Jedro

Tudi v tem individualnem delovnem sporu je bilo sodišče prve stopnje glede na navedbe strank in zahtevek tožnika dolžno presoditi, ali je Organizacijsko navodilo, ki sicer s pravnomočno sodbo in sklepom X Pd 248/2019 ni bilo odpravljeno (ex tunc, za nazaj), pač pa le razveljavljeno (ex nunc, za naprej), v primerjavi z zakonskimi določbami tožniku odvzelo določene pravice ali ne. Ker je pravilno ugotovilo, da je Organizacijsko navodilo toženke posegalo v zakonske pravice tožnika, saj je bila ureditev toženke v nasprotju z namenom referenčnega obdobja v okviru instituta neenakomerno razporejenega delovnega časa, je temu avtonomnemu pravnemu viru utemeljeno odreklo veljavo (tudi za čas pred njegovo pravnomočno razveljavitvijo).

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v IV. točki izreka tako, da se znesek stroškov postopka, ki ga je dolžna tožena stranka povrniti tožniku, zniža na znesek 1.029,97 EUR.

II.V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III.Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna v roku 15 dni plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 186,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe za znesek 236,66 EUR s sklepom postopek ustavilo (I. točka izreka). Razsodilo je, da je dolžna toženka tožniku iz naslova dodatka k plači za delo preko polnega delovnega časa obračunati posamezne zneske, ki so razvidni iz izreka, in mu plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamzenih dni, ki so prav tako razvidni iz izreka (točka II izreka). Tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov za mesece december 2017 za čas od 11. 1. 2018 do 22. 9. 2019, za december 2018 za čas od 11. 1. 2019 do 22. 9. 2019, za avgust 2019 za čas od 11. 9. 2019 do 22. 9. 2019 je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 1.044,80 EUR (točka IV izreka).

