Jedro

Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotavlja, da nezadovoljstvo tožeče stranke z izidom določenih zadev, v katerih so bila ali pa še bodo vložena in izčrpana vsa razpoložljiva pravna sredstva, ne more biti utemeljen razlog za odklanjanje sodišča za sojenje v drugih zadevah.

Izrek

Predlogu za določitev krajevne pristojnosti drugega stvarno pristojnega sodišča se ne ugodi.

Obrazložitev

Tožeči stranki sta dne 12.07.1999 na stvarno in krajevno pristojno Okrajno sodišče v Litiji vložili tožbo zaradi opustitve vznemirjanj proti A. in J. Z.. V zvezi s tem postopkom in dosedanjimi postopki, ki so že pravnomočno končani (opr. št. P 101/98, P 7/2000, P 82/98 in P 138/94) oziroma so v reševanju na pritožbeni stopnji (opr. št. P 142/94, P 4/2000) ali v reševanju na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije (opr. št. K 21/99), se tožnika s priloženimi vlogami obračata na razpravljajoče sodišče, Višje sodišče v Ljubljani, Ministrstvo za pravosodje v Ljubljani in Varuha človekovih pravic. Tožnika v vlogi grajata delo in odločitve dveh sodnikov Okrajnega sodišče v Litiji, kot tudi delo Višjega sodišča v Ljubljani, kolikor je pritrdilo odločitvam prvostopenjskega sodišča. Okrajno sodišče v Litiji je omenjene vloge po vsebini štelo kot predlog tožečih strank za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča v smislu 67. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99). Tožnika st-a prepričana v pristranost in nestrokovnost sodnikov Okrajnega sodišča v Litiji. Zaradi navedenega predlagata, da bi se postopek pri drugem stvarno pristojnem sodišču opravil lažje ali vsaj brez pomislekov, ker sta prepričana, da Okrajno sodišče v Litiji namerno sprejema odločitve, ki so njima v škodo.

Predlog ni utemeljen.

Po določilu 67. člena ZPP lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. To določilo je izjema od pravil v ZPP, ki določajo pristojnost sodišč za odločanje v civilnih sporih. Z njim je zakonodajalec omogočil, da najvišje sodišče v državi določi, naj v zadevi postopa sodišče, ki sicer ne bi bilo pristojno, če drugače ni mogoče opraviti postopka, če gre za razloge smotrnosti, ki so izjemni in jih zakonodajalec ni predvidel, ali za druge tehtne razloge.

Tožeča stranka kot tehten razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča navaja pristransko oziroma napačno sojenje v pravdnih zadevah (opr. št. P101/98, P 7/2000, P 82/96 in P 138/94, P 142/94, P 4/2000), ki so bile vodene pri istem sodišču kot sedaj obravnavana zadeva (opr. št. P 43/99). Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotavlja, da nezadovoljstvo tožeče stranke z izidom določenih zadev, v katerih so bila ali pa še bodo vložena in izčrpana vsa razpoložljiva pravna sredstva, ne more biti ut-emeljen razlog za odklanjanje sodišča za sojenje v drugih zadevah. Če tožeča stranka meni, da sodišče v zadevi ravna v nasprotju z določili ZPP, bo to lahko navajala v pravnem sredstvu. Kolikor pa obstajajo utemeljeni razlogi, da zadeve ne more obravnavati posamezni sodnik stvarno in krajevno pristojnega sodišča (npr. zaradi izločitve), ima predsednik sodišča v mejah svojih pooblastil možnost, da o tem odloči. Ker vrhovno sodišče ni ugotovilo nobenega tehtnega razloga za delegacijo, predlogu tožnikov ni ugodilo.