Jedro

Upoštevajoč objektivne in subjektivne meje pravnomočnosti, še posebej pa funkcijo materialne pravnomočnosti, je bilo sodišče prve stopnje (kot tudi vsako drugo sodišče) v času odločanja vezano na ugotovitev obstoja zap. pravice (solastninske pravice navedenih nepremičnin, to je premoženja, za katero se ob izdaji sklepa o dedovanju ni vedelo, da pripada zapuščini) ter je navedeno ugotovitev moralo vzeti za podlago svoje odločitve (po načelu res iudicata pro veritate accipitur – kar je ugotovljeno s pravnomočno sodbo, se šteje za resnično).

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi dodatni sklep o dedovanju sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim dodatnim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstaja po pokojnem A. J. zapuščina še iz solastniškega deleža do ½ parc. št. 2243 in 2244 k.o. I. ter razglasilo za dedinjo tega premoženja na podlagi zakona in pravnomočne sodbe opr. št. P 1 z dne 30. 11. 1999 Okrajnega sodišča v Piranu v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. I Cp 174/2000 z dne 20. 6. 2000 zapustnikovo vdovo M. A. do celote zapustnikovega deleža. Zoper takšen sklep se pritožujejo dediči, ki v pritožbi navajajo, da drži, da je M. A. izključna in dejanska lastnica teh nepremičnin do celote, vendar pa na podlagi sodbe P 2. V zadevi P 2 je bil opravljen narok, istega dne je bila izdana sodba, ki se glasi na iste nepremičnine. Obe odločbi sta bili izdani skoraj istočasno, sta pa v nasprotju ena z drugo. M. A. je na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. P 3 že od leta 2001 izključna dejanska lastnica teh dveh nepremičnin, saj je postala lastnica na podlagi dogovora med njo in sedaj pokojnim J. A. in je bila že pri nakupu teh nepremičnin zapisana v kupni pogodbi kot njuna izključna lastnica. Ker kot lastnica ni bila vpisana v zemljiški knjigi, je to postala na podlagi tožbe M. H. in sodbe Okrajnega sodišča v Piranu opr. št. P 2 z dne 14. 2. 2011, ki pa je bila izdana pred izpodbijanim sklepom, zato ne more biti njuna lastnica še na podlagi dedovanja, saj pokojni J. A. ni bil nikoli ne dejanski ne zemljiškoknjižni lastnik teh nepremičnin. V vsakem primeru je nezakonito, da bi naslovno sodišče z dodatnim sklepom o dedovanju ugotovilo, da obstoji njena solastninska pravica do ½ še na podlagi dedovanja. Sodba Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. P 3 je bila izdana po sodbi P 1, na podlagi pravnomočne sodbe iz leta 2001 sta si J. A. in M. A. svoje skupno premoženje razdelila, predvsem pa je tudi nemogoče, da bi na podlagi sodbe iz leta 1999 sodišče opravilo vpis, ko pa je bil zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine zavrnjen. Ne da se tako enostavno spreminjati stanja v zemljiški knjigi. Izpodbijani sklep naj se razveljavi in sploh naj ne gre dalje v pritožbeni postopek, šli bodo po potrebi tudi do Vrhovnega oziroma Ustavnega sodišča in ESČP, saj se s premoženjem M. A. kot lastnice ne sme tako ravnati.

Predlagateljica M. Č. je na pritožbo odgovorila. Nesporno je, da je Okrajno sodišče v Piranu s pravnomočno sodbo opr. št. P 1 ugotovilo, da je zapustnik solastnik do ½ obeh nepremičnin. Ostale pogodbe in sodne odločbe, na katere se sklicuje pritožba, ji niso znane. Dejstvo je, da sta se zapustnikova otroka dedovanju odpovedala in zato sploh nista legitimirana za vložitev pritožbe. Navedbe pritožbe so nesmiselne, zato naj se pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijani dodatni sklep o dedovanju.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je zapuščinsko sodišče v sklepu o dedovanju po pok. A. J. z dne 13. 3. 2005 za dedinjo po pok. A. J. res razglasilo zgolj M. A., vendar pa iz dednih izjav M. A. in B. A. izhaja, da sta se k dedovanju prijavila in sprejeta dedna deleža odstopila M. A.. Takšna dedna izjava pomeni sprejem in hkratno razpolaganje z dednim deležem, in ne pomeni odpoved dediščini, zato ne drži navedba upnice, da zapustničina otroka nista upravičena pritožnika (drugi odstavek 136. člena Zakona o dedovanju - ZD).

