Jedro

V letu 1978 sklenjena kupoprodajna pogodba namesto razlastitve ne more predstavljati pravnega posla, ki bi bil lahko podlaga za zahtevano denacionalizacijo revidentov, (ker po stališču sodne prakse velja podlaga iz 5. člena ZDen le za tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov iz 3. in 4. člena ZDen).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je predmetno revizijo dobilo v reševanje 25.04.2002. Revizija je bila vložena zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani, s katerim je to zavrnilo pritožbo predlagateljev zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bila zahteva predlagateljev za denacionalizacijo nepremičnine s parcelnima številkama 362/2 in 362/3, obe vl. št. 403 k.o..., zavrnjena.

Zavrnjena je bila po razlogih sodišč nižjih stopenj iz razloga, ker je bilo ugotovljeno, da sta nepremičnini prešli v družbeno lastnino na podlagi pogodbe, ki je nadomeščala razlastitev in ki je bila sklenjena 18.01.1978. Z revizijo sta predlagatelja uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala, da se izpodbijani sklep razveljavi. V reviziji navajata, da dejansko stanje o okoliščinah sklepanja sporne pogodbe z dne 18.01.1978, sploh ni bilo razčiščeno. Razlaščevanje očetovega večjega kompleksa je trajalo več let. Zato bi bilo potrebno ugotoviti potek vseh razlastitev, ki so se izvajale od leta 1963 dalje. Razširitev zahtevka proti Slovenskemu odškodninskemu skladu ni bila predmet postopka. Zato je podana kršitev iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Reviziji prilagata kot nov dokaz blagajniški izdatek z dne 02.07.1963 (ki potrjuje, da je oče predlagateljev prejel določeno akontacijo za odkup zemlje). Določbe 3., 4. in 5. člena Zakona o denacionalizaciji so nepravilno uporabljene. Vse elemente 5. člena ZDen bi moralo sodišče ugotoviti. Ker to ni bilo storjeno, ni bila mogoča pravilna uporaba materialnega prava. Kršeno pa je tudi določilo drugega odstavka 90. člena ZDen, ker ni bilo ugotovljeno ali je šlo za oškodovanje nad 70 procentov glede na prejeto kupnino.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo, in nasprotnim udeležencem, od katerih je odgovoril le drugi nasprotni udeleženec, ki je menil, da se izpodbijani del odločitve nanj ne nanaša. Revizija ni utemeljena.

V predlogu za denacionalizacijo sta predlagatelja navedla, da sta dediča pokojnega J. E., ki je bil med drugim lastnik parcelne številke 362/1 v izmeri 95 m2 ter parcelne številke 362/2 in 3 v skupni izmeri 546 m2. Oče je 18.01.1978 sklenil kupoprodajno pogodbo za parc. št. 362/2 v izmeri 524 m2 in 362/3 v izmeri 22 m2. Že leta 1963 pa je bil prisiljen skleniti kupoprodajno pogodbo s trgovskim podjetjem P. za gradnjo bencinske črpalke v izmeri 95 m2, katero zemljišče je dobilo po parcelaciji št. 259. Vse parcele so se nahajale v k.o... Ker je bil oče prisiljen skleniti obe navedeni pogodbi, zahtevata predlagatelja odškodnino v skladu z denacionalizacijskimi predpisi.

