Jedro

Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - raztrganina na hrbtišču levega stopala in poškodba mehkih delov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je tožniku v breme tožene stranke prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 3,001.383 SIT (sedaj 12.524,55 EUR). Dne 28.4.1997 je na dvorišču trgovine podjetja MS v Ključarovcih viličar zapeljal tožniku čez levo stopalo, zaradi česar se je tožnik poškodoval. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo kot pravično denarno odškodnino za vse vrste nepremoženjske škode znesek 3,700.000 SIT (15.439,83 EUR), od česar je odštelo že plačano akontacijo 698.617 SIT (2.915,28 EUR). Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Izpodbija jo za znesek 1,400.000 SIT (5.842,10 EUR) in predlaga tolikšno znižanje odškodnine. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V reviziji je sporna višina odškodnine za vse štiri vrste nepremoženjske škode. Tožena stranka trdi, da je odškodnina previsoka, češ da so prisojeni zneski nesorazmerni s poškodbami, bolečinami, neugodnostmi, strahom in nasploh posledicami nesreče. Revizijsko sodišče ugotavlja, da navedenim trditvam ni pritrditi.

Najprej je treba poudariti, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). To pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je preizkusilo pritožbeno sodišče. Iz tega končno sledi, da je brez pomena revizijsko navajanje posameznih delov izvedenskih mnenj medicinskih izvedencev, ki so sodelovali v postopku na prvi stopnji. Odločilne so končne dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki so posledica izvedenega dokaznega postopka. Zato je upoštevano samo tako dejansko stanje, kot jasno izhaja iz razlogov prvostopenjske sodbe.

Dejanske ugotovitve so, da je tožnik ob nezgodi utrpel obsežno raztrganino na hrbtišču levega stopala s poškodbo kožnega pokrova in poškodbo mehkih delov hrbtišča levega stopala. V zvezi z navedenim je prvostopenjsko sodišče ugotovilo tožnikove telesne bolečine in neugodnosti, kot je izčrpno obrazloženo na 3. in 4. strani prvostopenjske sodbe ter strah, ki je opisan na 4. in 5. strani te sodbe. Trajne posledice poškodbe ter duševne bolečine zaradi posledičnega zmanjšanja življenjske aktivnosti je prvostopenjsko sodišče ugotovilo in obrazložilo na 5. in 6. strani svoje sodbe, dejanske ugotovitve o duševnih bolečinah zaradi skaženosti pa vsebuje prvostopenjska sodba na 7. strani. Ker so te ugotovitve prestale preizkus pritožbenega sodišča, v revizijskem postopku pa dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati, je brez pomena tudi revizijsko ponavljanje posameznih dejanskih ugotovitev v zvezi s tožnikovo nesrečo in njenimi posledicami. Sporna je le uporaba materialnega prava, torej določitev pravične odškodnine na podlagi dejanskih ugotovitev ter meril, ki jih predpisuje zakon.

Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine so določbe 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ št. 29/78 do 57/89). Iz navedenih določb izhaja, da sta temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno.

Po presoji revizijskih trditev in odločitve nižjih sodišč revizijsko sodišče ugotavlja, da sta bili obe načeli pri odmeri odškodnine pravilno upoštevani. Vsa pravno odločilna dejstva so bila pravilno pravno ovrednotena. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode za telesne bolečine (1,200.000 SIT), za strah (400.000 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (1,800.000 SIT) in za duševne bolečine zaradi skaženosti (300.000 SIT) pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje ter specifične okoliščine tožnikovega primera. Hkrati tudi ne odstopajo od primerljivih primerov sodne prakse. Zato je bilo po presoji revizijskega sodišča z odmero odškodnine pravilno uporabljeno materialno pravo ter niso utemeljene revizijske trditve o potrebi znižanja odškodnine. Ker je preizkus pokazal, da uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo tožene stranke zavrnilo (378. člen ZPP).