Jedro

Pritožbene stroške nosi izvršitelj sam, če so nastali po končanem postopku, torej po tem, ko je dolžnik svoj dolg plačal in je bila izvršba ustavljena.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v drugem odstavku izreka spremeni tako, da se glasi: "2. Izvršitelj je dolžan v osmih dneh po pravnomočnosti tega sklepa nakazati upniku neporabljeni del predujma v znesku 12.463,00 SIT, zmanjšano za stroške nakazila." Izvršitelj nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odmerilo stroške izvršitelja v znesku 32.982,00 SIT in odločilo, da se poplačajo v breme založenega predujma. Neporabljeni del predujma v znesku 15.018,00 SIT pa je v osmih dneh po pravnomočnosti sklepa dolžan nakazati upniku zmanjšan za stroške nakazila.

Zoper ta sklep se iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ki je posledica napačne ugotovitve dejanskega stanja, pritožuje izvršitelj. Navaja, da znesek 2.555,00 SIT ni bil nakazan na njegov žiro račun, kljub temu pa je sodišče s sklepom z dne 28.11.2000 odločilo, da je dolžan vrniti znesek 15.018,00 SIT, ki pa je za znesek 2.555,00 SIT previsok. Pravilno bi bilo, da vrne 12.463,00 SIT, zmanjšano za stroške nakazil. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni odločitev sodišča prve stopnje, tako, da se izvršitelju naloži vračilo predujma v višini 12.463,00 SIT, zmanjšano za stroške nakazila. Uveljavlja tudi pritožbene stroške, ki so mu s to pritožbo nastali.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je pred odločanjem o pritožbi zahtevalo od sodišča prve stopnje pojasnilo v smislu določbe drugega odstavka 346. člena ZPP in na ta način ugotovilo, da znesek 2.555,00 SIT ni bil nakazan na račun izvršitelja, čeprav je bil sklep o prenakazilu dne 18.5.2000 že izdan. Pokaže se torej, da je točna navedba v pritožbi, da je bilo izvršitelju naloženo, da vrne večji znesek, kot pa ga je bil dolžan vrniti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in drugi odstavek izreka izpodbijanega sklepa spremenilo tako, da je izvršitelj dolžan vrniti predujem v višini 12.463,00 SIT, zmanjšan za stroške nakazila.

Izvršitelj je v svoji pritožbi uveljavljal tudi povrnitev pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je odločilo, da pritožnik - izvršitelj te stroške nosi sam. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da noben predpis ne omogoča drugačne odločitve. Zakon o izvršilnem postopku govori o izvršilnih stroških v 38. členu in v petem odstavku določa, da mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. Ta določba, ki sicer za ta konkreten primer ni uporabljiva, govori torej o stroških, ki so potrebni za izvršbo. Stroški izvršitelja, ki so nastali v tem pritožbenem postopku, niso bili potrebni za izvršbo. V sedmem odstavku pa zakon določa, da je mogoče zahtevati povrnitev stroškov do poplačila. Kot je razvidno iz umika predloga za izvršbo, je dolžnica v celoti poravnala svoj dolg in to prav gotovo pred 28.8.2000, ko je upnica predlog za izvršbo umaknila. Ta določba torej tudi ne omogoča odločitve, ki jo glede pritožbenih stroškov predlaga izvršitelj. Tudi Zakon o pravdnem postopku ne daje opore za kakršnokoli drugačno odločitev, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da pritožbene stroške nosi izvršitelj sam.