ZD v prvem odstavku 221. člena določa pogoje za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju. Če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč razdeli to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Bistveno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali premoženje, ugotovljeno pod tč. I. izpodbijanega sklepa, pripada zapuščini pok. J. A.. Odgovor pritožbenega sodišča na to vprašanje je pritrdilen.

S pravnomočno odločbo Okrajnega sodišča v Piranu opr. št. P 1 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 174/2000 z dne 20. 6. 2000 (podlaga izpodbijane odločitve) je bilo namreč ugotovljeno, da je J. A. (zapustnik) solastnik do ½ parc. št. 2243 in 2244 k.o. I.. Odločilno pri tem je, da pravnomočnost cit. sodne odločbe (glede ugotovitve obstoja premoženja zapustnika oziroma ugotovitve obstoja njegove (so)lastninske pravice navedenih nepremičnin) veže tako sodišče (prve stopnje) kot stranke (prim. 319. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP, tudi v zvezi s 163. členom ZD), v obravnavanem primeru pritožnike (M. A. kot stranko in pravno naslednico zapustnika, B. in M. A. pa kot univerzalna pravna naslednika J. A.). Upoštevajoč objektivne in subjektivne meje pravnomočnosti, še posebej pa funkcijo materialne pravnomočnosti, je bilo sodišče prve stopnje (kot tudi vsako drugo sodišče) v času odločanja vezano na ugotovitev obstoja zap. pravice (solastninske pravice navedenih nepremičnin, to je premoženja, za katero se ob izdaji sklepa o dedovanju ni vedelo, da pripada zapuščini) ter je navedeno ugotovitev moralo vzeti za podlago svoje odločitve (po načelu res iudicata pro veritate accipitur – kar je ugotovljeno s pravnomočno sodbo, se šteje za resnično).

Pri tem dejstvo, da sta bili sporni nepremični vknjiženi kot last D. d.d., oziroma da je pri obeh parcelah še vedno vknjižena navedena družba, ni pravno pomembno (glede na gornjo pravnomočno ugotovitev), kot tudi ni pravno pomemben (v obsegu ugotovitve obstoja pravice) sklep zemljiškoknjižnega sodišča Dn. št. 1 z dne 28. 10. 2002 (A1), da se vknjižba lastninske pravice za osebo z imenom J. A. do ½ (pri parc. št. 2243 in 2244 k.o. I.) ne opravi. V obravnavani zadevi tudi za pritožbo ni sporno, da je bilo s pravnomočno odločbo Okrajnega sodišča v Piranu opr. št. P 1 z dne 30. 11. 1999 odločeno, da je zapustnik lastnik parcel št. 2243 in 2244 k. o. I. do ½ na podlagi zakonskih pravil, ki urejajo skupno premoženje zakoncev. S sodbo je bil določen (konstitutivno) delež zapustnika na obeh parcelah, za kateri je bilo ugotovljeno, da sta skupno premoženje zapustnika in M. A. (primerjaj prvi odstavek 57. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Lastninska pravica na nepremičninah se praviloma dokazuje z vknjižbo v zemljiški knjigi, v primeru originarne pridobitve pa z obstojem tistih dejstev, ki so podlaga za originarno pridobitev. Vpis v zemljiško knjigo pri tako pridobljeni lastninski pravici je le deklaratornega pomena. Premoženje, ki ga je zapustnik pridobil iz naslova skupnega premoženja, pomeni originaren način pridobitve lastninske pravice ne glede na vpis v zemljiško knjigo (zato tudi pritožbeno sklicevanje na sklep zemljiškoknjižnega sodišča Dn. št. 1 ni utemeljeno). Lastninsko pravico na parcelah št. 2243 in 2244 k. o. I. je po povedanem do ½ zapustnik za časa življenja pridobil na originaren način v smislu določbe drugega odstavka 51. in 57. člena ZZZDR. Hkrati navedeno pomeni tudi, da je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na zemljiškoknjižne podatke.