2.Toženka se pritožuje zoper ugodilni del zgoraj navedene sodbe in odločitev o stroških postopka (točki II in IV izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. V obsežni pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi zmotno upoštevalo zakonske določbe namesto njenega organizacijskega navodila, ki je bilo že presojano v kolektivnem delovnem sporu. Deloma je bilo razveljavljeno, kar ne vpliva na njegovo veljavnost za nazaj (predlagatelj ni predlagal njegove odprave), sodišče prve stopnje je z njegovo neuporabo v tem sporu poseglo v pravnomočno sodno odločbo in s tem storilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V individualnem delovnem sporu delavec ne more uveljavljati neveljavnosti splošnega akta zaradi kršitev zakona ali kolektivnih pogodb. Organizacijsko navodilo ne posega v pravice delavcev, saj noben zakon ne daje podlage za fiksna referenčna obdobja, kot jih je opredelil tožnik. Na podlagi 52.a člena ZZDej ni sprejete sodne prakse, sodna praksa ni formalni pravni vir, sodišče je pri odločanju vezano le na ustavo in zakon. Toženka kot delodajalec ima pravico, da v okviru zakonskih možnosti sama določi referenčna obdobja, kar je tudi storila, ker tega sodišče ni upoštevalo, je napačno ugotovilo stanje prostih dni. Prvostopno sodišče ni prepričljivo obrazložilo, zakaj je sledilo tožnikovemu stališču, da se kot referenčno obdobje upoštevajo fiksna štirimesečna obdobja, ki sovpadajo s koledarskim letom. Podana je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V obrazložitvi je sodišče zgolj navedlo, katere dokaze je izvedlo, ni pa se do njih konkretno opredelilo, zato odločitve o tem, zakaj se tožbenemu zahtevku ugodi, ni mogoče preizkusiti. Ni mogoče razbrati, na podlagi katerih argumentov je sodišče sprejelo zaključek o tem, da je tožnik pridobil presežke ur in da jih je koristil po poteku referenčnega obdobja. Toženki je kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Tožnik ni dokazal oz. ni napravil izračuna tedenskega povprečja delovnega časa, viškov ur nad povprečjem 40 ur tedensko iz tožnikovih razpredelnic ni mogoče razbrati. Pavšalno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da so tožniku ostajali viški ur po koncu referenčnega obdobja, predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče odločitve ne bi smelo vezati na plačilne liste, saj slednje ne predstavljajo ustrezne podlage za ugotovitev števila viškov ur. Sodišče se ni opredelilo do ugovora toženke glede nesklepčnosti tožbe. Tožnik bi moral dokazati, da mu je v vsakem posameznem referenčnem obdobju nastal višek ur nad povprečjem 40 ur tedensko. Iz sodbe ni razbrati, kdaj je tožnik sploh "pridelal" posamezni prosti dan in kdaj naj bi ga koristil oziroma kdaj naj bi ga prejel plačanega 130 %. Ker je izračun vtoževane terjatve zahtevno matematično opravilo, bi moralo sodišče pritegniti sodnega izvedenca ekonomske stroke, pravilnost izračuna sodišča pa je vprašljiva, ravnalo je v nasprotju z 243. členom ZPP. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do njenih trditev, da ne gre za navaden dodatek za delo prek polnega delovnega časa, zato je podvržen normiranju na povprečno mesečno delovno obveznost po 6. členu Uredbe. Plačilne liste niso ustrezna podlaga za ugotovitev viškov ur, ker se nanašajo na en mesec, v zadevi pa je relevantno obdobje štirih mesecev. Zmotno je stališče, da plačilo presežkov ur, ki so nastali v posameznem referenčnem obdobju, zapade v plačilo z naslednjim mesecem po njihovem nastanku in ne šele po tem, ko postane znano njihovo število po koncu referenčnega obdobja. Pojmovno višek ur ne more nastati že med referenčnim obdobjem, pač pa šele prvi dan po koncu posameznega referenčnega obdobja. Izrek sodbe nasprotuje samemu sebi v II. in III. točki ter razlogom sodbe. Iz prvih treh alinej II. točke izreka izhaja, da mora tožena stranka tožniku obračunati znesek in izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2019, medtem ko III. točka določa, da se tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti zavrne. Nepravilna pa je tudi odločitev glede stroškov postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek zavrne, oziroma ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3.V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe toženke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Po preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov navedenih v pritožbi in hkrati po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, razen deloma v odločitvi glede stroškov postopka, pravilna in zakonita. Prvostopenjsko sodišče je namreč na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo vsa dejstva, odločilna za razsojo in svojo odločitev tudi prepričljivo utemeljilo z ustrezno materialnopravno podlago. Pri tem ni zagrešilo v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, razen delno zmotne uporabe Odvetniške tarife, pa niti drugih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

6.Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno pomembnih trditev strank. Izrek sodbe je jasen, ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom sodbe, kar velja tudi za v pritožbi izpostavljeno odločitev, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti. Zamudne obresti so po svoji naravi stranske in občasne terjatve, dospevajo dnevno, za vsak dan zamude. Teči začnejo od naslednjega dne po dospelosti glavne terjatve in tečejo vse do njenega plačila. Ko je plačana glavna terjatev, zamudne obresti nehajo teči. Rok za zastaranje zamudnih obresti začne teči od naslednjega dne po dospelosti vsake posamezne terjatve za zamudne obresti (za vsak dan zamude), za zastaranje zamudnih obresti pa je treba upoštevati pravilo o zastaranju stranskih terjatev (344. člen OZ) in pravilo o zastaranju občasnih terjatev (347. člen OZ), to je 3-letni zastaralni rok. Glede na obrazloženo niso zastarale zakonske zamudne obresti za čas zadnjih treh let pred vložitvijo tožbe, torej niso zastarale za čas od 22. 9. 2019 dalje, za čas pred tem datumom pa so zastarale. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je v III. točki izreka za čas do 22. 9. 2019 (tri leta pred vložitvijo tožbe) zavrnilo zakonske zamudne obresti od glavnic, ki so zapadle v plačilo 11. 1. 2018, 11. 1. 2019 in 11. 9. 2019, ter jih od tega dne dalje v točki II izreka priznalo, je tako pravilna in izrek torej ni sam s seboj v nasprotju.

