Jedro

Verjetnost izkazane terjatve je pogojevana s pravnomočnostjo dokončne sodne odločbe, s katero sodišče ugotovi, ali je tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje. Zato ni mogoče zaključiti, da je verjetnost upnikove terjatve že izkazana, čeprav je tožnik - delavec uspel v sporu v sojenju na prvi stopnji.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1., 2. točka izreka v ugodenem delu ter 4. in 5. točka izreka) tako spremeni, da se predlog za izdajo začasne odredbe stroškovno zavrne.

Tožnika sta dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka na prvi stopnji v višini 26.657,00 SIT in stroške pritožbenega postopka v višini 104.880,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe tako, da je izdalo začasne odredbe, s katero toženi stranki L. d.d., Škofja Loka prepoveduje odstopiti in obremeniti nepremičnino vložna št. 683 k.o. S., pri kateri je vpisana parcelna št. 609/2-dvoorišče v izmeri 758 m/2 in se pri navedeni nepremičnini vknjiži v zemljiški knjigi prepoved odsvojitve in obremenitve v korist tožnikov (1. točka izreka).

APP v Škofji Loki pa se prepoveduje, da iz žiro računa št. 5...1 toženi stranki ali komu drugemu po njenem nalogu izplača znesek 6.119.527,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.9.1999 dalje in znesek 5.954.860,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.9.1999 dalje do plačila in se ji nalaga, da navedene zneske zadrži in po pravnomočnosti te zadeve izroči tožnikoma D.M. in J.B.. Predlog za prepoved izplačila iz žiro računa tožene stranke v preostalem višjem znesku, je sodišče zavrnilo (2. točka izreka).

Predlog začasne odredbe, da se toženi stranki L. d.d., Škofja Loka prepove razpolagati s premičninami, kot so linija za ostrešje Randek, viličar Indos plin, 2 večvretenska skobeljna stroja Harbs, večvretenski skobeljni stroj Weinig in stroj za dolžinsko in širinsko spajanje lesa in se ji v primeru kršitve te prepovedi izreče denarna kazen v znesku 20.000.000,00 SIT, je sodišče prve stopnje zavrnilo (3. točka izreka). Izdani začasni odredbi veljata še 15 dni od pridobitve izvršilnega naslova v tej pravdni zadevi. Tožena stranka je dolžna povrniti tožnikoma stroške postopka v višini 62.271,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka in sicer v tistem delu, kjer je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo zaradi zavarovanja denarnih terjatev tožnikov, s katero je prepovedalo APP izplačilo zneska 6.119.527,00 SIT in 5.954.860,00 SIT s pripadki iz žiro računa toženke ter odredilo zadržanje teh zneskov do pridobitve izvršilnega naslova v tej zadevi in s katero je prepovedalo razpolaganje z nepremičnino parcelne št. 609/2 k.o. S., saj po mnenju pritožnice niso izpolnjeni pogoji iz 270. člena ZIP.

Zato tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, tožnikoma pa naloži v plačilo stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pravna podlaga za izdajo oz. odreditev začasne odredbe pred delovnimi sodišči je 19. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94), ki določa, da med postopkom lahko sodišče izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. V spornem primeru sta tožeči stranki vložili začasno odredbo v zavarovanje svojih denarnih terjatev, ki jih uveljavljata s tožbo, vloženo v tem individualnem delovnem sporu. Navedeni terjatvi naj bi izhajali iz nepravnomočno končane sporne zadeve opr.št. Pdp 1258/94, v kateri je sodišče prve stopnje razveljavilo sklepe o prenehanju delovnega razmerja ter ugotovilo, da tožnikoma delovno razmerje ni zakonito prenehalo in še traja, zato je tožena stranka oba tožnika dolžna poklicati nazaj na delo ter jim povrniti stroške postopka. V zavarovanje svojih terjatev, ki v bistvu predstavljajo nadomestilo za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in regres za letni dopust in jih tožnika kljub temu, da v individualnem delovnem sporu še ni pravnomočne odločitve, uveljavljata s tožbo v tem individualnem delovnem sporu, predlagata začasni odredbi po 2. in 4. točki 271. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS št. 51/98).

Pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve določa ZIZ v 270. členu. Po citirani določbi zakona sodišče lahko izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik pa mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Za izdajo predlaganih začasnih odredb morata biti izpolnjena kumulativno oba pogoja, to je verjetnost izkazane terjatve in obstoj nevarnosti, da bo dolžnik onemogočil ali precej otežil izterjavo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnika verjetnost terjatve izkazala, glede na to, da je bila izdana nepravnomočna sodba, po kateri so razveljavljeni sklepi o prenehanju delovnega razmerja. Ker je terjatev za poplačilo regresa za letni dopust in neto nadomestila plače določena kot ena izmed pravic iz delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje štelo, da sta tožnika verjetnost terjatve izkazala.

Pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje o obstoju obeh pogojev za izdajo začasne odredbe. Verjetnost upnikovih terjatev ni dovolj izkazana. Pravilno ugotavlja pritožba tožene stranke, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da sta tožnikovi terjatvi ne le verjetni, ampak že gotovi in zato v to smer tudi ni izvajalo nobenih dokazov. Po zaključku pritožbenega sodišča verjetnost terjatve še ni izkazana, saj o temelju terjatev, ki ju tožnika v tem konkretnem individualnem delovnem sporu uveljavljata po višini, teče spor oz. postopek še ni pravnomočno končan. Kot izhaja iz izreka nepravnomočne sodbe je sodišče tožniku priznalo v posledici razveljavitve sklepov o prenehanju delovnega razmerja vse pravice iz dela in po delu, vključno z reintegracijo, vendar pa ta zadeva še ni pravnomočno končana. Tožnika sta kljub nepravnomočni odločbi že vložila tožbo na plačilo še ne zapadlih terjatev v višini 16.800.000,00 SIT, čeprav o temelju teče še sodni spor. Ker je v konkretnem primeru verjetnost izkazane terjatve pogojevana s pravnomočnostjo končane sodne odločbe, s katero bo sodišče ugotovilo ali je tožnikoma zakonito oz. nezakonito prenehalo delovno razmerje, ni mogoče zaključiti, da je verjetnost upnikove terjatve že izkazana.

Zato je sodišče prve stopnje nepravilno ocenilo, da je glede na doslej predložene listinske in druge dokaze za izdajo začasne odredbe v tej zadevi verjetnost obstoja terjatve dovolj izkazana. Ker niso podani pogoji po 270. členu ZIZ za izdajo predlaganih začasnih odredb, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Glede izdane začasne odredbe pod točko 2 izreka izpodbijanega sklepa pa pritožbeno sodišče še dodaja, da upnik z začasno odredbo lahko zahteva samo zavarovanje verjetno izkazane terjatve, ne pa tudi realizacijo te terjatve, to je izvršbe. Sodišče je agenciji za plačilni promet prepovedalo izplačilo v tožbi zahtevanih zneskov in naložilo, da jih zadrži ter po pravnomočnosti te zadeve izroči tožnikoma. Ker je namen začasnih odredb zavarovanje in ne realizacija sporne terjatve, je pritožbeno sodišče tudi iz navedenega razloga odločilo, tako kot sledi iz izreka sklepa.

Odločitev o stroških postopka na prvi stopnji temelji na določbi 1. odst. 154. člena ZPP, o pritožbenih pa na 2. odst. 166. člena ZPP.

Ker sta tožnika v sporu popolnoma propadla, morata povrniti toženi stranki stroške postopka na prvi stopnji v višini 26.657,00 SIT, pritožbene pa v višini 104.880,00 SIT, ki so odmerjene po tar. št. 21. odvetniške tarife, saj je pritožnik uspel s pritožbo v celoti.