Jedro

Iz pisne korespondence med strankami z dne 24. 4. 2018 izhaja, da je g. B. B. kot prokurist tožene stranke komuniciral v njenem imenu, saj je uporabljal uradni e-naslov tožene stranke in izražanje v pisanju je v prvi osebi množine (... smo opravili razgovor ..., vas prosimo ... itd.), kar gotovo kaže na to, da ne gre za komunikacijo fizične osebe z nasprotno stranko.

Če bi šlo za komunikacijo med fizično osebo, g. B. B., in tožečo stranko, bi bila uporabljena prve oseba ednine, brez omenjanja družbe in brez oznak tožene stranke kot gospodarske družbe, predvsem pa bi bil uporabljen navaden papir brez glave tožene stranke. Samo dejstvo, ki ga zatrjuje tožena stranka, da ni pasivno legitimirana zaradi tega, ker naj bi bile v spornih prostorih osebne stvari g. B. B., pa ni relevantno, saj so v prostorih pravnih oseb lahko tudi stvari fizičnih oseb. To je stvar notranjih razmerij v gospodarski družbi.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 58461/2019 z dne 28. 6. 2019 vzdržalo v veljavi v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo glavnice 4.691,49 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilo izvršilnih stroškov v višini 164,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo še plačilo 853,60 EUR pravdnih stroškov tožnice skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. izreka sodbe).

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in ji naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki v odgovor, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen na podlagi 198. člena Obligacijskega zakonika (OZ), saj naj bi tožena stranka uporabljala sporne poslovne prostore tožeče stranke v obdobju od septembra 2017 do januarja 2019 dalje in je zato dolžna plačati uporabnino za 17 mesecev.

6. Kot nesporna dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožeča stranka v kritičnem času upravnik in najemnik poslovnih prostorov v kompleksu ... v Ljubljani, da je sporne poslovne prostore na podlagi pooblastila oziroma dogovora z lastnikom A. d.o.o. oddala v podnajem, da je poslovne prostore znotraj kompleksa v skupni izmeri 47,50 m2 zasedal B. B., ki je bil v kritičnem času prokurist tožene stranke in da uporabnik poslovnih prostorov s tožečo stranko ni imel sklenjene najemne pogodbe. Sporno med pravdnima strankama je bilo, ali je tožena stranka pasivno legitimirana za plačilo uporabnine in koliko časa je tožena stranka zasedala poslovni prostor. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil B. B. prokurist tožene stranke, ki je s tožečo stranko komuniciral z elektronskim naslovom tožene stranke (B.@...com) in ne iz svojega zasebnega naslova in da je v pisni korespondenci med strankama uporabljal glavo tožene stranke, ugotovilo je, da je nastopal v imenu tožene stranke, zato je podana pasivna legitimacije tožene stranke.

7. V pritožbi tožena stranka še nadalje ugovarja svoj pasivni legitimacij in navaja, da je B. B. sporne prostore zasedal kot fizična oseba. Na naroku dne 20. 10. 2020 je namreč izpovedal, da drugega maila kot službenega nima, zato je uporabil korespondenco, ki mu je bila na voljo. Povedal je tudi, da je v tem skladišču hranil svoje osebne stvari, kar naj bi izhajalo iz zapisnika Policijske uprave ... z dne 21. 12. 2018 o prejemu ustne ovadbe, ki jo je B. B. podal, ko so mu bili iz predmetnega skladišča njegovi predmeti odtujeni. Tudi direktorica tožene stranke C. B. je potrdila izpoved priče B. B. na naroku 20. 3. 2020 in sicer naj bi imel B. B. v navedenih prostorih svoje pohištvo in starine ter ji ni znano, na kakšni osnovi ali kakšnega dogovora s tožečo stranko je tam hranil svoje stvari. D. D. je izpovedal, da tožena stranka s tožečo ni bila v pogodbeni zavezi. Z direktorico tožene stranke C. B. ni nikoli komuniciral in jo je prvič videl na sodišču. Pritožnica meni, da ne glede na to, da je bil B. B. njen prokurist, ni pasivno legitimirana v tem sporu. Tožeča stranka je bila namreč seznanjena, da tožena stranka njenih prostorov ne uporablja, kar ji je pojasnila v dopisu z dne 23. 5. 2019, ko je zavrnila njene račune. Tožeči stranki je bilo vse od leta 2017 dalje povsem jasno, da njene prostore zaseda B. B. Dokazi nedvomno kažejo, da je tožeča stranka izkoristila oznake firme tožene stranke, ki jih je uporabljal B. B. in pripisala pasivno legitimacijo za uporabo poslovnih prostorov.

8. Navedenim trditvam ni mogoče slediti. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, iz pisne korespondence med strankami z dne 24. 4. 2018 izhaja (priloga spisa A5), da je g. B. B. kot prokurist tožene stranke komuniciral v njem imenu, saj je uporabljal uradni e-naslov tožene stranke in izražanje v pisanju je v prvi osebi množine (_...smo opravili razgovor..., vas prosimo..._ itd.), kar gotovo kaže na to, da ne gre za komunikacijo fizične osebe z nasprotno stranko. Takšne ugotovitve ne more spremeniti izpovedba g. B. B., da nima osebnega e-naslova, saj, tudi če to drži, ne bi uporabljal prve osebe množine, pač pa bi pisal v lastnem imenu, ne pa imenu družbe. Takšen zaključek dodatno potrjuje navedba v elektronski pošti z dne 24. 4. 2018, ko g. B. B. navede, da: „_Naša družba_ _navedene prostore...zaseda od...“_ Enako izhaja iz dopisa (priloga spisa A6), ki ga je tožena stranka, zanjo g. B. B., poslala tožeči stranki. Na njej je glava tožeče stranke in pisanje je v prvi osebi množine in govor je o skladišču, ki ga _„zaseda in poseduje naša družba“_. Če bi šlo za komunikacijo med fizično osebo, g. B. B., in tožečo stranko, bi bila uporabljena prve oseba ednine, brez omenjanja družbe in brez oznak tožene stranke kot gospodarske družbe, predvsem pa bi bil uporabljen navaden papir brez glave tožene stranke. Samo dejstvo, ki ga zatrjuje tožena stranka, da ni pasivno legitimirana zaradi tega, kar naj bi bile v spornih prostorih osebne stvari g. B. B., pa ni relevantno, saj so v prostorih pravnih oseb lahko tudi stvari fizičnih oseb. To je stvar notranjih razmerij v gospodarski družbi. Bistveno je, da je navzven g. B. B. deloval kot zastopnik tožene stranke, kar je imelo za posledico, da je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo in sprožila sodni postopek zoper toženo stranko. Pritožbena navedba, da je tožeči stranki že od leta 2017 jasno, da prostore zaseda g. B. B., pa ni konkretizirana, zato nanjo ni mogoče odgovoriti. Tudi ni bistvena pritožbena navedba, da tožena stranka ni bila v pogodbene odnosu s tožnico, saj zadnja zahteva plačilo na nepogodbeni podlagi (198. člen OZ) in ne na pogodbeni.

9. Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).