7.Sodišče prve stopnje se je v točki 9 ter nadaljnjih točkah obrazložitve opredelilo do posameznih izvedenih dokazov (do katerega izvedenega dokaza naj se ne bi opredelilo toženka v pritožbi niti ne pojasni), odzvalo se je tudi na vse bistvene trditve in pravna naziranja toženke, katere pravica do izjave posledično ni bila kršena. Do ugovora nesklepčnosti tožbe se je sodišče prve stopnje smiselno opredelilo v točki 10 obrazložitve, kjer je pojasnilo, da je tožnik v tožbi in nadaljnjih vlogah določno opredelil stanje prostih dni na presečni dan konec posameznega referenčnega obdobja ter pojasnil, kdaj je posamezni prosti dan nastal in kdaj je bil koriščen. Iz tožnikovih navedb je bila razvidna redna mesečna delovna obveznost ter stanje pridelanih in koriščenih prostih dni. Navedel je, koliko viškov ur mu je ostalo ob koncu posameznega referenčnega obdobja, ki jih je po preteku tega obdobja koristil, ne da bi mu toženka zanje obračunala dodatek za nadurno delo, ki ga je zato vtoževal. Navedel je tudi, koliko znaša dodatek za nadurno delo ter določno pojasnil izračun urne postavke. V zvezi z navedenim je predložil tudi ustrezna dokazila. Tožnik je torej podal zadostno trditveno in dokazno podlago za svoj denarni zahtevek, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo.

8.Neutemeljeno se uveljavlja tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, niti je toženka konkretno ne opredeli. Bistvene kršitve določb postopka toženka dejansko uveljavlja zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje in ugotovljenim dejanskim stanjem.

9.Tožnik je bil zaposlen pri toženki na delovnem mestu srednje medicinske sestre v intenzivnih oddelkih psihiatrije. V spornem obdobju je za vikende opravljal 12‑urne izmene, od katerih mu je toženka 4 ure plačala kot nadure, za 8 ur pa mu je omogočila izrabo prostega dne, in sicer v prihodnjih štirih mesecih od nastanka viška ur (ker je njeno organizacijsko navodilo, poimenovano "Planiranje in evidentiranje delovnega časa", z dne 1. 10. 2016 - listina B2 določalo premična referenčna obdobja). Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo utemeljeno materialnopravno odločitev, da je tožnik za ure, ki jih je izrabil kot proste po koncu posameznega fiksnega referenčnega obdobja, upravičen do plačila vtoževanega dodatka.

10.Splošni akti delodajalca - kar predstavlja tudi Organizacijsko navodilo toženke - so specifičen pravni vir, ki je značilen le za področje delovnega prava. Avtonomne pravne vire sprejemajo udeleženci delovnih razmerij sami, bodisi jih sprejmejo enostransko delodajalci sami (splošni akt delodajalca), bodisi dvostransko sindikati in delodajalci oziroma njihove predstavniške organizacije (kolektivne pogodbe). Splošni akt delodajalca ima naravo normativnega pravnega akta, saj imajo njegove določbe na podlagi prvega odstavka 9. člena in 32. člena ZDR-1 normativni učinek - na sklenjene pogodbe o zaposlitvi učinkujejo neposredno in prisilnopravno. Gre torej za enostranske avtonomne pravne vire, ki imajo lahko organizacijsko naravo ali pa po vsebini urejajo pravice in obveznosti delavcev, ki se sicer urejajo s kolektivnimi pogodbami. Za razmerje med splošnim aktom, kolektivno pogodbo in zakonom velja načelo in favorem iz 9. člena ZDR- 1 in tretjega odstavka 10. člena ZDR-1, kar pomeni, da sme splošni akt delodajalca urejati samo pravice in obveznosti, ki so za delavca ugodnejše, kot v zakonu ali kolektivni pogodbi, ki zavezuje delodajalca. Delavec se zaradi navedenega ne more odpovedati pravicam iz delovnega razmerja, ki mu gredo na podlagi zakona.

