Jedro

Iz prvega odstavka 65. člena ZMZ-1 izhaja, da je oseba iz prvega odstavka 64. člena, ki vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka dolžna, da sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek. Navedeno pomeni, da toženka ni bila dolžna pridobivati podatkov o tožnikovem zdravstvenem stanju in poteku kazenskega postopka (v zvezi s kazenskim postopkom sodišče ugotavlja, da je tožnik le pavšalno navajal dogodek s puško, ni pa povedal, da je dogodek v BIH obravnavan kot kaznivo dejanje). Poleg tega pa tožnik v zvezi z ugovorom o kršitvi določb postopka le pavšalno navaja, da je kršitev vplivala na pravilno ugotovitev dejanskega stanja in uporabo materialnega prava, ne da bi za to trditev navedel razloge.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve (toženka) je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi je navedla, da je tožnik 5. 6. 2015 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, o kateri je odločila z odločbo z dne 18. 1. 2016 ter prošnjo zavrnila. Odločba je bila na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 15/1/2016, pravnomočna z dnem 15. 6. 2016. Dne 13. 3. 2017 pa je tožnik ponovno vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in v lastnoročni izjavi navedel, da zaproša za mednarodno zaščito zaradi zdravstvenih razlogov. V razgovoru je povedal, da je izvorno državo zapustil zaradi zdravstvenih razlogov ter da uveljavlja povsem enake razloge zaradi zapustitve izvorne države, kot jih je navedel že pri prvi prošnji, obstaja pa še en razlog, vendar o tem ne želi govoriti, je pa v izvorni državi ranil s puško dve osebi v februarju 2015, preden je prišel v Republiko Slovenijo. Toženka ugotavlja, da tožnik svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka utemeljuje z dvema razlogoma: z zdravstvenim razlogom (bolnimi jetri) in dejstvom, da je v izvorni državi pred svojim odhodom s puško ranil dva človeka. Prvi razlog je po navedbah tožnika isti, kot ga je uveljavljal že v prvem postopku, drugi pa je nastal pred odhodom iz njegove države, a ga takrat ni želel navesti in tudi v obravnavanem postopku o tem ne želi preveč govoriti. Njegovo zahtevo presoja na podlagi 64. in 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). V zvezi z dogodkom iz februarja 2015 tožnik ni razložil, zakaj tega dejstva ni uveljavljal že v prvem postopku, ampak navaja le, da tega pač takrat ni želel navesti. Toženka poudarja, da v primeru ponovnega postopka organ nima dolžnosti, da kakorkoli sodeluje pri ugotavljanju dejanskega stanja, stališče sprejeto že v številnih sodbah Vrhovnega sodišča. Posledično zato ugotavlja, da tožnik dogodka s puško ni v ničemer obrazložil, za obstoj omenjenega dogodka tudi ni predložil relevantnih dokazov, čeprav bi jih v skladu z določbami ZMZ-1 moral. Strah pred uvedbo kazenskega postopka ni razlog za podelitev mednarodne zaščite, kot izhaja iz Priročnika UNHCR - 56. točka. Ob upoštevanju dejstva, da so se dogodki, zaradi katerih je tožnik zapustil izvorno državo zgodili v času pred vložitvijo njegove prošnje in jih je toženka obravnavala že v odločbi z dne 18. 1. 2016, in ne gre za nove dokaze ali dejstva, ki bi nastali po izdaji predhodne odločitve toženke ter dejstva, da tožnik ni navedel opravičenih razlogov, zakaj dogodka s puško ni navedel že v svojem prvem postopku za priznanje mednarodne zaščite, čeprav je za to imel dovolj priložnosti, je njegov razlog, s katerim utemeljuje svoj drugi zahtevek po uvedbi ponovnega postopka, v celoti zavrgla. Tožnik s pavšalnimi, listinsko nepodkrepljenimi in poenostavljenimi trditvami ni uspel izkazati, da so to nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

