Jedro

Ker je predlagateljica trdila, da je oporoka uničena, ima pa fotokopijo, je sodišče moralo prekiniti postopek in ji dati možnost, da dokazuje pravnorelevantna dejstva iz 77. člena ZD.

Pravnomočna postane odločitev o tožbenem zahtevku in ne vsebina obrazložitve sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prekinilo zapuščinski postopek. B. B. je napotilo na pravdo proti zakonitim dedičem, naštetim pod II. izreka, da vloži tožbo z zahtevkom na ugotovitev obstoja, vsebine in veljavnosti lastnoročne oporoke zapustnika z dne 27. 10. 1997, po 77. členu Zakona o dedovanju, na podlagi katere ji gre dedna pravica. Rok za vložitev tožbe je bil določen 30 dni, v primeru nevložitve tožbe, bo sodišče nadaljevalo postopek.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo zakonita dedinja I. I. Sodišče je sklepalo, da obstoji spor o dejstvu, ali je bila oporoka uničena z dejanji zapustnika ali koga drugega in ali je zapustnik uničil oporoko sam ter jo s tem preklical. Sodišče je mnenja, da ne more ravnati po 196. členu ZD in samo rekonstruirati oporoke in je zato na pravdo napotilo oporočno dedinjo B. B., katero pravico šteje za manj verjetno. Originala oporoke z dne 27. 10. 1997 nima nihče. V zvezi s tem sta se vodila dva postopka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, ki sta bila končana v korist zakonitih dedičev. Sodišče je napačno presodilo izjave dedičev. Štiri osebe so se opredelile že v sodnem postopku, J. G. pa je le oporočna dedinja premičnin in se glede nepremičnin nima kaj opredeljevati, saj ni zakonita dedinja. Dedovala je po drugi oporoki, na katero predmetna oporoka ne vpliva. Dedinja O. B. se je opredelila do oporoke v notarsko overjeni izjavi v zadevi pod opr. št. P 893/2008 na Okrožnem sodišču v Ljubljani, ko je povedala, da je B. B. preslepila njenega moža z notarsko overjeno kopijo oporoke, katerega originala nima in ga ni imela. Tudi I. I. je potrdila, da originala nima. Da original ne obstaja, je v zapuščinski obravnavi povedala takratna pooblaščenka N. L., odvetnica X. X. pa je zahtevala ogled predložene oporoke in takoj oporekala veljavnosti. Na glavni obravnavi 2. 3. 2007 je J. G. na zapisnik ponovno izpovedala, da je zapustnik original oporoke pred njenimi očmi uničil. To je znano oporočni dedinji že vsaj dvanajst let. V zadevi I P 2271/2016 je bilo ugotovljeno, da B. B. originala oporoke ni nikoli predložila ali zatrjevala njen obstoj. Sodišče se zmotno sklicuje na sodbo I P 2271/2016, da ne vpliva na oporoko z dne 27. 10. 1997. Zaključek sodišča je napačen, saj sta ta oporoka in dodatek z dne 1. 9. 1999 na enem listu papirja in na prvi strani jasno izhaja znak za nadaljevanje besedila na drugi strani. Če gre za enovito oporoko, z dodatkom, ni potrebno novo ugotavljanje obstoja ali neobstoja oporoke, saj je to bilo ugotovljeno že v tej pravdi. Sodišče se je o tem pravnomočno opredelilo in je ugotovilo, da je zapustnik oporoko uničil in je preklical svojo oporočno voljo. Zato je o tem že pravnomočno odločeno. Ponovno ugotavljanje zato ni dovoljeno. B. B. pa želi zapustnikovo voljo ponovno drobiti in zatrjuje, da je bilo odločeno zgolj o dokumentu z dne 1. 9. 1999, kar je v izreku pravnomočne sodbe. V sodni praksi je uporabljena tudi procesna ekvivalenčna teorija, ki pri oceni istovetnosti tožbenega zahtevka ne upošteva zgolj formalnega tožbenega zahtevka, ampak tudi dejanske navedbe v tožbi. Oporoka z dne 27. 10. 1997 z dodatkom z dne 1. 10. 1999 tvori enovito celoto in zato je o tem že odločeno. Zato predlagateljica nima pravnega interesa za ponovno odpiranje istega vprašanja. Pritožnica, kar sodišče ugotavlja na naroku 2. 3. 2007, bi dedovala, če bi bil dodatek veljaven. V kolikor pa bi bil neveljaven, bi za vse premoženje, razen premičnin, nastopilo zakonito dedovanje. Gre za zavlačevanje postopka in tudi preprečevanje dokončanja denacionalizacijskega postopka. Tožnica je trdila na zapuščinski obravnavi leta 2004, da ima overjeno fotokopijo oporoke z dne 13. 3. 2003, kjer piše, da je izvirnik pri njej. Izvirnika pa ni predložila. Edina, ki naj bi razpolagala z originalom oporoke, je oporočna dedinja in zato bi zadostovalo, da jo sodišče pozove, da jo predloži. Zapustnik je original uničil, kar je izpovedala J. G. To je napisala v pismu. Zato je sodišče napačno presodilo dejansko stanje, saj bi lahko o zadevi odločilo s sklepom o dedovanju.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila B. B. in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Na to pa je na odgovor na pritožbo odgovorila še I. I. osebno in ponavlja navedbe iz pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. B. B. je v predlogu z dne 29. 8. 2018 (list. št. 113 do 114) dokazovala obstoj zapustnikove lastnoročne oporoke z dne 27. 10. 1997 po 77. členu ZD. Trdila je, da so izpolnjeni vsi pogoji. Predložila je oporoko v kopiji in trdila je, da je oporoka uničena, izgubljena, skrita ali založena po naključju ali z dejanjem koga drugega, brez vednosti zapustnika, da je sicer lastnoročna oporoka in da je z oporoko zapustnik določil njo za dedinjo. Predlagala je tudi v primeru spora o teh dejstvih, da sodišče postopek prekine.

7. Sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku pravilno sklepa, da je treba postopek prekiniti. Pravilno opozarja, da med strankami obstoji spor o dejstvu, ali je bila oporoka uničena, izgubljena, skrita ali založena z dejanjem zapustnika ali koga drugega brez vednosti oziroma volje zapustnika. Pritožnica tudi v pritožbi ponavlja, da je bilo dokazano, da je zapustnik oporoko uničil. Pritožba meni, da je sodišče napačno presodilo izjave dedičev, ker naj bi se trije (A. L., M. L. in T. L.) odpovedali dediščini po zapustniku, J. G. pa je le oporočna dedinja premičnin. Dedinja O. B. pa se je po navedbah pritožbe že opredelila v notarsko overjeni izjavi v zadevi P 893/2008 Okrožnega sodišča v Ljubljani, kjer je povedala, da je B. B. preslepila njenega moža in da nihče nima originala. Tudi pritožnica trdi, da originala ni. Pritožbeno sodišče pa nato odgovarja, da že iz pritožbenih povzetkov izhaja, da sodišče prve stopnje ni moglo samo sklepati, da ni spora o tem, da bi bila oporoka uničena s strani zapustnika. B. B. pa še vztraja pri podanem predlogu, kar ponavlja v odgovoru na pritožbo. Zato ne more sodišče na podlagi 196. člena ZD sklepati o obstoju oporoke oziroma neobstoju oporoke samo, ampak mora postopek prekiniti in dopustiti predlagateljici, da dokazuje pravnorelevantna dejstva iz 77. člena ZD.

8. Za pritožbo je še odločilno, da je bilo v pravdni zadevi, ki je tekla pod opr. št. I P 2271/2016 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani in je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1793/2017, pravnomočno odločeno, da je nična oporoka z dne 1. 9. 1999. Pritožba meni, da je ta oporoka le dodatek oziroma del oporoke z dne 27. 10. 1997 in da je iz obrazložitve sodbe jasno, da je zapustnik to oporoko uničil ter je zato po stališču pritožbe odločeno tudi o tej oporoki.

9. Kot je višje sodišče že v sklepu I Cp 2560/2018 pojasnilo, pravnomočnosti ni mogoče ugotavljati le iz obrazložitve sodbe oziroma dokazne ocene določene sodbe. 319. člen ZPP določa, da sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, postane pravnomočna, kolikor je v njej odločeno o zahtevku tožbe ali nasprotne tožbe. Če sodišče ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo. V citirani pravdi je šlo za tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da oporoka zapustnika z dne 1. 9. 1999, ne obstoji in je nična. Pravnomočna postane odločitev o tožbenem zahtevku in ne vsebina obrazložitve sodbe, zato ni mogoče slediti pritožbi, da gre že za razsojeno stvar. Tudi stališče pritožnice, da je dokument zapustnika z dne 27. 10. 1997 in dokument zapustnika z dne 1. 9. 1999 enovita oporoka, ne spremeni tega dejstva. Gre za dokumenta z dvema datumoma in v okviru zapuščinskega postopka, zapuščinsko sodišče ne more samo odločati o obstoju pogojev iz 77. člena ZD.

10. Ni dvoma, da je oporoka z dne 1. 9. 1999 nična. Razlogi so v sodbi I P 2271/2016. Pritožba sedaj skuša prikazati, kot da je v pravdi bil zahtevek na neobstoj oporoke z dne 1. 9. 1999, ki je vseboval tudi zahtevek na ugotovitev neobstoja oporoke z dne 27. 10. 1997. Vendar je izrek tožbenega zahtevka in sodbe jasen in zato sodišče prve stopnje ni moglo razlagati predložene pravnomočne sodbe tako, kot da gre za pravnomočno razsojeno stvar. Pritožba še trdi, da je sodišče že na naroku z dne 2. 3. 2007 ugotovilo, da v kolikor bi bil dodatek k oporoki veljaven, bi dedovala oporočna dedinja B. B., v kolikor pa bi bil neveljaven, bi nastopilo zakonito dedovanje. Vendar je nato predlagateljica podala predlog, ki terja ponovno prekinitev postopka in napotitev na pravdo. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da je zadeva stara, vendar v tem trenutku ni mogoče odločiti drugače. 11. Pritožba še opozarja, da je B. B. na zapuščinski obravnavi seznanila vse prisotne zakonite dediče in odvetnike z notarsko overjeno fotokopijo oporoke z dne 13. 3. 2003, kjer piše, da se izvirnik nahaja pri njej in da izvirnika ni predložila sodišču. Vse to so dejstva, ki so stvar dokazne ocene pravdnega sodišča o tem, ali bo B. B. uspela z dokazovanjem, da zapustnik ni uničil lastnoročne oporoke. Res pa je, ko bi B. B. oporoko v originalu imela, bi jo morala nemudoma predložiti. Ni pa mogoče z učinkom res iudicata ugotoviti, da je oporoka z dne 27. 10. 1997 bila uničena s strani zapustnika.

12. Tako je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da ob ugotovljenih spornih dejstvih, ne more samo odločati o obstoju oziroma neobstoju oporoke z dne 27. 10. 1997. Zato je ravnalo pravilno, ko je postopek prekinilo in B. B. napotilo na pravdo.

13. V postopku je bilo tako materialno pravo pravilno ugotovljeno na podlagi pravno odločilnih dejstev in niso bile podane kršitve postopka, na katere opozarja pritožba in tudi ne tiste, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.