Jedro

Člani in pravni nasledniki članov bivše zadruge, ki niso organizirani kot zadruga, ki izkazuje pravno nasledstvo po prejšnji zadrugi, niso aktivno legitimirani za sprožitev postopka za vrnitev premoženja bivše zadruge po ZZad. Ker je bivša zadruga prenehala zaradi združitve z drugo zadrugo, svojih deležev v bivši zadrugi tudi ne morejo zahtevati na podlagi ZDen, saj jim premoženje ni bilo podržavljeno s predpisom ali na način, ki ga ZDen predpisuje kot podlago za denacionalizacijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožečih strank zoper sklep Upravne enote A z dne 6. 6. 2000, s katerim je bila zavržena njihova zahteva za denacionalizacijo parc. št. 42 in 152/46 vl. št. 229 k.o. B, parc. št. 427/1, 427/2 in 428 vl. št. 510 k.o. C, parc. št. 1513, 1514/16 in 1514/17 vl. št. 159 k.o. C, parc. št. 501/2 vl. št. 510 k.o. C, parc. št. 714 vl . št. 281 k.o. C, parc. št. 41 vl. št. 229 k.o. C, parc. št. 1512 in 1511 k.o. C, parc. št. 813 in 1504 k.o. C, parc št. 34/2, 57/1 in 108, ter premičnih osnovnih sredstev po popisu imetja z dne 1. 10. 1947. V obrazložitvi odločbe se tožena stranka sklicuje na zakon o zadrugah (v nadaljevanju: ZZad), ki določa, katero premoženje se vrača po tem zakonu, in upravičence do vračila in na zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), ki ureja postopek oziroma razdružitev premoženja. Iz podatkov v upravnih spisih ugotavlja, da so (pri)tožniki vložili zahtevo za vrnitev premoženja, ki je bilo brez nadomestila preneseno iz Sodarske zadruge D, z.o.j., ustanovljene leta 1939, na Lesno zadrugo za S dolino na D, z.o.j. V zahtevi je posebej poudarjeno, da so zahtevo vložili kot fizične osebe. Ker se po ZZad zadružno premoženje vrača le zadružnim organizacijam oziroma zadružni zvezi, ga ni mogoče vrniti (pri)tožnikom. Za vračilo premoženja, ki je bilo brezplačno preneseno iz ene zadruge na drugo, tudi ni pogojev po ZDen, ker premoženje ni bilo podržavljeno fizičnim osebam, pač pa zadrugi. Premoženje zadruge je šteti za zadružno lastnino, za katero je značilno, da omejuje pravice članov do individualnega razpolaganja. To premoženje se le ob prenehanju zadruge zaradi stečaja ali likvidacije vrne članom oziroma njihovim pravnim naslednikom. V obravnavanem primeru pa je zadruga prenehala zaradi pripojitve k drugi zadrugi. Glede ugovorov, da naj bi zahtevo vložila tudi Sodarska zadruga za S dolino na D, tožena stranka ugotavlja, da v spisih ni dokazil, da bi ta zadruga v času vložitve zahteve za vračilo premoženja sploh obstajala. Pa tudi če bi bila ponovno ustanovljena, ne bi mogla izkazati pravnega nasledstva s Sodarsko zadrugo, ustanovljeno leta 1939. Zato je odločitev prvostopnega organa pravilna, čeprav prvostopni organ za svojo odločitev ni navedel pravilnih razlogov.

Tožeče stranka vlagajo tožbo smiselno zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Prvo tožeča stranka navaja, da ji je bilo premoženje podržavljeno po 1., 2. in 9. točki 3. člena ZDen in kot tako preneseno na pristojna GG. Nobeno kmetijsko zemljišče ni bilo na kasnejše zadruge preneseno s sporazumi ali pogodbami, kot to ugotavlja upravni organ. Premoženje res ni bilo odvzeto posameznim fizičnim osebam. Nacionalizirano je bilo kot premoženje zadruge, ki nikoli ne bi smela biti izbrisana iz registra zadrug. Iz dokumentov o združitvi izhaja, da je Sodarska zadruga sprejela sklep o združitvi s pogojem, da po združitvi ostane samostojna pravna oseba s svojim premoženjem in svojim žiro računom, kar pa ni bilo izpolnjeno. Združitev ni bila sprejeta in po zakonu o zadrugah ni bilo pogoja za izdajo sklepa Okrožnega sodišča v E z dne 13. 12. 1946. Zato gre za primer nacionalizacije po 4. členu in tudi po 3. členu ZDen. Ker je bila združitev protipravna, je bil tudi prenos premoženja protipraven. Zato je šteti, da prvi tožnik ni prenehal obstajati, čeprav je bil izbrisan iz registra zadrug, podrejeno pa, da je bilo premoženje, katerega zahtevajo fizične osebe, člani in pravni nasledniki zadruge, likvidirano in imajo zato člani zadruge vse pravice do vrnitve. Premoženje se je namreč nahajalo v družbeni lastnini in pravici uporabe GG. Zato so tožniki tudi vztrajali na vrnitvi premoženja fizičnim osebam. Tožeče stranke predlagajo, da se izpodbijana odločba odpravi, in podrejeno, da se odpravita izpodbijana in prvostopna odločba.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Zastopnik javnega interesa ni priglasil udeležbe v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po podatkih predloženih upravnih spisov in tožbe sta premoženje Sodarske zadruge na D zahtevala primarno Sodarska zadruga na D in podrejeno člani ter pravni nasledniki članov te zadruge. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da ni pogojev za vrnitev niti po primarnem, niti po podrejenem zahtevku.

