Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo - zvin vratne hrbtenice in nateg obvretenčnega mišičja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 359.530 SIT zadoščenja (od tega 700.000 SIT za telesne bolečine, 150.000 SIT za strah in 300.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pri tem pa je upoštevalo valorizirano plačano akontacijo 690.447 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Pritožbeno sodišče je tožničini in toženkini pritožbi delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo glede odškodnine za telesne bolečine in glede obresti spremenilo tako, da je toženko zavezalo, da mora tožnici plačati 59.530 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Sicer je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da je tožnica za strah upravičena do 150.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti do 300.000 SIT zadoščenja, odškodnino za telesne bolečine pa je znižalo za 300.000 SIT na 400.000 SIT.

Zoper to sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zviša dosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo za 1.850.000 SIT s pripadajočimi obrestmi in toženki naloži v plačilo njene stroške postopka. V reviziji povzema ugotovljena dejstva in meni, da jih pritožbeno sodišče ni v zadostni meri upoštevalo. Tožnici pripada odškodnina za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah v višini, kot je bila določena v tožbi.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V reviziji je sporna višina odškodnine za tri vrste nepremoženjske škode za tožnico. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je preverilo pritožbeno sodišče. Ugotovljeno je, da je tožnica utrpela zvin vratne hrbtenice in nateg obvretenčnega mišičja. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine v zvezi s temi poškodbami je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78-57/89). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno. Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tožničinega primera, kar je dejanska podlaga izpodbijane sodbe, na katero je revizijsko sodišče vezano. Na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, ki ga revizija po nepotrebnem ponavlja, je po presoji revizijskega sodišča pravilno pravno ovrednoteno. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode, to je za telesne bolečine 400.000 SIT, za strah 150.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 300.000 SIT pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen ZOR). Takšna odškodnina je primeren rezultat natančno in izčrpno ugotovljenih konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode in upoštevanja sodne prakse v podobnih primerih. Zato ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in je revizijska zahteva za zvišanje odškodnine neutemeljena.

Ker uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, na bistvene kršitve določb pravdnega postopka (niti absolutno bistvenih kršitev postopka, v kolikor stranka ne opozori nanje, revizijsko sodišče ne upošteva) pa revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007, ZPP-UPB3) tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške. Revizijsko sodišče pa opozarja na očitno računsko pomoto pri seštevanju posameznih zneskov odškodnin za nepremoženjsko škodo, ki jo lahko predsednik senata kadarkoli popravi (328. ZPP), tudi potem, ko je postala sodba pravnomočna.