Splošni akt delodajalca, ki je v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo nima pravnih učinkov. V takem primeru na mesto neskladnih določb splošnega akta stopijo določbe kolektivnih pogodb in zakona.

11.V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu toženke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa premična (nefiksna) referenčna obdobja (formalno določa le razporeditev delovnega časa, hkrati pa posega na področje plačila za delo), pri čemer je pravilno štelo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in da določitev referenčnih obdobij v organizacijskem navodilu toženke za delavce ni ugodnejša (je v nasprotju s prisilnimi predpisi). S tem sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni ponovno odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno.

12.S pravnomočno sodbo in sklepom X Pd 248/2019 z dne 10. 3. 2021 v zvezi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča X Pdp 322/2021 z dne 9. 9. 2021 je bilo med drugim odločeno, da se ugotovi neskladnost točke 5.2.2. splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa, ki velja od 1. 10. 2016 dalje, s 144., 146. in 148. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), 52.a členom Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej) ter 11. točko Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije in da se splošni akt v izpodbijanem delu razveljavi ter se nasprotnemu udeležencu (to je toženka v tem sporu), naloži, naj v roku 30 dni sprejme ali izda novi akt, ki bo skladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V kolektivnem delovnem sporu odprava splošnega akta ni bila zahtevana in o njej ni bilo (pravnomočno) odločeno. Odločitev, da se akt razveljavi, sicer res učinkuje za naprej, je pa sodišče hkrati pravnomočno ugotovilo, da je splošni akt toženke neskladen z zakonom in kolektivno pogodbo.

13.Sodišče je pri svojem odločanju vezano na ustavo in zakon (prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih), kar nujno pomeni, da mora kljub obstoju splošnega akta delodajalca tudi v individualnem delovnem sporu o pravicah delavcev odločati primarno na podlagi zakona in prezreti tisti splošni akt delodajalca, ki posega v zakonsko določene pravice delavcev. Tudi v tem individualnem delovnem sporu je bilo sodišče prve stopnje glede na navedbe strank in zahtevek tožnika dolžno presoditi, ali je Organizacijsko navodilo, ki sicer s pravnomočno sodbo in sklepom X Pd 248/2019 ni bilo odpravljeno (ex tunc, za nazaj), pač pa le razveljavljeno (ex nunc, za naprej), v primerjavi z zakonskimi določbami tožniku odvzelo določene pravice ali ne. Ker je pravilno ugotovilo, da je Organizacijsko navodilo toženke posegalo v zakonske pravice tožnika, saj je bila ureditev toženke v nasprotju z namenom referenčnega obdobja v okviru instituta neenakomerno razporejenega delovnega časa, je temu avtonomnemu pravnemu viru utemeljeno odreklo veljavo (tudi za čas pred njegovo pravnomočno razveljavitvijo).

14.Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je izpodbijana ureditev toženke v Organizacijskem navodilu v nasprotju z namenom referenčnega obdobja v okviru instituta neenakomerno razporejenega delovnega časa, za katerega je bistveno, da se po koncu referenčnega obdobja presežki izravnajo in se delavcu omogoči, da njegova delovna obveznost v povprečju znaša predpisano število ur (40 ur na teden). Za navedeno je nujno, da je trajanje referenčnega obdobja fiksno in se mora začeti in končati na isti datum za vse ure, ki v tem obdobju nastanejo, saj se le tako lahko doseže zakonsko predpisano tedensko povprečje ur (sodba in sklep X Pdp 101/2016 z dne 6. 10. 2016 - revizija zavrnjena s sodbo VS VIII Ips 13/2017 z dne 21. 3. 2017; sodba Pdp 631/2017 z dne 6. 12. 2017, ki je bila v revizijskem postopku razveljavljena - sklep VS VIII Ips 159/2018 z dne 20. 11. 2018) in Vrhovnega sodišča RS (sklep VIII Ips 159/2018 z dne 20. 11. 2018).

