Jedro

Tožeča stranka dobavlja pitno vodo več uporabnikom (43 lastnikom individualnih hiš), ki imajo skupni vodovodni priključek. Ker je dogovor o načinu delitve (po dejanski porabi) sklenila le z nekaterimi izmed njih (z večino), ne pa tudi s toženo stranko, slednje tak sporazum ne zavezuje.

Obveznost plačila vodarine je deljiva, kar pomeni, da na vsakega uporabnika odpade enak del (1/43 od mesečnih zneskov za celotno odjemno mesto).

Solidarno obveznost lahko predpiše le zakon (in ne občinski odlok) ali pa temelji na sporazumu (ki ga v danem primeru ni).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanih delih potrdi izpodbijana odločba.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 22722/2012 z dne 20. 2. 2012 ostane delno v veljavi za glavnico 352,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od zapadlosti vsakega naprej (točka I). V presežku je navedeni sklep o izvršbi v točki I. in III. razveljavilo za glavnico 6.729,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od zapadlosti naprej (točka II.) in za izvršilne stroške v znesku 91,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožbeni zahtevek v tem delu je zavrnilo. Pravdne stroške v višini 727,19 EUR s pripadajočimi obrestmi je naložilo v plačilo tožeči stranki (točka III. sodbe v zvezi s popravnim sklepom).

2. Obe stranki vlagata pritožbo. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zavzemata se za ustrezno spremembo: tožeča stranka z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, tožena z zavrnitvijo, obe s plačilom pravdnih in pritožbenih stroškov. Tožena stranka se podrejeno zavzema še za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka navaja, da sicer ni sporno, da je na en obračunski vodomer (en priključek) vezanih 43 uporabnikov iz različnih objektov. Vendar vztraja, da gre za položaj iz 18. člena Odloka o oskrbi s pitno vodo (v nadaljevanju: odlok), ki se tudi po stališču višjega sodišča analogno in smiselno uporablja za uporabnike iz različnih objektov. Pogodba z upravnikom L., d.o.o., zavezuje vse uporabnike, tudi tiste, ki je niso podpisali (torej tudi toženo stranko). Po 19. členu odloka pa uporabniki, ki imajo interne vodomere, odgovarjajo solidarno do polnega plačila dolga. Tožeča stranka bi lahko od tožene zahtevala plačilo celotne porabljene vode na obravnavanem odjemnem mestu.

4. Tožena stranka v pritožbi opozarja, da je tožeča stranka opirala zahtevek le na trditveno podlago o pogodbi št. 58/2008 z dne 3. 6. 2008 in delilnikih po tej pogodbi. Ni bilo trditvene podlage o plačilu enakega deleža po drugem odstavku 393. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Sodišče je v nasprotju z razpravnim načelom samo uporabilo to pravno podlago, izračunavalo posamezne deleže in nadomestilo manjkajočo trditveno podlago, ki bi jo morala podati tožeča stranka. Odločilo je mimo oziroma preko zahtevka. Podane so bistvene kršitve pravil postopka, kar je vplivalo na pravilnost odločitve. Tožbeni zahtevek bi moralo v celoti zavrniti, kot je to storilo sodišče v identični zadevi, ki jo prilaga (VSL I Cp 2673/2013). Delitev plačila na 43 enakih delov je neupravičena in neutemeljena. Ne gre za deljive terjatve. Poraba je različna. Temelj za plačilo je lahko le individualna poraba. Tožeča stranka noče odčitavati direktne porabe na vsaki individualni hiši. Drugi odstavek 393. člena OZ bi bilo možno uporabiti le, če drugačna delitev ni možna oziroma določena. Nepravilno je zavrnjen ugovor pasivne legitimacije. Tožeča stranka bi bila upravičena izstaviti račun lastniku hiše in ne toženki, njegovi zakoniti ženi. O tem med njima ni bil sklenjen noben dogovor, tožeča stranka ga niti ne zatrjuje. Zgolj status uporabnika ne zadošča. Tožena stranka bi morala tožiti oba zakonca, uporaba drugega odstavka 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) je nepravilna, tožeča stranka se nanj ne sklicuje. Napačno je uporabljen tudi prvi odstavek 18. člena odloka, analogija ni dovoljena.

5. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni vložila odgovora.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Tožeča stranka v tem postopku uveljavlja plačilo vodarine za dobavo pitne vode, kar zagotavlja in obračunava uporabnikom pri opravljanju javne gospodarske službe na podlagi zakonskih pooblastil in Odloka o oskrbi s pitno vodo (Ur. l. RS, št. 26/01 in 28/01 – odlok). Od tožene stranke uveljavlja plačilo za obdobje februar 2011 do januar 2012, in sicer v višini izdanih računov toženki kot uporabnici stanovanjske hiše na naslovu ... v Ljubljani. Sodišče je ugotovilo, da ima na obravnavanem območju 43 uporabnikov – lastnikov individualnih hiš - isti obračunski vodomer za eno odjemno mesto. Iz nadaljnjih ugotovitev sodišča izhaja, da tožena stranka z ostalimi uporabniki in tožečo stranko ni sklenila pogodbe o načinu delitve obveznosti – dejanske porabe vode na tem odjemnem mestu in da je bila sklenjena pogodba št. 58/2008 v prilogi A1 o načinu delitve le med nekaterimi uporabniki, katerih delež ne presega 50 % vseh. Tožeča stranka je na podlagi te pogodbe obračunavala vodo tako, da je tistim uporabnikom, ki so pristopili k pogodbi, izstavila račun po dejanski porabi (na podlagi odčitkov vode po dejanski porabi na njihovih internih vodomerih), preostanek pa zaračunavala toženi stranki, ki k pogodbi o delitvi ni pristopila in odčitavanja na njenem individualnem vodomeru ni dovolila.

8. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tak način obračunavanja vodarine zavrnilo, je pravno pravilna. Določilo drugega odstavka 18. člena odloka, na katerega se še v pritožbi sklicuje tožeča stranka, oziroma sporazum o delitvi stroškov, ki ga niso sklenili vsi uporabniki, tožene stranke ne more zavezovati. Drugi odstavek 18. člena odloka velja le za več uporabnikov v isti večstanovanjski stavbi, medtem ko gre v obravnavani zadevi za več uporabnikov v več individualnih stanovanjskih hišah, ki nimajo upravnika. Gre torej za dejansko in pravno drugačen položaj kot ga ureja odlok. Uporaba analogije (3. člen Zakona o sodiščih), za kar se zavzema tožeča stranka, torej ni mogoča. Takšna je tudi sodna praksa (VSL I Cp 2673/2013). Nasprotne pritožbene navedbe tožeče stranke so nekonkretizirane in neutemeljene. Pogodba bi toženo stranko zavezovala le v primeru soglasja med vsemi uporabniki skupnega vodovodnega priključka, če bi bila sklenjena med vsemi oziroma če bi jo podpisala tudi tožena stranka. Ker potrebnega soglasja vseh za delilnik, ki ga je uporabljala tožeča stranka, ni, navedeni delilnik (pogodba) niti odlok ni ustrezna pravna podlaga za obračunavanje porabljene vode.

9. Ob ugotovitvi, da uporabniki med seboj niso sklenili sporazuma o načinu delitve po dejanski interni porabi, se pritožba tožeče stranke neuspešno sklicuje tudi na določbe 19. člena odloka o njihovi solidarni odgovornosti. S pravilnimi razlogi v zadnjem odstavku točke 22 sodbe je uporabo navedenega pravnega določila zavrnilo že sodišče prve stopnje. Deljive obveznosti, kakršna je tudi plačilo vodarine iz enega odjemnega mesta za več uporabnikov, so načeloma deljene. Drugačna rešitev (solidarna obveznost) je lahko predpisana le z zakonom (in ne z odlokom) ali s sporazumom strank samih, ki ga v obravnavanem primeru ni (primerjaj: Ada Polajnar-Pavčnik, v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), druga knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, stran 553 do 554).

10. Držijo pritožbene navedbe tožeče stranke, da je sodišče pri odločanju vezano na postavljeni zahtevek in podano trditveno in dokazno podlago strank. Vendar tožniku ni treba navajati pravne podlage, na katero opira tožbeni zahtevek. Pravo mora poznati sodišče samo. Po uradni dolžnosti mora preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. To je v obravnavanem primeru tudi storilo.

