Jedro

Uveljavitev pritožbe zoper sklep o zavrženju pritožbe zoper sodbo in prošnje za vrnitev v prejšnje stanje ni dovoljena, ker gre za vsebinsko različni pravni sredstvi.

Izrek

Pritožba obdolženega I. D. se z a v r n e kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je bila kot nedovoljena zavržena obdolženčeva pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 20. 10. 1999, opr. št. K 18/99-53, ker ni bila napovedana. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožil obdolženec po zagovorniku zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlagal je njegovo razveljavitev, štetje pritožbe zoper sodbo za dovoljeno ter razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba ni utemeljena. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita, saj obdolženec pritožbe zoper sodbo ni napovedal. Zato sodišče prve stopnje niti ni smelo šteti pritožbe za dovoljene. Sklicevanje na nepravilnost sojenja v obdolženčevi nenavzočnosti v tej pritožbi presega okvir tega pritožbenega postopka, ker je mogoče takšno kršitev uveljaviti samo v pravočasni in dovoljeni pritožbi zoper sodbo. Sicer pa je bil obdolženec celo s telegramom obveščen, da glavna obravnava z dne 22. 11. 1999 zaradi njegovega opravičila in zaradi izostanka ne bo preklicana. Sodišče druge stopnje pripominja, da to obvestilo ni bilo obvezno, saj v veljanem Zakonu o kazenskem postopku ni predvideno. Kljub temu pa mu je sodišče prve stopnje s tem dalo možnost uveljaviti svoje nadaljnje pravice v tem kazenskem postopku; obdolženec je bil že v vabilu na glavno obravnavo poučen o dolžnosti napovedati pritožbo. Pritožbeno stališče, da bi ga moralo sodišče prve stopnje obvestiti o razglasitvi sodbe in o dolžnosti napovedati pritožbo, je zgrešeno. Tudi ta dolžnost v Zakonu o kazenskem postopku ni določena. Zato bi se pač moral sam obdolženec zanimati o datumu in vrsti razglašene sodbe, da bi sploh mogel uveljaviti pravico do pritožbe po predhodni dolžni napovedi. Iz podatkov v spisu izhaja njegova procesna pasivnost vse do vložitve pritožbe zoper sodbo, ki pa je v času vložitve pritožbe postala že tako pravnomočna. Iz teh razlogov pritožbi ni bilo ugoditi. Zgolj zaradi jasnosti je povedati, da sodišče druge stopnje sedaj obravnavane pritožbe ni štelo hkrati kot prošnje za vrnitev v prejšnje stanje. Ne glede na to, da dveh vsebinsko različnih pravnih sredstev ni mogoče uveljaviti v isti vlogi, tudi razlog za nenapovedano pritožbo glede na že obrazloženo ne more biti upravičen. Razen tega bi bila vložena prošnja za vrnitev v prejšnje stanje tako prepozna, ker ni bila vložena v roku, določenem v I. odstavku 89. člena Zakona o kazenskem postopku. Pa tudi iz zavržene pritožbe zoper sodbo ne izhaja, da bi obdolženec že takrat prosil za vrnitev v prejšnje stanje, na kar se sicer sklicuje sedaj obravnavana pritožba.