15.V sklepu VIII Ips 159/2018 z dne 20. 11. 2018 je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da je mogoče razporejati delovni čas le znotraj referenčnega obdobja; presežki ur, ki niso izravnani znotraj tega obdobja, predstavljajo nadure; odmena za nadure je tudi njihova izraba po koncu referenčnega obdobja s plačilom dodatka za nadurno delo (podobno še sodba VIII Ips 80/2015 z dne 12. 5. 2015; sodba in sklep VIII Ips 215/2015 z dne 11. 1. 2016; sodba VIII Ips 13/2017 z dne 21. 3. 2017 ter sodba VIII Ips 149/2018 z dne 4. 12. 2018). V opombi 2 se je opredelilo do navedb toženke, ki se je zavzemala za to, da ima vsaka ura opravljenega dela svoje referenčno obdobje, kar je označilo za nesmiselno in nasprotno samemu pojmu referenčnega obdobja; poudarilo je, da morajo biti ta fiksna. Obstaja tudi obsežna sodna praksa pritožbenega sodišča glede utemeljenosti zahtevkov za plačilo dodatka za ure, ki niso bile izrabljene znotraj referenčnega obdobja (na primer sodba in sklep Pdp 428/2017 z dne 7. 2. 2018; sodba Pdp 838/2018 z dne 29. 11. 2018). Citirane odločbe se sicer ne nanašajo na ureditev v ZZDej oziroma na zdravstvene delavce, temveč na vojake (Zakon o obrambi - Zobr) in policiste (Zakon o organizaciji in delu v policiji - ZODPol; Kolektivna pogodba za javni sektor - KPJS), vendar so stališča, ki jih je v zvezi z referenčnimi obdobji zavzelo Vrhovno sodišče RS (in pritožbeno sodišče), uporabna tudi v tem sporu, ker gre za primerljivo ureditev neenakomerno razporejenega delovnega časa. V zadevah Pdp 49/2024 ter Pdp 134/2024 pa je pritožbeno sodišče že odločalo o v bistvenem enakih zadevah drugih delavcev zoper toženko in njeno stališče glede nefiksnih referenčnih obdobij zavrnilo kot nepravilno.

16.Toženka kot delodajalka bi lahko določila referenčna obdobja, vendar le v okviru zakonskih določb. Kot je povzelo sodišče prve stopnje, je tožnik ob izostanku drugače določenih (fiksnih) referenčnih obdobij s strani toženke ta določil tako, da prvo traja od 1. 1. do 30. 4., drugo od 1. 5. do 31. 8. in tretje od 1. 9. do 31. 12. v posameznem letu. Takšni določitvi referenčnih obdobij toženka pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirano ugovarjala, tako da bi ponudila drugačno datumsko določitev obdobij, tega niti v pritožbi ni navajala, ni pa mogoče šteti, da je to storila s sklicevanjem na referenčna obdobja, kot jih je imela opredeljena v organizacijskem navodilu, saj so slednja določena v neskladju z določbami ZDR-1, ZZDej in kolektivne pogodbe oziroma namenom teh določb, kar je bilo tudi v kolektivnem delovnem sporu pravnomočno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je tako pravilno sledilo določitvi fiksnih referenčnih obdobij s strani tožnika.

17.Ker je toženka podala svoje ugovore, ki se nanašajo na višino denarnega zahtevka, povsem nekonkretizirano, je bila izvedba dokaza s sodnim izvedencem, ki ga sama niti ni predlagala, nepotrebna. Toženka tako zaradi nepostavitve izvedenca ekonomske stroke neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 243. členom ZPP, ki naj bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

