Jedro

Tožena stranka ni dokazala, da bi sprejela ustrezna merila (splošni akt), v katerem bi opredelila pravila in kriterije za ugotavljanje delovne uspešnosti, zato je tožniku sporna meseca neutemeljeno znižala plačo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati razliko v plači za mesece maj 2011, maj 2012 ter obdobje od maja 2013 do septembra 2013, v skupni višini 1.053,02 EUR, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 10. 2013 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je dolžna tožeči stranki povrniti 202,00 EUR stroškov postopka, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) ter povrniti tožeči stranki del sodne takse v višini 42,00 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic na št. ..., v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka in kršitev človekovih pravic ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožnika oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka je navedla, da je sodišče tekom postopka pravilno ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 19. 2. 2014 na podlagi sporazuma, s katerim sta stranki izrecno ugotovili, da so bili tožniku do dne 19. 2. 2014 izplačani vsi pripadajoči denarni zneski, z izjemo plače za mesec februar 2014 in sorazmerni del regresa za leto 2014. Stranki sta se s sporazumom dogovorili, da so razmerja med njima dokončno urejena in da s podpisom izjavljata, da iz naslovno delovnopravnega razmerja drug do drugega nimata nobenih denarnih ali drugih zahtevkov več. Sodišče se do predmetnega sporazuma ni vsebinsko opredelilo in je v 6. točki obrazložitve zgolj pavšalno navrglo, da sodišče zavrača trditve tožene stranke, da tožnik že zaradi sklenitve sporazuma neutemeljeno vtožuje razlike v plači, ter da je pravica do izplačila plače zakonsko zagotovljena pravica iz delovnega razmerja. Sodišče se je sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča Up 63/2003-19 z dne 27. 1. 2015, s katero se je Ustavno sodišče opredelilo do vprašanja, ali je dopustna vnaprejšnja odpoved delavca do odpravnine. Ustavno sodišče je odločilo, da se vnaprej ni mogoče odpovedati zakonsko zagotovljenim pravicam iz delovnega razmerja, vsaj ne do višine zakonskega minimuma oziroma minimuma po kolektivni pogodbi. Tožena stranka je izpostavila, da sta pravdni stranki skleniti sporazum, s katerim se tožnik ni vnaprej odpovedal kakšnim svojim zakonskim pravicam, temveč se je odpovedal za nazaj. Tožena stranka dodaja, da je bil tožnik, v času sklepanja sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, seznanjen z dejstvom, da je bila v mesecih, glede katerih vtožuje prikrajšanje, obračunana t.i. negativna stimulacija. Tožnik se je strinjal z obračunom takšne negativne stimulacije, saj je v sporazumu izrecno določeno, da do tožene stranke nima nobenih zahtevkov in celo to, da so mu bili izplačati vsi pripadajoči denarni zneski. Po prepričanju tožene stranke je tovrstni sporazum veljaven ter v skladu z veljavno zakonodajo. Iz odločbe Ustavnega sodišča z dne 27. 1. 2015 izhaja zgolj ugotovitev, da se delavec ne more vnaprej odpovedati zakonsko zagotovljenim pravicam. Prvostopenjsko sodišče pa se do navedenega, vsebinsko ni opredelilo, zato je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka. Sodišče ni pojasnilo, zakaj se delavec ne bi mogel veljavno odpovedati svojim že zapadlim terjatvam. Ob takšnem stališču se potemtakem pravdni stranki tudi v sodnem postopku ne bi smeli poravnati. Sicer pa je tožena stranka že v pisnih vlogah pojasnila, da je v 16. členu pogodbe o zaposlitvi tožnika določeno, da se osnovna plača delavca spreminja glede na uspešnost delavca do +/- 20 % osnovne plače. Tožena stranka je predložila sklepe uprave, s katerimi je uprava zaradi neugodnih rezultatov poslovanja in poglabljanja gospodarske krize sprejela varčevalne ukrepe, v okviru katerih je znižala osnovno plačo vsem zaposlenim in sicer tistim, ki imajo do 1.000,00 EUR bruto plače za 10 %, ostalim nad 1.000,00 EUR pa za 15 %. Tožena stranka je izkazala, da so bili delavci seznanjeni z navedenimi sklepi. Sodišče pa napačno zaključuje, da je kriterije za ugotavljanje uspešnosti podjetja A. d. d. enostransko sprejela tožena stranka. Tožena stranka je pojasnila, da so bili kriteriji sprejeti v sodelovanju s sindikatom A. d. d. Verodostojnost ocen delovne uspešnosti pa so potrdile priče in sicer B.B. in C.C.. Tožena stranka je poslovno uspešnost izčrpno pojasnila v vlogah in tudi priložila dokaze, navedbe tožene stranke pa je potrdil tudi zakoniti zastopnik D.D.. Glede bistvenih elementov znižanja plač ostaja sodba neobrazložena oziroma je obrazložitev zelo pomanjkljiva, zato je ni mogoče preizkusiti. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenje kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo. Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi tudi ni nobenih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pri odločitvi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožena stranka je tožniku zaradi osebne ocene, od plače za mesec maj 2011 odtegnila 144,31 EUR bruto in za maj 2012 znesek 115,03 EUR bruto. Znižano plačo na podlagi uspešnosti poslovanja družbe pa je tožniku izplačala, in sicer za maj 2013 znižano 158,73 EUR bruto; za junij 2013 znižano za 158,74 EUR bruto; za julij 2013 znižano za 158,73 EUR bruto; za avgust 2013 znižano za 158,74 EUR bruto in za september 2013 znižano za 158,74 EUR bruto.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi (126. člen ZDR in ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013). Po 127. členu ZDR-1 se osnovna plača določi upoštevaje zahtevnosti dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek), delovna uspešnost delavca pa se določi upoštevaje gospodarnost, kvaliteto in obseg opravljanja dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi (drugi odstavek). Delodajalec lahko poseže v osnovno plačo delavca, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi, na podlagi delovne uspešnosti, ki se lahko ocenjuje tako za posameznika kot tudi skupinsko, ob pogojih določenih v morebitni panožni kolektivni pogodbi in sicer ob predpostavki, da ima delodajalec merila za ugotavljanje delovne uspešnosti razdelana tudi v podjetniški kolektivni pogodbi bodisi v splošnem aktu podjetja.