2. Tožnik v tožbi navaja, da je v izreku sklepa navedeno, da se zavrže zahtevek osebe z osebnim imenom A.A., iz tožnikovih dokumentov pa izhaja, da se priimek tožnika glasi B. Toženka je torej v izreku opredelila napačno osebo, kar je bistvena kršitev določb postopka. V preteklosti je bila z odločbo toženke zavrnjena prošnja za priznanje mednarodne zaščite osebi z imenom A.B. in ne osebi A.A. in je torej odločitev, podana osebi B. tudi s tega vidika materialno pravno zmotna. Tožnik je med razgovorom glede novih razlogov izpovedal, da ima iste razloge kot pri prvi prošnji, to so zdravstveni razlogi. Zaradi bolečin v jetrih, da v ima v petek zdravnika, da mu bo detaljno pregledal jetra, kar bi ga v Bosni drago stalo, ker tam ni imel nikoli zdravstvene oskrbe. Rad bi pomoč, saj ocenjuje, da je dobil hepatitis. Poleg tega je tožnik izpovedal, da je v BIH ranil dve osebi in sicer februarja 2015, preden je dal prošnjo za mednarodno zaščito. Toženka je napačno ugotovila dejansko stanje, da se vse izjave nanašajo na dogodke, ki so se v celoti zgodili v času pred vložitvijo prošnje za priznanje mednarodne zaščite, in da ne gre v ničemer za nove dokaze ali dejstva. Toženka je prezrla, da tožnik ni izpostavil zgolj enakih težav kot v preteklosti, temveč tudi hepatitis kot novo bolezen. Toženka se ni opredelila, ali je novo dejstvo hepatitisa (bolezen, ki se je pojavila po izdaji prvotne odločbe) takšne narave, ki pomembno povečuje verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite in tako manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev določb postopka. Toženka napačno navaja, da v primeru ponovne uvedbe postopka organ nima dolžnosti, da kakorkoli sodeluje pri ugotavljanju dejanskega stanja. Spregledala je, da mora uporabljati tudi določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki zavezujejo toženko, da pred izdajo odločbe ugotovi vsa dejstva in okoliščine, ki pomembne za odločitev. Res mora stranka predložiti določene dokaze, vendar če tega ne stori, organ ne sme zavreči zahteve po drugem odstavku 67. člena ZUP, temveč mora postopek nadaljevati. Po 139. členu ZUP mora uradna oseba, ki vodi postopek in med postopkom ves čas ugotavljati dejansko stanje in izvajati dokaze o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, tudi o tistih, ki v postopku še niso bila navedena in odrediti po uradni dolžnosti izvedbo vsakega dokaza, če spozna, da je to potrebno za razjasnitev zadeve. Podatke iz uradnih evidenc mora priskrbeti sama, za ta namen mora po 145. členu ZUP izvesti poseben ugotovitveni postopek. Konkretno to pomeni, da bi morala toženka za razjasnitev dejanskega stanja in ugotovitev vseh pravno relevantnih dejstev, kolikor je menila, da tožnikove navedbe niso dovolj popolne, dokazi pa nezadostni, pozvati tožnika na dopolnitev vloge ter izvesti poseben ugotovitveni postopek po ZUP, v katerem bi morala tožnika zaslišati in iz uradnih evidenc pridobiti podatke o tožnikovem zdravstvenem stanju in poteku kazenskega postopka v izvorni državi oziroma izvesti še druge dokaze za popolno in pravilno ugotovitev. Ker toženka tega ni storila je storila bistveno kršitev določb postopka, kar je vplivalo na pravilno ugotovitev dejanskega stanja in uporabo materialnega prava. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve toženki v ponovno odločanje.

3. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih razlogih in predlaga zavrnitev tožbe.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke, da zavrže tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Upravni organ odločitev opira na določbi 64. in 65. člena ZMZ-1. 6. Po prvem odstavku 64. člena ZMZ-1 mora državljan tretje države, ki mu je bila v Republiki Sloveniji pravnomočna zavrnjena prošnja (v primeru tožnika je bila tožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena z odločbo toženke št. 2142-90/2015/6 (1312-12) z dne 18. 1. 2016, ki je pravnomočna na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča I Up 151/2016 z dne 15. 6. 2016) in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

7. V postopku reševanja zahtevka za uvedbo ponovnega postopka je tožnik kot razlog za priznanje mednarodne zaščite v ponovnem postopku navajal zdravstveno stanje - bolna jetra (diagnozo hepatitis) in dejstvo, da je v februarju 2015 (preden je prišel v RS) s puško ranil dve osebi. Zahtevku za uvedbo ponovnega postopka bi toženka ugodila, in dovolila vložitev ponovne prošnje (četrti odstavek 65. člena ZMZ-1), kolikor bi predložena nova dejstva oziroma dokazi pomembno povečali verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

8. Tretji odstavek 64. člena ZMZ-1 opredeljuje katera (kakšna) nova dejstva oziroma dokazi so v postopku reševanja zahteve za uvedbo ponovnega postopka, relevantni. Novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, kolikor pa so obstajali že v času predhodne odločitve, mora vlagatelj izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel takrat uveljavljati. Po tožnikovi izjavi se je dogodek s puško zgodil v februarju 2015, torej v času pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito. Toženka zato ob presoji uveljavljanega dejstva pravilno zaključuje, da je obstajal že v času prvega postopka, torej bi tožnik, tudi po mnenju sodišča, moral navesti razloge, zakaj tega dogodka ni uveljavljal kot relevantnega pri uveljavljanju mednarodne zaščite v postopku predhodne odločitve, da bi toženka lahko presodila ali je sedaj uveljavljano dejstvo zamolčal brez svoje krivde. Sodišče soglaša s toženko, da tožnik z navedbo, da tega razloga pri podaji predhodne prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru ni navedel, ker o tem ni želel govoriti, ni opravičil. Tožnik je bil dolžan v zvezi z dejstvom, ki se je zgodilo pred uveljavitvijo prve prošnje, podati opravičljiv razlog, zakaj ga brez svoje krivde ni uveljavljal že v prvem postopku in ker tega ni storil z navedbo, ki bi jo toženka lahko presodila za opravičljivo, v smislu-brez krivde, toženka v posledici ni bila dolžna presojati, ali navajano dejstvo pomembno povečuje verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