11. Očitki, da je samo dopolnjevalo trditveno podlago tožeče stranke, so odveč. Iz njenih trditev izhaja, da vtožuje na toženo stranko odpadajoči del obveznosti za dobavo pitne vode iz skupnega odjemnega mesta za več stanovanjskih hiš. Po presoji, da pravna osnova, na katero se je pri tem opirala, ni ustrezna, je tožbeni zahtevek v pretežni meri zavrnilo. Ob nespornih dejstvih, da je bila voda dobavljena, a neplačana, pa je upoštevaje drugo pravno podlago – pravna pravila o deljivih obveznostih – tožbenemu zahtevku na podlagi drugega odstavka 393. člena OZ delno ugodilo (do višine ugotovljene obveznosti, ki odpade na toženko: za 1/43 od mesečnih zneskov za celotno odjemno mesto). Tožeči stranki je dosodilo bistveno manj, kot je vtoževala (352,53 EUR od vtoževanih 7.082,26 EUR). Tako se izkaže, da je odločalo v okviru podane trditvene podlage in zahtevka tožeče stranke, o njem odločalo ob pravilni uporabi materialnega prava in pri tem ni dosodilo ničesar več niti česa drugega, kar je bilo vtoževano. Pritožbeno uveljavljanih procesnih kršitev 2. in 7. člena ZPP torej ni.

12. Tožena stranka odločitve v obsodilnem delu v dejanskem pogledu ne izpodbija. Njeno naziranje, da ne gre za deljivo obveznost, pa je zmotno. Obveznost je deljiva, če se lahko tisto, kar se dolguje, razdeli in izpolni v delih, ki imajo iste lastnosti kot celi predmet, in če s to delitvijo ne izgubi ničesar od svoje vrednosti (prvi odstavek 393. člena OZ). Ne more biti dvoma o pravilnosti presoje, da gre pri plačilu vode iz enega odjemnega mesta za več uporabnikov, za tako obveznost. Velja, da vsak od uporabnikov dolguje svoj del obveznosti. Dejanska poraba, za kar se zavzema tožena stranka v pritožbi, oziroma deleži bi bili med uporabniki lahko določeni z medsebojno pogodbo ali z zakonom. Če pri deljivi obveznosti drugačna delitev ni določena (kar je pravilno ugotovilo sodišče v obravnavanem primeru), pa OZ postavlja domnevo o delitvi obveznosti na enake dele. Vsak izmed dolžnikov je odgovoren za svoj del obveznosti (drugi odstavek 393. člena OZ), kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri obračunu vtoževanih obveznosti.

13. Tožena stranka izpodbija še odločitev o njeni pasivni legitimaciji. Tudi v tem delu je odločitev sodišča pravilna. Ključne so njegove ugotovitve, da toženka s svojim možem in dvema otrokoma živi v sporni stanovanjski hiši, za katero se stroški vode ne plačujejo, in da ti stroški predstavljajo tekoče potrebe družine. Za take obveznosti odgovarjata zakonca nerazdelno. Torej vsak od njiju odgovarja upniku za celo obveznost. Upnik lahko zahteva izpolnitev od kogarkoli hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (prvi odstavek 395. člena OZ). Dejstvo, da je lastninska pravica na obravnavani stanovanjski hiši v zemljiški knjigi vpisana (le) na toženkinega moža toženke ob ugotovitvah, da skupaj z njim in otrokoma živi v sporni hiši in uporablja dobavljeno vodo, ne more razbremeniti plačila vtoževanih obveznosti.

14. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je v okviru podane trditvene in dokazne podlage strank pravilno in popolno ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva, pri odločanju pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo uveljavljanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. Pritožba tožeče stranka v zvezi s stroškovnim delom namreč ni bila konkretizirana. Uradni preizkus je pokazal, da je tudi v tem delu odločitev pravilna in ni obremenjena z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami, zato je bilo treba tudi v tem delu pritožbo tožeče stranke zavrniti (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena za obe pritožnici. Ker s pritožbama nista bili uspešni, nista upravičeni do povračila stroškov za pritožbo. Odgovor na pritožbo, ki ga je vložila tožena stranka, pa k določanju na drugi stopnji ni prispeval. Zato naj tudi stroške v zvezi z njim trpi sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).