obravnavana oseba, in jih je predložila tožnica. Kot dokaz, da je bila jugoslovanska državljanka, se tudi ne more šteti dopis Urada dunajske deželne vlade z dne 22.8.1974, po katerem so jo avstrijske oblasti obravnavale kot jugoslovansko državljanko. Na drugačno odločitev v tej stvari tudi ne vplivajo tožničina zatrjevanja, da je obravnavana oseba v prijavi bivališča v letu 1945 navedla, da je jugoslovanska državljanka. Pravno pomembno dejstvo v tem postopku namreč je, da obravnavana oseba ni bila vpisana v državljansko knjigo na podlagi ZDrž (1945-1948), in da se zaradi okoliščin, pomembnih za odločanje o državljanstvu po 2. odstavku 35. člena ZDrž, ne more šteti za jugoslovansko državljanko za potrebe denacionalizacije. Da pa bi navedena oseba kdaj prej začela postopek za vpis v jugoslovansko državljansko knjigo na podlagi ZDrž, pa tožnica niti ne zatrjuje.

Prvostopno sodišče se je opredelilo tudi do navedb Zdenka Zavadlava v njegovi knjigi, namreč, da je že tožena stranka ugotovila, da iz te knjige nikjer ne izhaja, da bi obravnavano osebo avtor knjige omenjal po imenu, in da bi iz te knjige izhajalo, da ta oseba ni bila nemške narodnosti oziroma članica Kulturbunda. Da bi bilo v tej knjigi navedeno kaj drugega, pa tožnica ni zatrjevala niti v tožbi in ne zatrjuje niti v pritožbi. Zato njene pavšalne navedbe in sklicevanja na splošne trditve v navedeni knjigi na drugačno odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati.

Na zakonitost in pravilnost odločitve v obravnavani zadevi po presoji pritožbenega sodišča tudi ni vplivalo to, da tožnica ni bila vabljena na zaslišanje D.D., saj na njegove izjave odločitev v tem postopku ni oprta.

Na drugačno odločitev v tej stvari tudi ne more vplivati okoliščina, ki jo kot sporno prikazuje tožnica, namreč, v katerem obdobju je bila obravnavana oseba prijavljena na naslovu ... v Mariboru Pravno pomembno dejstvo je le, da 4.12.1948 ni bila v Jugoslaviji, temveč v tujini. Tožnica pa niti ne zatrjuje, da bi obravnavana oseba na ta dan bivala v Jugoslaviji. Za odločitev v tej stvari tudi ni pomembno, koliko oseb s priimkom A. je v letu 1945 in 1946 živelo na naslovu...

Pritožbeno sodišče torej meni, da v obravnavanem primeru niso bile storjene kršitve pravil postopka, zaradi katerih bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti, in da tudi ni bilo zmotno uporabljeno materialno pravo in da niso bile kršene ustavne pravice. Po določbi 5. odstavka 72. člena ZUS pa je v upravnem sporu pritožbeni razlog nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja dopustno uveljavljati le tedaj, kadar je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče samo, česar pa v obravnavanem primeru ni, temveč je v celoti izhajalo iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku. Zato je uveljavljanje tega ta pritožbenega razloga v tej zadevi pritožbeno sodišče zavrnilo kot nedopustno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.