18.Tožnik je izračun prikrajšanja prikazal že v tožbi (število ur x urna postavka x višina dodatka 30 %), nadalje pa ga je opredelil še v nadaljnjih pripravljalnih vlogah (posebej tretji), v katerih je odgovoril na trditve toženke iz njenih vlog ter predloženih listin (zlasti Evidence neizkoriščenih prostih dni za relevantno obdobje - B 4). Toženka izračunu razen s sklicevanjem na Uredbo o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Uredba) ni konkretizirano ugovarjala. Ne gre za zahtevno ali dolgotrajno matematično operacijo. Glede na to ni bilo potrebe po izvedbi dokaza s sodnim izvedencem. Dejstev, ki jih stranka zanika brez navajanja konkretnih razlogov (pri čemer ne gre za dejstva, ki ji niso poznana; šlo je za ure, ki jih je tožnik opravil pri toženki, in za plačilo za te ure, pri čemer je tožnik pojasnil, kdaj jih je pridelal in kdaj jih je koristil, kar toženka ni prerekala), se štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP) in jih ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP)4. Ne glede na navedeno je sodišče prve stopnje preverilo izračun tožnika in mu utemeljeno sledilo, toženka pa niti v pritožbi ne pojasni, kako konkretno bi bili izračunani zneski napačni oziroma neskladni z določbami uredbe (svojega izračuna ne ponudi) ali zakaj naj ne bi šlo za običajen dodatek za nadurno delo, za katerega skladno s 4. odstavkom 6. člena Uredbe normiranje ur ne velja.5

19.Pri izračunu sta tako tožnik kot sodišče prve stopnje upoštevala povprečno mesečno delovno obveznost in dejstvo, da je toženka tožniku na enak način izračunala plačilo za nadurno delo za tiste ure, ki so se v celoti konec meseca izplačale kot nadurno delo v višini 130 %. Toženka v pritožbi zmotno nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje v zvezi s številom ugotovljenih viškov ur, ker naj tožnik v referenčnih obdobjih ne bi presegal povprečne delovne obveznosti. Že na podlagi dejstva, da je tožnik določene ure izrabil kot proste dni (12-ur na izmeno kot 8 prostih ur - prost dan in 4 nadure), torej neodvisno od siceršnje delovne obveznosti posameznega referenčnega obdobja (tako jih je tudi toženka vodila, čemur v pritožbi niti ne oporeka) ter da je šlo za izrabo v naslednjem referenčnem obdobju, je upravičen do plačila vtoževanega dodatka. Tožnik je vsekakor dokazal, da mu je v vsakem posameznem referenčnem obdobju nastal višek ur nad povprečjem 40 ur tedensko, nasprotne pritožbene navedbe zato ne držijo. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da je seštevek opravljenih ur tožnika v posameznem mesecu (vključujoč koriščene proste dneve) vsakokrat presegel njegovo redno mesečno delovno obvezo (iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi mu nastajali tudi manjki ur), kar pomeni, da mu je v vsakem posameznem referenčnem obdobju nastal višek ur nad povprečjem 40 ur tedensko. Da prosti dnevi predstavljajo viške ur, izhaja iz plačilnih list tožnika6 (viške ur so predstavljali prosti dnevi, ki so se vodili v posebni evidenci neizkoriščenih prostih dni), kakor tudi iz mesečnih urnih kartic, do obeh dokazov se je sodišče v sodbi tudi ustrezno opredelilo. Na vsakokratni plačilni listi tožnika je na prvi strani le-te prikazana njegova redna mesečna obveznost, ki je bila vsak mesec dosežena, viški ur (prosti dnevi) so se beležili posebej in so predstavljali delo na redno delovno obvezo, pri čemer se je njihovo število v evidenci neizkoriščenih prostih dni zmanjševalo, ko jih je tožnik koristil. Koriščenje prostih dni se je štelo v redno delovno obvezo, na novo pridelani prosti dnevi pa so se nabirali v evidenci izkoriščenih prostih dni za koriščenje. Tožnik je tudi na podlagi analize mesečnih urnih kartic dokazal, da predstavljajo prosti dnevi delo nad redno mesečno obveznostjo. Vse navedeno je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče upoštevalo neprerekane navedbe tožnika, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da ni mogoče razbrati, na podlagi katerih argumentov je sodišče sprejelo zaključek o tem, da je tožnik pridobil presežke ur in da jih je koristil po preteku referenčnega obdobja. Pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, glede na pojasnjeno, toženki ni bila kršena.

