Jedro

Oškodovanec se lahko odloči, ali bo odškodnino za škodo, nastalo v prometni nezgodi, terjal od povzročitelja, zavarovalnice, ali obeh.

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Stranki trpita sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Pravdni stranki sta bili v sporu zaradi plačila odškodnine za škodo, ki jo je utrpela tožnica v prometni nezgodi. Prometno nezgodo je povzročila toženka. Svoje odgovornosti za prometno nezgodo v odgovoru na tožbo ni zanikala, pač pa je sporočila, da je na podlagi pogodbe o obveznem zavarovanju v prometu zavezana za kritje škode Z. s. T. L., O. e. C..

Tožeča stranka je tekom pravde umaknila tožbo, ker se je s toženko izvensodno poravnala in je tožena zahtevek izpolnila. Prijavila je svoje stroške in zahtevala, da jih tožena stranka povrne.

Sodišče je z izpodbijanim sklepom ugotovilo umik tožbe in toženi stranki naložilo, da tožeči povrne na 52.440,00 SIT odmerjene pravdne stroške. Svojo odločitev je oprlo na čl. 188 in čl. 158 ZPP/99. Tožena stranka se je pritožila zoper sklep in trdila, da obvestila o umiku tožbe njen zastopnik ni prejel in da zato ni priglasil pravdnih stroškov. Odločitev sodišča o tem, da je tožena dolžna tožeči povrniti pravdne stroške, ni pravilna. Tožeča bi morala v izogib nastanka stroškov zahtevati plačilo odškodnine od zavarovalnice, pri kateri je imela tožena zavarovano svojo avtomobilsko odgovornost. Tožnica je na pritožbo odgovorila, da ji toženka kljub pozivu njene zastopnice ni izročila kupona, na podlagi katerega bi lahko direktno od zavarovalnice terjala plačilo odškodnine. Zato je bila primorana tožiti toženko kot povzročiteljico prometne nezgode za škodo, ki ji je v prometni nezgodi nastala.

Pritožba ni utemeljena.

Po splošnih določilih odškodninskega prava ima oškodovanec pravico zahtevati odškodnino od povzročitelja škode (čl. 154 in 185 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Oškodovanec pa ima tudi pravico zahtevati odškodnino za primer, da gre za zavarovanje pred odgovornostjo, z direktno tožbo od zavarovalnice (čl. 941 ZOR).

Oškodovanec se torej lahko odloči, od koga bo zahteval odškodnino - od povzročitelja nezgode ali od zavarovalnice ali pa od obeh, saj sta solidarno odgovorna za nastalo škodo.

Očitek tožene stranke, da ni zahtevala tožnica kot oškodovanka odškodnine od zavarovalnice, torej ni utemeljen.

Kar zadeva povračilo stroškov postopka pa velja po čl. 157 ZPP, da mora tožnik povrniti pravdne stroške toženi stranki, če ni dala povoda za tožbo in če je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oz. na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari. Vendar pa je tožena stranka dala povod za tožbo in tudi ni tožbenega zahtevka pripoznala v odgovoru na tožbo. Zato ne more zahtevati povračila svojih pravdnih stroškov od tožeče stranke.

Tožnica pa je takoj, ko je tožena stranka (oziroma njena zavarovalnica kot solidarna zavezanka) izpolnila zahtevek, umaknila tožbo. Zato ji po čl. 158 ZPP/99 gredo stroški postopka. Tožeči stranki namreč gredo stroški postopka po tem zakonitem določilu, če je umaknila tožbo takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

Odločitev o plačilu stroškov v izpodbijanem sklepu sodišča prve stopnje je skladna s tem zakonitim določilom.

Pripomniti je le še, da bi stroški toženi stranki glede na zgoraj obrazloženo ne šli, tudi če bi jih v tem postopku priglasila.

Kar pa zadeva višino stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo toženi stranki, pa je pripomniti, da je sodišče prve stopnje odmerilo le potrebne stroške po čl. 155 ZPP/99 skladno z veljavno Odvetniško tarifo.

Pritožba tožene stranke na podlagi obrazloženega ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, ji glede na načelo uspeha, uzakonjenega v čl. 154 ZPP/99 v zvezi s čl. 165 ZPP/99 ne gredo.

Tožeči stranki pa stroški za odgovor na pritožbo ne gredo, ker odgovor na pritožbo ne predstavlja v tej zadevi potrebnega stroška (čl. 155 ZPP/99).