Jedro

Določba 95. člena v povezavi s prvim in tretjim odstavkom 1. člena ZdavP je za odločanje o obrestih na davčna preplačila določila pristojnost davčnega organa. Ta določba in tudi morebiti uveden upravni postopek po ZDavP pa ni ovira za to, da oškodovanec zahteva vrnitev preplačanih zneskov na (drugih) civilnopravnih podlagah. Ali gre za takšen primer in ali je torej podana sodna pristojnost (kompetenčno dejansko stanje), presoja sodišče na podlagi navedb v tožbi (drugi odstavek 17. člena ZPP).

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje in sklep sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki izreka se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

A. Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom izreklo, da ni pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na obresti v zvezi z izterjavo davčnega dolga tožeče stranke (1. točka), nadalje, da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva v tem delu odstopi Ministrstvu za finance kot stvarno pristojnemu organu (2. točka), in pa, da tožeča stranka ni prekludirana glede spremembe tožbe v podrejenem tožbenem zahtevku, ki ga je podala v teku pravde (3. točka izreka prvostopenjskega sklepa).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper 1. točko, ugodilo pa je pritožbama tožeče in tožene stranke zoper 2. točko izreka prvostopenjskega sklepa ter ga spremenilo tako, da je tožbo v tem delu zavrglo.

3. Tožeča stranka je zoper takšno odločitev pritožbenega sodišča vložila revizijo. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

4. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

5. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

B.

Revizijske navedbe

6. Stališče obeh sodišč, da nevrnjeni del zahtevanega zneska iz naslova obresti na preveč plačani davek ne more predstavljati terjatve, ki bi jo upnik lahko uveljavljal v pravdnem postopku, je po revidentovem stališču materialnopravno zmotno, zaradi takšne uporabe materialnega prava pa naj bi bilo prišlo tudi do bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče naj bi zagrešilo tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka naj bi namreč v pravdi zahtevala odškodnino po določbi 26. člena Ustave RS in 172. člena ZOR oziroma zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve.

C.

Presoja utemeljenosti revizije

7. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da je pravna podlaga za uveljavitev zakonskih obresti od davčnih preplačil v 95. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP - Uradni list RS, št. 18/96). Nepravilen pa je sklep, da nevrnjeni del zneska iz naslova obresti na preveč plačani davek ne more predstavljati tožbenega zahtevka v pravdnem postopku. To velja le, če tožnik uveljavlja vrnitveno podlago – za takšne primere je specialna določba 95. člena v povezavi s prvim in tretjim odstavkom 1. člena ZDavP (1) določila pristojnost davčnega organa, ki odloča po določbah ZDavP in z uporabo Zakona o splošnem upravnem postopku.(2) Ta določba in tudi morebiti uveden upravni postopek po ZDavP pa ni ovira za to, da oškodovanec zahteva vrnitev preplačanih zneskov na (drugih) civilnopravnih podlagah. Ali gre za takšen primer in ali je torej podana sodna pristojnost (kompetenčno dejansko stanje), presoja sodišče na podlagi navedb v tožbi (drugi odstavek 17. člena ZPP). Ni treba posebej poudarjati, da presoja kompetenčnega dejanskega stanja še nič ne pove o (ne)utemeljenosti zahtevka.

8. Tožeča stranka je že v tožbi navedla in pozneje na ugovor tožene stranke, da zahtevek za plačilo razlike v natečenih zamudnih obrestih predstavlja upravno stvar, v številnih vlogah, nazadnje tudi v reviziji, ponovila, da celoten zahtevek opira na to, da so odločitve tožene stranke temeljile na zavestnem in naklepnem nezakonitem ravnanju tožene stranke, z namenom škoditi tožeči stranki. Zahtevek v tem delu je izrecno večkrat sama kvalificirala kot odškodninski, se pri tem sklicevala na 26. člen Ustave RS in na 172. člen ZOR ter za to nudila tudi dejansko podlago z navajanjem predpostavk odškodninske odgovornosti. Za primer, da bi ne bilo mogoče ugotoviti odškodninske odgovornosti, se je sklicevala na neupravičeno pridobitev.

9. Iz povedanega izhaja, da je tožeča stranka tudi v delu, ki se nanaša na obresti v zvezi z izterjavo davčnega dolga, postavila odškodninski zahtevek. Med strankama gre torej za spor iz civilnopravnega razmerja, za katerega z ZDavP in tudi s katerim drugim posebnim zakonom ni določena pristojnost kakšnega drugega organa. O utemeljenosti tega zahtevka bo moralo zato odločiti sodišče v pravdnem postopku (1. člen ZPP).

10. Stroškovni izrek temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Vsebinsko enako določa tudi v času izdaje izpodbijanega sklepa in v času odločanja na revizijski stopnji veljavni ZdavP-1 (Uradni list RS, št. 54/04) v 32. členu in v prvem in v tretjem odstavku 1. člena.

Op. št. (2): Takšno stališče izhaja smiselno tudi iz sklepov Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 127/2002 z dne 14. 11. 2002 in II Ips 194/2007 z dne 26. 8. 2009. V obeh zadevah je bila tožba zavržena zaradi nedopustnosti sodne poti, iz obrazložitve pa izhaja, da je bilo tožbi treba zavreči (le) zato, ker je tožnik zahteval vrnitev domnevno preveč plačanih zneskov davkov (v obeh primerih je šlo sicer za dohodnino, vendar so veljale smiselno enake postopkovne določbe) na podlagi obogatitve, ni pa navedel ustreznih dejstev in trditev, ki bi omogočale kvalifikacijo, da njegov zahtevek temelji na odškodninski podlagi.