Na edinem naroku 04.11.1993 sta predlagatelja navedla, da iz previdnosti razširjata predlog tudi na Slovenski odškodninski sklad.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 04.11.1993 pod točko 1 zavrnilo predlog, kolikor se je nanašal na parc. št. 362/2 in 3, pod točko 2 pa je zavrglo predlog, ker je ocenilo, da za odločanje o parc. št. 362/1 ni podana stvarna pristojnost sodišča. Sodišče druge stopnje je pritožbo predlagateljev zoper prvo točko odločitve zavrnilo, ker je tudi samo ocenilo, da pogodba z dne 18.01.1978, sklenjena namesto razlastitve, ne spada v časovni okvir veljavnosti predpisov iz 3. in 4. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ki jih zakon zajema. Odločitev pod točko 2 sodišča prve stopnje pa je razveljavilo in naložilo sodišču prve stopnje, da o razveljavljenem delu predloga ponovno odloči. Navedeni povzetek stanja zadeve začrtuje dejanski in pravni okvir, ki se ga mora držati revizijsko sodišče. Revizija je namreč izredno pravno sredstvo, ki dopušča le omejen preizkus izpodbijne pravnomočne odločbe v smeri nekaterih postopkovnih ter materialnopravnih določb, pri čemer je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj (tretji odstavek 385. člena ZPP). Od postopkovnih kršitev uveljavljata revidenta kršitev 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (po kateri predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka primer, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vločitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem) in morda 7. člena ZPP (po katerem mora sodišče med drugim popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka), ki lahko predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP (če je kršitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe). Za presojo zatrjevanih kršitev je pomembno, da sta predlagatelja zatrjevala v predlogu, da je bil njun oče prisiljen skleniti pogodbo z dne 18.01.1978 ter sta v dokaz ponudila le pogodbo z navedenega dne. Sodišče prve stopnje je to pogodbo vpogledalo (in tudi vse v spisu nahajajoče se listine - listna številka 7). Ob takem stanju niso razumljiva revizijska izvajanja o kršitvah postopka, predvsem pa niso z ničimer izkazana. Revizijska izvajanja o tem, da razširitev predloga na Slovenski odškodninski sklad ni bila predmet postopka, je potrebno oceniti v povezavi s pritožbo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta predlagatelja zadevna izvajanja v pritožbi navajala v razlogih, s katerimi sta izpodbijala odločitev v 2. točki izreka (s katero je bil del predloga zavržen), ki pa je bila v pritožbenem postopku razveljavljena. Navedena domnevna procesna kršitev tako ni mogla biti predmet tega revizijskega preizkusa.

Za pravilno uporabo materialnega prava sta bili odločilnega pomena ugotovitvi, da je bila sporna pogodba sklenjena 18.01.1978 in da je bila ta pogodba sklenjena namesto razlastitve (kar je bilo predmet odločitve iz 1. točke izreka sklepa sodišča prve stopnje). Ker sta revidenta opirala svoj denacionalizacijski zahtevek iz pravnomočnega dela odločbe na 5. člen ZDen, bi morala izkazati te predpostavke: da je bila pogodba sklenjena zaradi grožnje, sile ali zvijače predstavnika države oziroma oblasti in da je bila sklenjena v času, ko je še veljal kakšen od predpisov iz 3. in 4. člena ZDen, namesto katerega je bila sklenjena. Med postopkom na nižjih stopnjah sojenja je bilo ugotovljeno, da je veljal v času sklenitve kupne pogodbe z dne 18.01.1978 Zakon o razlastitvi in o prisilnem prenosu pravice uporabe (Ur. l. SRS št. 27/72 s poznejšimi novelami - naprej ZRPPU) in da bi bile nepremičnine razlaščene, če ne bi bila sklenjena sporna kupoprodajna pogodba. Revizijsko sodišče ocenjuje, da predpostavke za vračanje premoženja po 5. členu ZDen v obravnavanem primeru niso bile podane, kot sta pravilno zaključili sodišči nižjih stopenj. Namreč v letu 1978 sklenjena kupoprodajna pogodba namesto razlastitve ne more predstavljati pravnega posla, ki bi bil lahko podlaga za zahtevano denacionalizacijo revidentov, (ker po stališču sodne prakse velja podlaga iz 5. člena ZDen le za tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov iz 3. in 4. člena ZDen).

Predlog predlagateljev (ki ni vseboval niti konkretnih trditev o domnevnem prisiljenju, razen splošno omenjene prisile), ki je uveljavljal domnevno sporno podlago pogodbe iz leta 1978, tako ni imel pravne podlage v 5. členu ZDen. Revizijsko sodišče zato ocenjuje enako kot sodišči nižjih stopenj, da obravnavani del predloga predlagateljev ni utemeljen v določbah ZDen. Ker tako po njegovi oceni niso bile z izpodbijano odločbo zagrešene v reviziji zatrjevane kršitve, je moralo revizijo revidentov zavrniti (prvi in drugi odstavek 56. člena ZDen in 393. člen ZPP 1977 v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).