Jedro

Za posest ni nujno, da med posestnikom in stvarjo obstaja trajen fizični kontakt. Bistveno je, da ima posestnik, kadar to hoče, vedno možnost stvar uporabljati, jo uživati in z njo razpolagati. Zato ni pomembno, ali je tožnica stanovanje uporablja redno ali pa le občasno. Popolna opustitev posesti stanovanja bi bila izkazana, če bi tožnica iz stanovanja odnesla vse svoje stvari, oddala ključ stanovanja in opustila vsako voljo, da stanovanje uporablja za kakršenkoli namen.

Izrek

Pritožba zoper sklep z dne 9.7.2009, opr. št. III P 1037/2009-17, se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Pritožbi proti sklepu z dne 16.9.2009, opr. št. III P 1037/2009-22, se delno ugodi in se sklep spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 495,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 9.7.2009 odločilo, da je toženec dolžan vzpostaviti prejšnje posestno stanje na stanovanju št. 6, v izmeri 54,25 m2, ki se nahaja v visokem pritličju večstanovanjske hiše, stoječe na parc. št. X tako, da ga v roku 24 ur praznega oseb in stvari izroči v neposredno posest tožnici. Hkrati je odločilo, da se toženi stranki v bodoče odpoveduje odvzeti posest oziroma kakorkoli drugače posegati v izključno neposredno posest tožeče stranke na omenjenem stanovanju. S sklepom z dne 16.9.2009 pa je odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v višini 779,40 EUR.

Toženec obe odločitvi izpodbija s pravočasnima pritožbama. V pritožbi proti odločitvi o motenju posesti uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne ter ji naloži povrnitev stroškov postopka, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sodišču prve stopnje očita, da ni navedlo razlogov, zakaj je verjelo tožnici in njenim pričam, ne pa tožencu in pričam, ki jih je predlagal o tem, da tožnica v času, ko se je vselil v stanovanje, stanovanja ni imela v posesti. Pomanjkanje razlogov o tem kaže na bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Navaja okoliščine, ki kažejo na to, da imajo priče, ki jih je predlagala tožnica negativen odnos do njega. Tožnica posesti ni imela, saj v stanovanju ni prebivala in ga ni uporabljala. Stanovanje lahko tožnica uporablja na enak način kot prej, saj ji je vstop v stanovanje omogočen in tudi razpolaga s ključem. Navaja, da je sodišče spregledalo njegovo izpoved, da zaradi svojega zdravstvenega stanja in premoženjskega stanja ne more več živeti v najemu, zato se v okviru samopomoči zateka k vselitvi v sporno stanovanje, katerega solastnik je tudi sam, to pa ne predstavlja motenja posesti. Navaja še, da tožnica ni izkazala drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, torej eno izmed predpostavk iz 2. odstavka 272. člena ZIZ. Meni tudi, da je zagrožena kazen v višini 4.000,00 EUR nerazumno visoka, v izpodbijanem sklepu pa sodišče tudi ne navede nobenega razloga, zakaj se je odločilo za tako visoko kazen.

V pritožbi proti stroškovni odločitvi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da bo v primeru uspešnosti njegove pritožbe zoper odločitev o glavni stvari, potrebno spremeniti tudi stroškovno odločitev.

Pritožba proti odločitvi glede motenja posesti ni utemeljena.

Sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti ima tisti, ki dokaže, da je bil pred motenjem posestnik stvari, da je bila posest zares motena, da je bila tožena stranka tista, ki je motila posest, da njeno dejanje, res pomeni motenje in da je to dejanje samovoljno in protipravno (33. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ). Izpodbijani sklep temelji na ugotovitvi prav vseh navedenih elementov, katerih obstoj pogojuje posestno varstvo. Sodišče je ugotovilo, da je imela tožnica stanovanje, ki je predmet tega spora, v izključni neposredni posesti od 2.1.2009 pred tem pa ga je imela v posesti skupaj s pokojno mamo, da ji je toženec odvzel posest s tem, da je 23.4.2009 nasilno odprl vrata stanovanja, zamenjal ključavnico ter se v stanovanje vselil in da je to storil samovoljno, saj za svoje ravnanje ni imel nikakršne pravne podlage. Tožnikovi pritožbeni očitki so usmerjeni v ugotovljeno pravnorelevantno dejstvo tožničine posesti. Dejanski zaključek sodišča o tožničini posesti temelji na presoji vseh izvedenih dokazov, zato ne drži pritožbena trditev, da sodišče ni navedlo razlogov, zakaj verjame tožnici in njenim pričam oziroma zakaj ne verjame tožencu in pričam, ki jih je predlagal. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno poudarilo, da za posest ni nujno, da med posestnikom in stvarjo obstaja trajen fizični kontakt. Bistveno je, da ima posestnik, kadar to hoče, vedno možnost stvar uporabljati, jo uživati in z njo razpolagati. Zato ni pomembno, ali je tožnica stanovanje uporablja redno ali pa le občasno. Popolna opustitev posesti stanovanja bi bila izkazana, če bi tožnica iz stanovanja odnesla vse svoje stvari, oddala ključ stanovanja in opustila vsako voljo, da stanovanje uporablja za kakršenkoli namen. Teh dejstev pa toženec ni uspel dokazati.

Ob ugotovitvi, da je imela tožnica stanovanje v individualni posesti je tudi brezpredmetno toženčevo navajanje, da je s tem, ko je tožnici dal ključ zamenjane ključavnice, tej omogočeno, da ima stanovanje v soposesti skupaj z njim.

Prav tako so za rešitev te pravde brezpredmetne tiste toženčeve navedbe, ki se nanašajo na socialne razloge, zaradi katerih se je toženec, po njegovih navedbah, vselil v sporno stanovanje. Pri tem je treba poudariti, da namen posestnega varstva ni le v ohranitvi dotedanjega načina uporabe stvari, temveč tudi v zaščiti javnega reda in miru ter v zatiranju samovolje.

Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o ugovoru zoper izdano začasno odredbo. Razpravljanje o utemeljenosti izdane začasne odredbe pa je, glede na to, da je njena veljavnost omejena le do izdaje te odločitve, nepotrebno. Na podlagi 2. odstavka 365. člena ZPP je bilo zato treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba zoper stroškovno odločitev je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je toženec dolžan tožnici, glede na to, da je v pravdi v celoti uspela, povrniti pravdne stroške. Sodišče prve stopnje pa pri odmeri stroškov ni pravilno uporabilo določb Zakona o odvetniški tarifi in Zakona o sodnih taksah. Ob pravilni uporabi določb navedenih zakonov tožnici pripada nagrada za postopek v višini 136,50 EUR, nagrada za narok v višini 126,00 EUR, nagrada za postopek po predlogu za izdajo začasne odredbe v znesku 31,50 EUR, 20,00 EUR pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev in 181,00 EUR sodne takse oziroma skupaj 495,00 EUR. Na podlagi določbe 3. odstavka 365. člena ZPP je bilo zato treba stroškovno odločitev ustrezno spremeniti.