Jedro

Posest tožeče stranke je temeljila na Pogodbi o ustanovitvi delniške družbe, v kateri je lastnica nepremičnine to vložila kot stvarni vložek. Tak naslov daje podlago za pridobitev lastninske pravice (ne le pravico uporabe stvari).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku: Tožeča stranka je lastnica nepremičnine, stanovanja št. 4 v podstrešnih prostorih na naslovu ..., v skupni izmeri 78,51 m2, v katastru stavb opredeljenega kot posamezni del št. 4 v stavbi 401, k. o. X, ID znak 000. II. Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 939 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva ugotovitev lastninske pravice na stanovanju št. 4 v podstrešnih prostorih na naslovu ..., v skupni izmeri 78,51m2, v katastru stavb opredeljeno kot posamezni del št. 4, v stavbi 401, k. o. X (II/1. točka izreka).

2. Pritožbeno sodišče na tem mestu pojasnjuje, da gre za stanovanje v večstanovanjski stavbi, ki stoji na parceli št. 38/6, k. o. X. Stavba v zemljiško knjigo ni vpisana. Vpisana je le parcela in kot njena lastnica (nesporno) tožena stranka.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Predlaga spremembo ali razveljavitev sodbe. Izpostavlja, da ob sklenitvi zavezovalnega posla in izročitvi stanovanja v posest, nepremičnina, ki je bila predmet prenosa lastninske pravice, ni bila vpisana v zemljiško knjigo in še vedno ni. V takšnih primerih pride do prenosa lastninske pravice tudi brez vpisa v zemljiško knjigo, kar potrjuje sodna praksa, na primer odločbi VSK I Cp 644/2006 in VS RS II Ips 196/2010. Pritožnica graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da pravni posel o stvarnem vložku iz leta 1992 ni imel takšne kvalitete, da bi bilo na njegovi podlagi mogoče pridobiti lastninsko pravico. Ne more pa sodišče pričakovati, da bi bila nepremičnina v pogodbi iz leta 1992 opredeljena v skladu s predpisi, ki so bili sprejeti več kot deset let po sklenitvi pravnega posla.

Tožeča stranka je vedela, da stanovanje ni vpisano v zemljiško knjigo, a to v ničemer ne kaže na njeno slabo vero.

Pritožnica se sklicuje še na določbe Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznem delu stavbe v zemljiško knjigo (ZPPLPS) in določbe Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1).

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Vztraja, da bi bilo treba upoštevati, da se je nad toženo stranko najprej vodila prisilna poravnava, nato pa se je začel stečajni postopek. V skladu z 253. členom Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) se nedenarna terjatev upnika do insolventnega dolžnika z začetkom postopka prisilne poravnave pretvori v denarno terjatev po tržni vrednosti ob začetku postopka prisilne poravnave.

Tožeča stranka ne more izkazati razpolagalnega upravičenja z nepremičninami. 475. člen Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) izrecno določa, da se stvarni vložki izročijo pred prijavo za vpis v register. To za nepremičnine pomeni izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Zaradi izostanka pravno veljavne intabulacijske klavzule pa se tožeča stranka ni mogla vpisati v zemljiško knjigo.

Tožeča stranka bi se morala in mogla zavedati, da razpolaga z nepopolnimi listinami, s katerimi ne bo mogla doseči vpisa v zemljiško knjigo, kar potrjuje njeno slabo vero.

Tožeča stranka in A. A. nista bila dobroverna, dobro sta vedela, da je v zemljiško knjigo kot lastnica sporne nepremičnine vpisana tožena stranka.

Tožeči stranki je torej preostala nedenarna terjatev, ki se do začetka stečajnega postopka ni realizirala.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da nima pomislekov v skrbno in materialnopravno pravilno predstavljena stališča sodišča prve stopnje o pravočasnosti obravnavane tožbe (7. do 10. točka obrazložitve). Pri tem zgolj dodaja, da takšni razlagi pritrjuje kasnejša odločba Ustavnega sodišča RS U-I-44/18 s 7. 11. 2019. 7. Sklicevanje tožene stranke v odgovoru na pritožbo na določbo 253. člena ZFPPIPP je zgrešeno. Tožnica uveljavlja izločitveno pravico (22. člen ZFPPIPP); za tak zahtevek pa določba 253. člena ZFPPIPP o pretvorbi nedenarnih terjatve v denarne ne velja; izločitvena pravica je namreč pravica izločitvena upnika, da zahteva izločitev določene stvari iz stečajne mase, ker zatrjuje, da je lastnik on in ne stečajni dolžnik.

8. V nadaljevanju se je treba ukvarjati z vprašanjem, ali je tožeča stranka sporno stanovanje priposestvovala. Zaključki izpodbijane sodbe o tem, da je tožena stranka uspela izpodbiti dobro vero tožeče stranke, in o (ne)izvrševanju posesti, so napačni. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka v Pogodbi o ustanovitvi delniške družbe B., d. d., (sedaj tožeča stranka) s 30. 10. 1991 (priloga A 1) z dvema dodatkoma (prilogi A 2 in A 3) kot ena od ustanoviteljic tožeče stranke prav sporno stanovanje (skupaj z drugimi) prispevala kot stvarni vložek. Takšna pogodba je po prepričanju pritožbenega sodišča pravni naslov, ki v celoti ustreza zahtevam 2. odstavka 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in 2. odstavka 43. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki se uporablja v zvezi z 269. členom SPZ.