Ker je bilo po pritožbenih trditvah s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu opr. št. P 2 z dne 14. 2. 2011 (torej 14 dni pred izpodbijano odločitvijo z dne 28. 2. 2011, pritožniki so pritožbi priložili le prvo stran sodbe, ki vsebuje izrek – A2, v prilogi C7 pa je sodba v celoti) ugotovljeno, da je M. A. lastnica istih nepremičnin do celote ter odločeno, da se njena lastninska pravica vknjiži v zemljiški knjigi (po tožbi upnika na podlagi 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ), se zastavlja vprašanje, ali navedena sodba veže zapuščinsko sodišče. Pritožniki ne trdijo, da je ta sodba pravnomočna, iz izvoda, vloženega v spis (C7), pa to tudi ne izhaja, saj ni opremljen s potrdilom o pravnomočnosti. Odprt petnajstdnevni pritožbeni rok (prvi odstavek 333. člena ZPP) v času izpodbijane odločitve omogoča zaključek, da navedena odločitev (sodba) ni bila pravnomočna, ko je sodišče prve stopnje odločalo z dodatnim sklepom o dedovanju o pozneje najdenem premoženju zapustnika. Zaradi nepravnomočnosti navedena sodba zapuščinskega sodišča ni vezala in je tudi ni bilo dolžno upoštevati pri odločanju. Pritožbeno sklicevanje na navedeno sodbo torej na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve (ugotovitev o obstoju zap. premoženja) ne vpliva.

Pritožniki v pritožbi zatrjujejo, da je M. A. na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. P 3 (te sodbe pritožbi ne prilagajo – predlagajo le vpogled v ustrezen spis) že od leta 2001 izključna dejanska lastnica teh dveh nepremičnin, saj je postala lastnica na podlagi dogovora med njo in sedaj pokojnim J. A. in je bila že pri nakupu teh nepremičnin zapisana v kupni pogodbi kot njuna izključna lastnica, vendar ker kot lastnica ni bila vpisana v zemljiški knjigi, je postala zemljiškoknjižna lastnica teh nepremičnin na podlagi tožbe M. H. in sodbe Okrajnega sodišča v Piranu opr. št. P 2. Te pritožbene trditve pa so kontradiktorne in nejasne. Po zemljiškoknjižnih podatkih M. A. ni zemljiškoknjižna lastnica teh nepremičnin. Navedena tudi ni mogla postati njih lastnica niti na podlagi dogovora med njo in sedaj pokojnim J. A., saj se lastninska pravica na podlagi pravnega posla pridobi z vknjižbo (prim. prvi odstavek 49. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ, pred tem 33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR), do tega pa ni prišlo (pa tudi pritožniki sami v nasprotju z navedenim trdijo, da je M. A. postala lastnica na podlagi tožbe M. H. in cit. sodbe P 2). Tudi če bi držala trditev, da je bila M. A. že pri nakupu teh nepremičnin v kupni pogodbi zapisana kot njihova izključna lastnica (in ne kot kupec teh nepremičnin, kar bi bilo običajno), to ni pravno pomembno, saj tak zapis ne predstavlja podlage za pridobitev lastninske pravice.

Kolikor pa se pritožba sklicuje na (potrditvah pravnomočno) sodbo Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. P 4 (pritožbi je priložena le prva stran sodbe z izrekom – predlagajo pa vpogled v ustrezen spis), ki naj bi ugotavljala (nasprotno izpodbijani odločitvi), da sporne nepremičnine niso predmet zapuščine, pa je potrebno opozoriti, da gre za sodbo, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je J. A. (so)lastnik nepremičnine … in na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis (so)lastninske pravice J. A. …, kar je povsem logično, kajti J. A. (zapustnik) je umrl že 18. 4. 2005, zaradi česar tožnika (upnika L.) takega zahtevka po materialnem pravu po smrti J. A. nista imela. Ta sodba torej sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi ne veže. Iz zgoraj obrazloženega izhaja, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Dejstvo, da je pri obeh parcelah še vedno vknjižena D. d.d., v razmerju do sodbe P 1 ni pomembno in ne pomeni, da parceli do ½ ne spadata v zapuščino po pok. J. A.. Vknjižba lastninske pravice na njegovo ime za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju nima nobenega pomena.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče, ki ob reševanju pritožbe ni našlo kakšnih kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, oba v zvezi s 163. členom ZD), pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.