7. V vtoževanem obdobju je veljala Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 94/2004 - 43/2015 - KPKD), ki je določala, da so osnove za določanje delovne uspešnosti količina, kvaliteta, gospodarnost dela, inventivnost in inovativnost. Delovna uspešnost se meri oziroma ocenjuje individualno in skupinsko, po vnaprej dogovorjenih kriterijih, zapisanih v kolektivni pogodbi ali drugem aktu pri drugem delodajalcu. Delavcu, ki ne dosega pričakovanih rezultatov se lahko osnovna plača zmanjša največ za 20 %. Pri toženi stranki je v vtoževanem obdobju od 1. 1. 2009 veljala tudi Kolektivna pogodba A. d. d., ki je v 119. členu določila, da plačo delavca sestavlja osnovna plača, dodatki, del plače na podlagi doseganja delovne uspešnosti in del plače iz naslova uspešnosti poslovanja. V 128. členu določa, da se delavcem, ki bistveno odstopajo od planiranih količin in rezultatov dela in povprečnega odnosa do dela, delovna uspešnost, ugotovljena na podlagi kriterijev za merjenje rezultatov, na predlog vodje spremeni tudi na naslednji način: za količino dela do + 15 oziroma - 15; za odnos do dela: za ustvarjalni odnos do + 5 %, za neupravičeno zamudo na delo za več kot 5 minut oziroma za odhod z dela brez dovoljenja nadrejenega 5 ali več minut pred koncem delovnega časa - se zniža za 5 % in za 10 % v primeru treh ali več ponovitev v mesecu. Za odnos do strank in sodelavcev pa se zviša ali zniža za 5 % (128. člen KPD). V 127. KPD pa je določeno, da za merjenje rezultatov dela sprejme delodajalec po postopku, ki je enak kot za sprejem KPD, potreben akt. Rezultate dela pa se meri tudi na podlagi količine dela, gospodarnosti in finančne realizacije.

8. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je tožena stranka imela pravno podlago za znižanje plač na podlagi 16. člena pogodbe o zaposlitvi, kjer je bilo določeno, da se osnovna plača delavca spreminja glede na uspešnost poslovanja delodajalca do plus ali minus 15 % osnovne plače ter glede na osebno oceno uspešnost (delavca do plus ali minus 20 % osnovne plače). Tožena stranka ni navedla niti predložila vsebine meril iz 127. člena KPD, ki določa, da za merjenje rezultatov dela sprejme delodajalec po postopku, ki je enak kot za sprejem KPD, poseben akt. Tožena stranka tudi ni dokazala, da bi takšna merila sprejela po postopku iz 127. člena KPD. Iz ocene delovne uspešnosti tožnika za mesec maj 2011 izhaja, da je dobil za odnos do dela odbitek 15 % oziroma končni odbitek 10 %, za maj 2012 pa je bil tožnik po kriterijih delovne uspešnosti ocenjen minus 10 %, od tega minus 5 % zaradi odnosa do dela in minus 5 % zaradi odnosa do strank in sodelavcev. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi sprejela ustrezna merila (splošni akt), v katerem bi opredelila pravila in kriterije za ugotavljanje delovne uspešnosti, zato je sodišče pravilno zaključilo, da je tožniku za mesec maj 2011 in mesec maj 2012 tožena stranka neutemeljeno znižala plačo. 9. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je tožena stranka s predložitvijo sklepa uprave dokazala, da je uprava na zakonit način zaradi neugodnih rezultatov poslovanja in poglabljanja gospodarske krize sprejela varčevalne ukrepe, v okviru katerih je zakonito znižala osnovno plačo vsem zaposlenim, in sicer tistim, ki imajo do 1.000,00 EUR bruto plače za 10 %, ostalim nad 1.000,00 EUR pa za 15 %. Tožena stranka je sicer sprejela Kriterije za ugotavljanje uspešnosti poslovanja (priloga B7), s katerimi je tožena stranka v 1. členu določila, da uspešnost poslovanja družbe ugotavlja uprava mesečno in za celotno poslovno leto na podlagi skrbno izdelanih poročil sektorja E. Tožena stranka je dne 28. 5. 2013 sprejela sklep, s katerim je sprejela varčevalni ukrep - znižanje osnovne plače zaposlenim, pri čemer so varčevalni ukrepi po tem sklepu začeli veljati za plačo za mesec maj 2013 in nadalje. Iz trditev tožene stranke izhaja, da je uprava tožene stranke naslednji sklep glede znižanja plač zaposlenim iz naslova kriterijev sprejela dne 9. 4. 2014 in se nanaša na plačo za mesec marec 2014, ki je bila izplačana v mesecu aprilu 2014 ter da je uprava tožene stranke nadalje redno sprejemala sklepe o znižanju plač zaposlenih iz naslova kriterijev. Iz sklepa uprave tožene stranke z dne 28. 5. 2013 se je plača zaposlenim na račun učinkovitosti družbe (uspešnosti poslovanja) znižala za enak odstotek za obdobje od maja 2013 dalje in je zmižanje trajalo do vključno septembra 2013. Tožena stranka se v zvezi z odtegovanjem zneskov tožnikove plače v letu 2013 sklicuje na Kriterije ugotavljanja uspešnosti poslovanja družbe A. d. d. iz januarja 2009. Kot izhaja iz kriterijev, jih je sprejela uprava tožene stranke, sindikatu A. d. d. pa jih je poslala le v vednost s prošnjo, da nanje podaje svoje mnenje v roku 8 dni. Sindikat je kriterije prejel 17. 1. 2009, vendar pa niti iz navedb tožene stranke niti iz dokaznega postopka ne izhaja, da je te kriterije podpisal. Na podlagi navedenega je sodišče pravilno zaključilo, da je kriterije enostransko sprejela tožena stranka, saj tudi iz kriterijev izhaja, da jih sindikat ni podpisal. 10. V uvodu Kriterijev je navedeno, da so bili sprejeti na podlagi 127. člena Kolektivne pogodbe A. d. d. po predhodni razpravi s sindikatom. Tožena stranka ni dokazala, da bi Kriteriji bili sprejeti po postopku, predvidenem v 127. členu KPD, kar pomeni, da ti Kriteriji že zaradi načina sprejema, ki nasprotuje 44. členu KPKD, 123. in 127. členu KPD ter določbam Zakona o kolektivnih pogodbah (Ur. l. RS, št. 43/2006 in 45/2008) glede sklepanja kolektivnih pogodb, ne predstavljajo pravne podlage, na podlagi katere bi lahko toženka tožniku odtegovala del plače iz naslova poslovne uspešnosti. Na ta način sprejeti Kriteriji ne predstavljajo dogovora v kolektivni pogodbi. Tudi prvi odstavek 126. člena ZDR-1 določa, da mora biti plačilo za poslovno uspešnost, vključno z določenimi merili zanj, dogovorjeno na kolektivni ravni in ne zadošča dogovor o tem v pogodbi o zaposlitvi delavca, kar zlasti velja za znižanje plače iz naslova negativne poslovne uspešnosti.

11. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi s sprejemom omenjenih kriterijev zaslišati priči F.F. ter G.G., ki bi pojasnili, v zvezi s strinjanjem sindikata z omenjenimi kriteriji. Priči je tožena stranka namreč predlagala le za zaslišanje v zvezi s tem, da se je sindikat strinjal, ne pa, da so kriteriji bili sprejeti v skladu s 127. členom KPD. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku v obdobju od maja 2013 do septembra 2013 plačo neutemeljeno znižala za vtoževane zneske.

12. Ker tožena stranka ni dokazala, da je tožniku v spornem obdobju zakonito znižala plače iz naslova delovne uspešnosti in na podlagi neugodnih rezultatov poslovanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožniku prisodilo razliko v plači. Na odločitev sodišča tudi ne vpliva, da sta tožnik in tožena stranka sklenila sporazum o prenehanju delovnega razmerja (10. 5. 2017) in da se je tožnik s sporazumom odpovedal vsem denarnim terjatvam do tožene stranke. Pri tem je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke, da se tožnik ni vnaprej odpovedal svojim zakonsko zagotovljenim pravicam, temveč se je odpovedal že zapadlim terjatvam za nazaj in da iz odločbe Ustavnega sodišča Up 63/2003-19 z dne 27. 1. 2005 izhaja zgolj ugotovitev, da se delavec ne more vnaprej odpovedati zakonsko zagotovljenim pravicam. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je pravica do izplačila plače zakonsko zagotovljena pravica iz delovnega razmerja, ki se ji delavec glede na utečeno sodno prakso, utemeljeni na odločbi Ustavnega sodišča RS št. Up 63/2003 z dne 27. 1. 2005 ne more odpovedati, vsaj ne do višine zakonskega minimuma oziroma minimuma po kolektivni pogodbi. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker se v sodbi ni opredelilo do trditev tožene stranke, da je tožnik s tem, ko je podpisal sporazum se tudi strinjal z obračunom negativne stimulacije.

13. Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).