9. ZTLR je za zakonito posest štel posest, ki je temeljila na veljavnem pravnem naslovu in ki ni bila pridobljena na nepristen način, to je s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja (1. odstavek 72. člena ZTLR). Ta pravni naslov je moral biti takšen, da se na njegovi podlagi lahko pridobi lastninska pravica, ni pa zadosten pravni naslov, ki daje zgolj pravico do uporabe stvari (npr. zakup, najem).1 Posest tožeče stranke je temeljila na Pogodbi o ustanovitvi delniške družbe, v kateri je lastnica nepremičnine to vložila kot stvarni vložek. Tak naslov daje podlago za pridobitev lastninske pravice (ne le pravico uporabe stvari). V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bilo ugotovljeno (niti zatrjevano), da bi bila posest pridobljena na nepristen način.

10. Okoliščina, da nepremičnina v pravnem naslovu za pridobitev lastninske pravice ni označena s podatki, ki bi omogočali vpis v zemljiško knjigo, posebej v situaciji, ko nepremičnina v zemljiško knjigo sploh ni vpisana, ne pomeni, da tak pravni naslov ne bi bil veljaven2 in ne povzroči sama po sebi slabe vere pridobitelja glede njegove lastninske pravice.

11. Vprašanje dobrovernosti priposestvovalca se nanaša na njegovo prepričanje glede njegove lastninske pravice, ne pa na skrbnost njegovega ravnanja v zvezi z vpisom lastninske pravice ali na njegovo zavedanje, da pravnega posla zaradi napak v opredelitvi predmeta prodaje zemljiškoknjižno ni mogoče izvesti. Očitati slabo vero pridobitelju v razmerju do odsvojitelja, ki že sam, ko je (nesporno!) vložil stvarni vložek ob ustanovitvi tožeče stranke, ni poskrbel za ureditev v zemljiški knjigi, je zgrešeno. Zgolj dejstvo, da se tožeča stranka na podlagi Pogodbe o ustanovitvi delniške družbe z dodatkoma ni mogla vpisati v zemljiško knjigo, ni samo po sebi okoliščina, ki bi narekovala zaključek o slabi veri tožeče stranke.3 Njeno prizadevanje urediti zemljiškoknjižno stanje izkazuje prepričanje, da je sporno zemljišče v njeni lasti in da mora dejansko stanje le še urediti v javnih evidencah.

12. Pritožbeno sodišče toženi stranki še pojasnjuje, da to, da ne bi bilo zadoščeno zahtevi iz 5. odstavka 475. člena ZGD-1 oziroma 6. odstavka 410. člena ZGD, ne bi imelo lastninskih posledic, ampak le to, da družba ne bi bila ustrezno kapitalizirana. Poleg tega je bila tožeča stranka ustanovljena v letu 1991, stvarni vložek pa izhaja iz leta 1992, ko nista veljala niti ZGD-1 niti ZGD, na katera se tožena stranka sklicuje, ampak Zakon o podjetjih (ZPod), ki je o stvarnih vložkih določal le, da se s statutom oziroma pravili delniške družbe lahko določi, da družba z delnicami zbira tudi stvari in pravice, izražene v denarni vrednosti, ki so potrebne za delo družbe, in ničesar takšnega kot določa sedanji 5. odstavek 475. člena ZGD-1. 13. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje nedvomno izhaja, da je tožnica imela posest spornega stanovanja v decembru 1993, ko ga je prodala in izročila v posest imetniku stanovanjske pravice A. A., ki je nato posest izvrševal do 10. 12. 2015, ko je stanovanje vrnil v posest tožeči stranki. A. A. je torej pravni naslednik tožeče stranke, hkrati pa tudi njen pravni prednik; stališče sodišča prve stopnje, da v takšni situaciji ni mogoče uporabiti določbe 2. odstavka 45. člena SPZ, da se v priposestvovalno dobo všteva tudi čas, ko so imeli posestni predniki sedanjega dobrovernega lastniškega posestnika stvar v posesti kot dobroverni lastniški posestniki, je torej napačno. Najkasneje v decembru 2003 je torej poteklo deset let izvrševanja dobroverne zakonite posesti in so bili izpolnjeni pogoji za priposestovanje.

14. Višje sodišče je zaradi opisanega na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ostale pritožbene navedbe in navedbe odgovora na pritožbo za odločitev niso bile odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

15. Ker je tožeča stranka v pravdi uspela, ji mora tožena stranka povrniti pravdne stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka je priglasila strošek sodne takse za tožbo (939 EUR).

1 Prim. sodba VS RS II Ips 323/2016. 2 Zahteve po veljavnem pravnem naslovu SPZ niti nima. 3 Zavzemanje pritožnice, da bi morala biti za obstoj dobrovernosti priposestvovalca lastnina vpisana v zemljiški knjigi, pomeni materialnopravno zmotno odrekanje možnosti zunajknjižnega priposestvovanja.