Jedro

Namen regulacijske začasne odredbe je ureditev spornega pravnega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe) in je njeno bistvo v varstvu obstoječega stanja, ne pa v zavarovanju kasnejše izvršbe. V okviru z odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-275/97 začrtanih mej obravnavanja take začasne odredbe je treba pogoje 272. člena ZIZ obravnavati strožje. Gre za varstvo obstoječega stanja pred grozečim nasiljem (nevarnostjo uporabe sile) ali nevarnostjo nastanka težko nadomestljive škode (2. alineja 2. odst. 272. člena ZIZ). Regulacijske začasne odredbe ni mogoče izdati zaradi nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru tožene stranke zoper izdano začasno odredbo in sklep o začasni odredbi z dne 22.9.2008, opr. št. P 271/2008 razveljavilo ter predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Z izpodbijanim sklepom razveljavljeno začasno odredbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo odstranitev zabojnika in zapornic na parc. št. 1452/53, k.o. P, ter oseb, ki izvajajo nadzor nad osebami in vozili, ki so namenjeni v poslovne prostore tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je ugovoru ugodilo, ker je ugotovilo, da tožeča stranka, ki predlaga izdajo ureditvene (regulacijske) začasne odredbe ni izkazala z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Up-275/97 začrtanih pogojev zanjo (ni izkazala pogojev iz 2. odst. 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. list RS, št. 3/2007; v nadaljevanju ZIZ).

Proti sklepu se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor tožene stranke zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Izraža nestrinjanje z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ni izkazala pogojev iz 2. odst. 272. člena ZIZ in poudarja, da je upravičenost njene začasne odredbe v celoti usklajena z odločbo Ustavnega sodišča, opr. št. Up-275/97 ter sodno prakso. Sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno interpretiralo njeno trditev, da je terjatev ogrožena zaradi nameravane prodaje parc. št. 1452/53, k.o. Podgorje, na kateri je prišlo do motitvenega dejanja. Iz navedb in predlaganih dokazov v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe je jasno razvidno, da izkazuje predpostavko iz prve alineje 2. odst. 272. člena ZIZ, saj bi bila dajatvena odločba, ki bi jo tožeča stranka pridobila v tem postopku proti toženi stranki, neizvršljiva. Izkazala je tudi pogoj iz 2. alineje 2. odst. 272. člena ZIZ, saj ji z motitvenim dejanjem nastaja nenadomestljiva škoda, katere obstoja pa ji ni bilo dano dokazati. Sodišče prve stopnje namreč ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predstavnika tožeče stranke MZ in predlaganih prič, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter v posledici zmotno ugotovljeno dejansko stanje z napačno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje bi moralo opraviti narok. Nedvomno je izkazala tudi, da tožena stranka z začasno odredbo ne bi utrpela prav nobenih posledic, kar kaže na izpolnitev predpostavke po 3. alineji 2. odst. 272. člena ZIZ. Nepremičnina, ki je le v formalni lasti tožene stranke, se uporablja kot dovozna pot lastnikom objektov in je s strani tožene stranke zatrjevani dovoz do zadnje strani njenega objekta zavajanje sodišča, saj ima dostop do tega objekta zagotovljen že od nekdaj z glavne, L. c. Sodišče prve stopnje pa je očitno spregledalo tudi, da bi bilo v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka možno vzpostaviti prejšnje stanje, saj gre le za enostavna mehanska dela manjšega obsega. S tem je zadoščeno tudi določilu 3. alineje 2. odst. 272. člena ZIZ.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ob tokratnem odločanju pravilno upoštevalo, da gre za regulacijsko začasno odredbo. Ob upoštevanju z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Up-275/97 začrtanih mej obravnavanja take začasne odredbe, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da zanjo niso izpolnjeni pogoji. Pravilno je upoštevalo, da je v primerih, ko je vsebina začasne odredbe enaka tožbenemu zahtevku, izdaja ureditvene začasne odredbe mogoča le v nujnih in izjemoma upravičenih primerih, z restriktivnim tolmačenjem pojma "nenadomestljiva škoda" in ob tehtanju položaja obeh strank. Namen regulacijskih začasnih odredb je ureditev spornega pravnega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), njihovo bistvo pa je v varstvu obstoječega stanja oziroma pravne sfere pred grozečim nasiljem (nevarnostjo uporabe sile), ali nevarnostjo nastanka nenadomestljive (težko nadomestljive) škode - 2. alineja 2. odst. 272. člena ZIZ (primerjaj II Ips 105/2008). To pomeni, da je treba v luči omenjene ustavne odločbe, pogoje 272. člena ZIZ obravnavati strožje. Regulacijska začasna odredba je le sredstvo zavarovanja in ni in ne sme postati sredstvo, ki bi nadomestilo redno sodno varstvo v pravdnem postopku. Taka začasna odredba ni namenjena zavarovanju bodoče izvršbe, zato tudi, če bi tožeča stranka kot verjetno izkazala, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena (pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje tega razloga ni obravnavalo), do izdaje predlagane začasne odredbe ne bi bila upravičena. Zmotno je pritožbeno stališče, da je upravičenost začasne odredbe usklajena z že omenjeno odločbo Ustavnega sodišča RS. Podlage za pritožbeno stališče pa tudi ne nudi sodna praksa, na katero se tožeča stranka sicer sklicuje, pri čemer ne navaja nobenih odločb. Nasprotno, sodna praksa (primerjaj odločbe II Ips 105/2008; I Cp 1167/05; I Cp 1390/06; Cp 739/2008) je zavzela jasno stališče, da je v luči omenjene ustavne odločbe, treba pogoje 272. člena ZIZ obravnavati strožje in da taka odredba ni namenjena zavarovanju kasnejše izvršbe. Nepomembno je zato, ali je tožeča stranka, kot opozarja v pritožbi, s trditvijo, da bo njena terjatev ogrožena zaradi nameravane prodaje toženke, izkazovala predpostavko prve alineje 2. odst. 272. člena ZIZ (pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno interpretiralo njene trditve glede ogroženosti terjatve).

Tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe ni trdila, da bi bila odredba potrebna zaradi grozečega nasilja. Za obstoj težko nadomestljive škode pa je, po ugotovitvi sodišča prve stopnje, tožnica podala le pavšalne navedbe, ki jih ni z ničimer konkretizirala, še manj pa izkazala. Obstoj nenadomestljive (težko nadomestljive) škode je tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe utemeljevala z izgubo strank, ker je zahtevana identifikacija strank ob zapornicah, ki jih je postavila tožena stranka, potencialne stranke odbijala v njihovi nameri prihoda k tožeči stranki. Nepregledni zastoji pa ovirajo tudi prehod intervencijskih vozil k njenim poslovnim prostorom. Sodišče druge stopnje soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožeča stranka ni zadostila trditvenemu bremenu in se ob tem sklicuje na razloge sodišča prve stopnje (obrazložitev na 4. strani sklepa). Pomanjkljivih navedb ni mogoče nadomestiti z izvajanjem dokazov. Pritožnica zato sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ji je bila odvzeta možnost dokazovanja, ker sodišče ni zaslišalo njenega predstavnika M. Z. in prič ter ni opravilo naroka. Posledično sodišče prve stopnje z opustitvijo izvedbe dokazov ni zagrešilo uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Ob dejstvu, da je toženka izkazala, da je zemljiškoknjižna lastnica nepremičnin v kompleksu, ki ga varuje z zapornicami, je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da bi posledice opustitve varovanja lahko predstavljale hujšo neugodno posledico za toženo stranko, kot to, da se morajo obiskovalci tožeče stranke izkazati z dokumentom ob prihodu in vstopu na kompleks.

Sodišče prve stopnje ni "spregledalo", da bi bila v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka v vsakem primeru možnost vzpostaviti prejšnje stanje, s čimer bi bilo zadoščeno določilu 3. alineje 2. odst. 272. člena ZIZ. Ob (pravilni) oceni, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni, se mu do tega vprašanja ni bilo treba opredeljevati.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku; Ur. list RS, št. 45/08; v nadaljevanju ZPP; v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 6. odst. 163. člena ZPP in bo o pritožbenih stroških določalo sodišče prve stopnje s končno odločbo, saj je pravica do povračila stroškov odvisna od odločbe o glavni stvari.