Z namenom, da se zadrugam vrne vse premoženje, ki je bilo do 9. 5. 1945 zadružna lastnina, daje ZZad (Uradni list RS, št. 13/72 in 7/93) v 65. členu pravno podlago za vrnitev premoženja, ki je bilo brez nadomestila podržavljeno ali preneseno na druge uporabnike. Upravičenci do vračila so zadružne organizacije oziroma organizacije kooperantov (l. točka prvega odstavka 66. člena ZZad), če teh ni, zadruga oziroma organizacija kooperantov, ki je njen pravni naslednik (2. točka prvega odstavka 66. člena ZZad), če pa tudi teh ni, pa zadružna zveza, ki posluje na območju prejšnje zadruge in združuje zadružne organizacije in organizacije kooperantov z enako ali podobno dejavnostjo kot prejšnja zadruga (3. točka prvega odstavka 66. člena ZZad). Glede na takšno ureditev bi prvo tožeča stranka bila upravičenka do vrnitve premoženja nekdanje Sodarske zadruge na D le, če bi bila vzpostavljena kot njena pravna naslednica. Tožena stranka v izpodbijani odločbi na podlagi spisnega gradiva ugotavlja, da Sodarska zadruga na D ne obstaja. Sodišče tej njeni ugotovitvi pritrjuje, saj v spisu ni nobenega dokaza o nasprotnem (iz pripravljalne vloge z dne 17. 4. 2000 izhaja, da zadruga ni vzpostavljena), niti takšnega dokaza ne daje prva tožnica v tožbi. Njeno zatrjevanje, da je Sodarska zadruga na D še vedno obstoji, ker leta 1946 ni bilo pogojev za združitev z Lesno zadrugo za S dolino na D, in je zato nezakonita odločitev Okrožnega sodišča v E z dne 13. 12. 1946, o njenem izbrisu iz zadružnega registra, pa ne vzdrži. Da bi bila ta odločitev razveljavljena, iz predložene dokumentacije ne izhaja, niti tega prvo tožeča stranka ne zatrjuje, nobene pravne podlage pa tudi ni za presojo zakonitosti te odločitve. Kot izhaja iz upravnih spisov, je bila Sodarska zadruga na D izbrisana iz zadružnega registra in je delovala kot sodarski odsek pri Lesni produktivni zadrugi (zapisnik seje sodarskega odseka D z dne 12. 1. 1952). Sodišče se strinja s toženo stranko, da prvo tožeča stranka ni izkazala subjektivitete kot pravna naslednica prejšnje Sodarske zadruge, zato niso izpolnjene niti procesne predpostavke, da bi lahko sprožila postopek za vrnitev premoženja bivše zadruge po ZZad.

Po presoji sodišča je tožena stranka tudi pravilno ugotovila, da člani oziroma pravni nasledniki članov bivše zadruge (drugo tožeča stranka) ne morejo na podlagi ZDen zahtevati vrnitve premoženja, ki so ga kot svoje deleže vpisali v bivšo zadrugo. Njihovi deleži v zadrugi niso bili podržavljeni s predpisom ali na način, ki ga ZDen predpisuje kot podlago za denacionalizacijo (3, 4. in 5. člen ZDen), ampak je zadruga, kot je sodišče že ugotovilo zgoraj, prenehala zaradi statusne spremembe, kar je imelo za posledico tudi prenos njenega premoženja. Če je to premoženje pozneje postalo SLP oziroma družbena lastnina, kar pa je bila posledica takratnih predpisov, s katerimi je bila zadružna lastnina kot posebna kategorija lastnine ukinjena (ustavni zakon, Uradni list FLRJ, št. 14/53) in preoblikovana v družbeno lastnino, to članov bivše zadruge in njihovih pravnih naslednikov ne opravičuje, da bi na podlagi ZDen lahko zahtevali vrnitev v zadrugo vpisanih deležev.

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena je na podlagi prvega odstavka 59. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.