20.V sodbi in sklepu VIII Ips 29/2022 z dne 29. 11. 2022 je Vrhovno sodišče RS štelo, da nastanejo presežki kot nadure v referenčnem obdobju do vključno zadnjega dne zadnjega meseca tega obdobja, pri čemer se primerja zapadlost z nadurami zadnjega meseca in bi zapadle s plačo tega meseca (točka 18 in opomba 9 obrazložitve). Glede na to je sodišče prve stopnje v 4. do 9. alineji II. točke izreka pravilno priznalo tožniku zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 11. 1. za nadure, nastale v referenčnem obdobju od 1. 9. do 31. 12. v predhodnem letu, od 11. 5. za nadure, nastale v referenčnem obdobju od 1. 1. do 30. 4. v istem letu, ter od 11. 9. za nadure, nastale v referenčnem obdobju od 1. 5. do 31. 8. v istem letu (glede na plačilni dan 10. v mesecu za pretekli mesec).7 Pritožba se tako neutemeljeno zavzema za to, da bi dodatek za plačilo nadur za referenčno obdobje zapadel šele z zamikom enega meseca (denimo dodatek za nadure, nastale v referenčnem obdobju od maja do avgusta, šele s plačo za september istega leta, torej 10. 10. v letu).

21.Pravilno pa pritožba graja stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku za drugi in tretji narok priznalo 150 namesto 100 točk. Glede na vrednost spora (1.040,38 EUR), je vrednost tožbe znašala 200 točk (1.a točka tar. št. 16 OT), medtem ko Odvetniška tarifa za drugi in naslednje naroke določa 50 % iz 1. točke te tarifne številke (3.b točka tar. št. 16 OT), kar znaša 100 točk nagrade za zastopanje tako na drugem kot na tretjem naroku. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in znesek stroškov postopka, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožniku pred sodiščem prve stopnje, znižalo na znesek 1.029,97 EUR (5. alineja 368. člena ZPP).

22.Ker v preostalem niso podani pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja toženka, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka je uspela le deloma glede stranske terjatve, sicer pa je bila s pritožbo neuspešna, zato sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) plačati utemeljeno priglašene stroške pritožbenega postopka (za pravdo potrebne stroške - prvi odstavek 155. člena ZPP po Odvetniški tarifi - OT), in sicer 250 točk za sestavo odgovora na pritožbo, ter 5 točk materialnih stroškov, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 186,66 EUR.

-------------------------------

1Primerjaj K. Kresal Šoltes v N. Belopavlovič, B. Kresal, K. Kresal Šoltes, D. Senčur Peček (ur.), Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, 2., posodobljena in dopolnjena izdaja, GV založba, Ljubljana 2019, str. 84-85.

2Ur. l. RS, št. 19/94 s spremembami in dopolnitvami - v nadaljevanju ZS.

3Pri toženki je od leta 2021 v veljavi novo organizacijsko navodilo, ki na enak način določa fiksna referenčna obdobja.

4Ker toženka ni konkretizirano prerekala navedb tožnika o njegovi redni mesečni delovni obveznosti ter stanju pridelanih in koriščenih prostih dni, torej ni prerekala bistvenih podatkov, na katerih je tožnik temeljil svoj tožbeni zahtevek, se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno posebej opredeljevati do tega, kdaj je tožnik pridelal posamezen prosti dan in kdaj ga je koristil oziroma kdaj ga je dobil plačanega v višini 130 %.

5Normiranje ur ne velja za obračun dela prek polnega delovnega časa, pa tudi ne za dodatke, ki so vezani na obračun dela prek polnega delovnega časa.

6Ker so tožniku ves čas nastajali zgolj viški ur, toženka neutemeljeno navaja, da plačilne liste niso ustrezna podlaga za ugotovitev viškov ur, ker se nanašajo na en mesec.

7Za obdobje september do december 2017, september do december 2018 in maj do avgust 2019, pa jih je pravilno priznalo od 22. 9. 2019 dalje, kot obrazloženo zgoraj.