9. Razlog - zdravstveno stanje (bolna jetra) je tožnik kot razlog za uveljavljanje mednarodne zaščite uveljavljal že v prvem postopku. Navedeno med strankama ni sporno. Tožnik ugovarja, da je toženka prezrla, da tožnik ni izpostavil zgolj enakih težav kot v preteklosti, temveč je izpostavil tudi hepatitis kot novo bolezen ter da je to dejstvo takšne narave, ki pomembno povečuje verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite ter tako v izpodbijanem sklepu manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev določb postopka. Ob navedenem razlogu sodišče ugotavlja, da tožnik v upravnem postopku ni predložil nobenega dokaza, da ima hepatitis in za to diagnozo ni predložil nobenega dokazila niti v tožbi. Nadalje sodišče meni, da določba prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 narekuje, da mora biti nov dokaz oziroma dejstvo tako, da pomembno povečuje verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, torej bi morala biti tožnikova bolezen taka, da bi tožnik na njeni podlagi lahko pridobil mednarodno zaščito. Bolezen kot razlog za pridobitev mednarodne zaščite je toženka presodila v odločbi z dne 18. 1. 2016. Enako se je z vprašanjem ali bi bila tožnikova bolezen lahko razlog za priznanje mednarodne zaščite ukvarjalo tudi sodišče v sodbi I U 178/2016 z dne 6. 4. 2016 in zavrnilo tožnikove ugovore v zvezi z zdravstveno situacijo, ki jo je kot razlog za priznanje mednarodne zaščite tožnik uveljavljal (glej odstavke 49, 50, 53, 55 sodbe). Ker tudi v ponovnem postopku tožnik ni uveljavljal in zatrjeval, da je njegovo zdravstveno stanje (tudi, če drži njegova trditev, da ima hepatitis) povezano z razlogi za uveljavljanje mednarodne zaščite (20. člen ZMZ-1), toženka ni mogla zaključiti, da njegovo zdravstveno stanje, tudi če poslabšano, lahko pomembno povečuje verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Povedano tudi drugače, samo zdravstveno stanje ni razlog za priznanje mednarodne zaščite, zato tudi ne more pomembno povečevati verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito.

10. Tožnik neutemeljeno ugovarja kršitvam določb postopka in opozarja na določbe ZUP, iz katerih naj bi izhajala dolžnost toženke, da pridobiva dokaze. Iz prvega odstavka 65. člena ZMZ-1 izhaja, da je oseba iz prvega odstavka 64. člena, ki vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka dolžna, da sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek. Navedeno pomeni, da toženka ni bila dolžna pridobivati podatkov o tožnikovem zdravstvenem stanju in poteku kazenskega postopka (v zvezi s kazenskim postopkom sodišče ugotavlja, da je tožnik le pavšalno navajal dogodek s puško, ni pa povedal, da je dogodek v BIH obravnavan kot kaznivo dejanje). Poleg tega pa tožnik v zvezi z ugovorom o kršitvi določb postopka le pavšalno navaja, da je kršitev vplivala na pravilno ugotovitev dejanskega stanja in uporabo materialnega prava, ne da bi za to trditev navedel razloge. V zvezi z določbo na katero je toženka oprla zavrženje tožnikove prošnje (prvi in tretji odstavek 64. člena ZMZ-1), sodišče ugotavlja, da je popolno ugotovila dejansko stanje in navedla za svojo odločitev vse relevantne razloge. Ob dolžnosti trditvenega in dokaznega bremena, ki je imel tožnik v postopku ponovne prošnje za mednarodno zaščito, na podlagi prvega odstavka 65. člena ZMZ-1, se tožnik niti ne more sklicevati na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in s tem povezano kršitev določb postopka.

11. Kot bistvene kršitve določb postopka pa sodišče tudi ne šteje pisne napake v izreku sklepa v priimku tožnika, ki jo bo toženka lahko popravila s popravnim sklepom. Tožniku je bil vročen izpodbijani sklep, ki je bil izdan na podlagi njegove prošnje, tega ne zanika, torej se izpodbijani sklep nanaša nanj in ne na drugo osebo.

12. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.