Jedro

Tožnik je predlog za obnovo postopka (v katerem naj mu toženec prizna, da je njegova invalidnost posledica poklicne bolezni po Zakonu o popravi krivic) vložil po preteku triletnega objektivnega roka, zato ga je toženec na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP utemeljeno zavrgel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 18. 4. 2013 ter sklep št. ... z dne 2. 11. 2012 ter se dovoli obnova postopka, v katerem naj mu toženec prizna, da je njegova invalidnost posledica poklicne bolezni po Zakonu o popravi krivic.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da gre pri njem za poškodbo pri delu oziroma poklicno bolezen po 20. členu Zakona o popravi krivic. Navaja, da ta pravica ne zastara in da je pri tožencu vložil že več pritožb, vendar ni upošteval citirane določbe zakona, upa da bo to storilo vsaj sodišče. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadalj. ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 18. 4. 2013 v zvezi s sklepom št. ... z dne 2. 11. 2012, s katerim je predlog za obnovo postopka zavrgel, ker je štel, da je tožnik predlog za obnovo postopka vložil prepozno in sicer po preteku objektivnega roka, določenega za obnovo postopka.

Takšno odločbo in sklep je sodišče prve stopnje štelo za pravilna in zakonita, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo zoper dokončno odločbo, ki jo je mogoče uspešno uveljaviti, če je vložena v predpisanem subjektivnem in objektivnem roku in če je izkazan vsaj eden od obnovitvenih razlogov, taksativno določenih v 260. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP). Kadar navedene predpostavke niso izpolnjene, ker predlog bodisi ni dovoljen, popoln ali pravočasen, oziroma ga ni podala upravičena oseba ali pa okoliščine, na katere se opira, niso niti verjetno izkazane, sme pristojni organ predlog s sklepom zavreči, kot je v predmetni zadevi pravilno storil toženec z izpodbijanim upravnim aktom.

V obravnavani zadevi je tožnik pri tožencu vložil predlog za obnovo postopka, končanega z dokončno odločbo z dne 14. 5. 2008, ki je postala dokončna dne 17. 5. 2008. Glede na dejstvo, da je tožnik, kot je to sodišče prve stopnje pravilno štelo, dne 4. 1. 2012 pri tožencu vložil predlog za obnovo postopka, končanega s citirano odločbo z dne 14. 5. 2008 in da je citirana odločba dokončna, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se obnova postopka glede na določbo četrtega odstavka 263. člena ZUP, ne more več predlagati, ker je od dokončnosti te odločbe in predloga za obnovo postopka preteklo že več kot tri leta.

Toženec je na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP tožnikov predlog vložen 4. 1. 2012 s sklepom z dne 2. 11. 2012 utemeljeno zavrgel ter z dokončno odločbo z dne 18. 4. 2013 tožnikovo pritožbo vloženo zoper citirani sklep zavrnil in v posledici navedenega je bil upravičeno tožnikov tožbeni zahtevek s strani sodišča prve stopnje zavrnjen. Ker je v obravnavanem primeru tožnik predlog za obnovo postopka vložil že po preteku triletnega objektivnega roka, toženec in enako sodišče, drugih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni in so že uvodoma navedeni, ni ugotavljalo, seveda pa pravilno tudi ne pogojev, ali gre pri tožniku za dejansko stanje iz 20. člena Zakona o popravi pravic in torej za poškodbo pri delu oziroma poklicno bolezen, ugotovljene I. kategorije invalidnosti, za kar se zavzema pritožba.

Glede na vse obrazloženo, ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.