Jedro

I. Po 2. odstavku 385. člena ZPP je prekoračitev tožbenega zahtevka revizijski razlog le, če je do prekoračitve prišlo šele v postopku pred sodiščem druge stopnje.

II. Med strankama ni sporno, da je tožnik gradil na materinem zemljišču in da je to ves čas vedel. Da bi tožnik postal lastnik zgrajenega gospodarskega poslopja, bi moral dokazati, da je med njim in materjo obstajal sporazum o skupni gradnji ali pa o podaritvi dela zemljišča, na katerem je tožnik potem poslopje zgradil. Sicer je gospodarsko poslopje postalo last lastnika zemljišča, torej tožnikove matere.

III. Razpolaganje z darilno pogodbo bi lahko imelo učinek tudi proti tožniku, če bi bilo ugotovljeno, da je tožnik molče tudi sam podaril svoj delež sinu s tem, ko ni uveljavljal svoje lastninske pravice proti materi.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroški revizijskega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da je tožnik solastnik nepremičnine, vpisane v vl. št. 426 do 8,8 % ter da je tožena stranka dolžna izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino za vpis te pravice v zemljiško knjigo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi pravdnih strank in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je bila sporna nepremičnina v času, ko jo je tožnikova mati podarila vnuku, v celoti zgrajena. Tožnik je za darilno pogodbo vedel, se z njo strinjal in se je veselil. Če bi bil drugačnega mnenja, bi sam proti materi uveljavljal lastninsko pravico ali pa vsaj darilno pogodbo nato izpodbijal. To nadalje pomeni, da je tožnik z dovoljenjem sina uporabljal eno polovico gospodarskega poslopja kot najemnik oz. služnostni upravičenec in ne kot lastnik. Tožena stranka nadalje trdi, da je sodišče druge stopnje spremenilo dejansko stanje in zmotno navedlo, da sklicevanje na prejšnje ugovore v pritožbi ni upoštevno. S tem je kršilo ZPP. Trdi še, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je odločilo o celem gospodarskem poslopju, čeprav je tožnik uveljavljal le polovico. Polovica pa v razmerju do celote predstavlja le 4,4%, kar tožniku ne daje stvarnopravnega zahtevka. Tožena stranka končno izpodbija še stroškovni izrek in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ter toženi stranki prisodi vse pravdne stroške, oz. podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP). Predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Revizija je utemeljena.

Revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan. Pritožbeno sodišče je pravilno ravnalo, ko ni upoštevalo pavšalnega sklicevanja na dotedanje ugovore. Po 2. odstavku 365. člena ZPP pritožbeno sodišče preizkusi izpodbijano odločbo v mejah razlogov, ki jih je stranka v pritožbi navedla. Po uradni dolžnosti pa pazi na določene kršitve ZPP, ki so v zakonu posebej navedene in na zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče je ravnalo v skladu z navedenimi določbami. Tožena stranka nadalje očita sodišču druge stopnje, da je spremenilo dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji. Vendar tožena stranka ne pove, v kakšnem obsegu in glede katerega dejstva. Po uradni dolžnosti pa tega revizijsko sodišče ne sme presojati (386. člen ZPP). Nadaljnji ugovor tožene stranke, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, kar naj bi sprejelo tudi sodišče druge stopnje, pa ni dovoljen. Po 2. odstavku 385. člena ZPP je prekoračitev tožbenega zahtevka revizijski razlog le, če je do prekoračitve prišlo šele v postopku pred sodiščem druge stopnje.

Utemeljeno pa tožena stranka sodiščema prve in druge stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava.

Tožnikov zahtevek je stvarnopravne narave. Tožnik uveljavlja svojo lastninsko oz. solastninsko pravico, ki naj bi jo pridobil na gospodarskem poslopju oz. celotnem zemljiškoknjižnem vložku z gradnjo v letu 1977. Uveljavlja pa še, da te tako pridobljene pravice tudi pozneje ni izgubil, čeprav je njegova mati celo nepremičnino (torej tudi sporno gospodarsko poslopje) z darilno pogodbo dne 2.6.1982 podarila vnuku (tožnikovemu sinu). Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na dejstvo, da je tožnik poslopje zgradil sam s svojimi sredstvi.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da pravna pravila par. 418 ODZ (sedaj določbe 24. in 25. člena ZTLR) ne poznajo avtomatične pridobitve lastninske pravice z gradnjo. Originaren način pridobitve na tuji stvari zahteva dobro vero, da gre za gradnjo na lastnem zemljišču. Med strankama ni sporno, da je tožnik gradil na materinem zemljišču in da je to ves čas vedel. Da bi tožnik postal lastnik zgrajenega gospodarskega poslopja, bi moral dokazati, da je med njim in materjo obstajal sporazum o skupni gradnji ali pa o podaritvi dela zemljišča, na katerem je tožnik potem poslopje zgradil. Sicer je gospodarsko poslopje postalo last lastnika zemljišča, torej tožnikove matere.

Toda četudi bi tožnik uspel dokazati, da je lastninsko pravico na gospodarskem poslopju pridobil, bi moralo sodišče še vedno ugotavljati, ali je tožnik lastninsko pravico morda izgubil z darilno pogodbo z dne 2.6.1982. Razpolaganje z darilno pogodbo bi lahko imelo učinek tudi proti tožniku, če bi bilo ugotovljeno, da je tožnik molče tudi sam podaril svoj delež sinu s tem, ko ni uveljavljal svoje lastninske pravice proti materi. Da je za daritev vedel, ni sporno. Ali je obdarjenec vedel, da gre za delno tujo stvar, ni bilo ugotovljeno. Njegovo morebitno slabo vero bi moral dokazati tožnik. Nima pa tožena stranka prav, ko zatrjuje, da bi moral tožnik darilno pogodbo izpodbijati. Stvarnopravni zahtevek je po stvarnem pravu pod določenimi pogoji lahko utemeljen tudi proti osebi, ki ima stvar na podlagi obligacijskega pravnega naslova.

Ker v dosedanjem postopku sodišči trditvene in ugotovljene dokazne podlage nista preizkušali v navedenih smereh, materialnega prava ni bilo mogoče uporabiti pravilno. Revizijsko sodišče je zato obe sodbi razveljavilo in zadevo vrača prvostopnemu sodišču v novo sojenje (2. odstavek 395. člena ZPP). V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje preizkus moralo napraviti in šele nato ugotoviti, ali je tožnik pridobil lastninsko pravico ali ne, in če jo je, ali jo glede na poznejši tek dogodkov (darilna pogodba) še ima ali ne. Ob tem ostaja odprto tudi to, ali je tožnik glede na dosedanje trditveno gradivo pravilno postavil tožbeni zahtevek na ugotovitev solastninske pravice na celotnem zemljiškoknjižnem vložku ali pa bi ga moral uveljavljati le na gospodarskem poslopju kot samostojnem objektu.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.