Jedro

Ker iz izpodbijane odločbe ni razvidno, na podlagi katerih dejstev in dokazov je tožena stranka presodila, da prizadeta stranka izpolnjuje razpisne pogoje, sodišče prve stopnje za zavrnitev tožbe ni imelo podlage v dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 8.1.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Občine K. z dne 11.12.2000, s katero je ta odločila, da se za koncesionarja za izvajanje obvezne javne službe za pregledovanje, nadzorovanje in čiščenje kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva zraka v občini K. izbere dimnikarstvo J.S. s.p., P. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke, ki je izbrala prizadeto stranko kot koncesionarja na podlagi javnega razpisa. Navaja, da je na podlagi 2. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93 in 30/98, ZGJS) dimnikarska dejavnost opredeljena kot obvezna lokalna gospodarska javna služba varstva okolja. Tožena stranka je izbrala koncesioniran način izvajanja te gospodarske javne službe, zato je v skladu z 32. členom ZGJS pogoje za opravljanje koncesije določila z Odlokom o delitvi koncesije za obvezno lokalno javno službo za pregledovanje, nadzorovanje in čiščenje kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva zraka ter na podlagi javnega razpisa, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 97/2000, izbrala prizadeto stranko kot koncesionarja. Strinja se s presojo tožene stranke, da sta oba ponudnika izpolnjevala zakonske oziroma razpisne pogoje za opravljanje dimnikarske dejavnosti, zaradi česar je ponujena cena storitve tisti legitimni kriterij, na podlagi katerega je tožena stranka lahko opravila izbiro. Zato je kot neutemeljene zavrnilo tožbene ugovore, ki jih je kot pritožbene pravilno zavrnila že tožena stranka. Z razlogi soglaša in se na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena ZUS, v izogib ponavljanju, nanje v celoti sklicuje.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z listinami v spisu. Sodišče prve stopnje se je nepravilno postavilo na stališče, da je bil odločilni kriterij pri izbiri ponujena cena. Iz razpisa iz 7. točke namreč izhaja, da je prvi pogoj, izpolnjevanje pogojev iz 5. in 6. točke razpisa, naslednji pogoj pa je cena. Ponovno navaja, da izbrani koncesionar ne izpolnjuje vseh pogojev, določenih v 5. in 6. točki razpisa, ker ni predložil potrebnih dokazil, ampak je glede izpolnjevanja nekaterih pogojev podal le izjavo. Tako stališče je že zavzelo sodišče v zadevi št. U 498/2000. Meni, da bi moral izbrani koncesionar izpolnjevati vse pogoje že v času razpisa oziroma najkasneje ob izteku roka za prijavo. Sodišče prve stopnje tudi ni presojalo, da je sama že bila koncesionar v navedeni občini, ki je pravna naslednica občine L., pogodba oziroma izvajanje koncesije pa ji ni prenehalo na način, določen v ZGJS. Že v tožbi je navedla, da bi ji lahko koncesijska pogodba prenehala le z odpovedjo, ker je bila sklenjena za določen čas. Tudi po mnenju navodila v postopkih koncesij za izvajanje dimnikarske službe z dne 27.3.2000, ki je bilo s strani Obrtne zbornice Slovenije in sekcije dimnikarstva izdano vsem občinam v Republiki Sloveniji izhaja, da je pri izbiri koncesionarja treba upoštevati dosedanje lokalne izvajalce. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi odločbo tožene stranke oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka in prizadeta stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je za tožečo stranko sporna odločitev tožene stranke o izbiri prizadete stranke kot koncesionarja, saj meni, da izbrani koncesionar ne izpolnjuje vseh pogojev, določenih v 5. in 6. točki javnega razpisa, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 97/2000, ker ni predložil vseh zahtevanih dokazil o izpolnjevanju pogojev, ampak samo izjave.

V 5. točki javnega razpisa so določeni pogoji, ki jih mora izpolnjevati koncesionar in sicer; da je fizična ali pravna oseba, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti, da predloži dokazila o finančni sposobnosti, rok za pričetek dejavnosti, da je ustrezno opremljen za izvajanje koncesije, da ima zadostno število strokovnih kadrov za učinkovito opravljanje službe, da dokaže strokovno in kadrovsko usposobljenost za vzpostavitev in vodenje katastra emisij malih in srednjih kurilnih in dimovnih naprav, da predloži referenco o dosedanjem delu, da poda pisno izjavo, da bo sklenil zavarovanje proti odgovornosti za škodo, ki jo z opravljanjem javne službe lahko povzroči tretji osebi, državi ali lokalni skupnosti in da poda pisno izjavo, da bo v primeru, da bi bil izbran, sprejel vse obveznosti iz koncesijskega akta. Vsebina ponudbe je določena v 6. točki; ponudba mora vsebovati dokazila o izpolnjevanju pogojev iz 5. točke, predlog cene in osnutek pogodbe. V 7. točki so določena merila za izbor; izpolnjevanje pogojev iz 5. in 6. točke razpisa, cena, način zagotavljanja katastra emisij iz kurilnih naprav, celovitost ponudbe in druge posebne ugodnosti koncesionarja. Iz izpodbijane odločbe tožene stranke, ki ji pritrjuje sodišče prve stopnje, ni razvidno na podlagi katerih dejstev in dokazov je tožena stranka presodila, da prizadeta stranka izpolnjuje vse razpisne pogoje. Tožena stranka se je konkretno opredelila glede izpolnjevanja pogoja za opravljanje dejavnosti, glede strokovne usposobljenosti in glede ponujene cene. Iz izpodbijane odločbe tožene stranke pa ni razvidna presoja izpolnjevanja ostalih pogojev iz 5. točke javnega razpisa. Tožeča stranka tudi utemeljeno opozarja, da so v upravnih spisih le pisne izjave prizadete stranke, da ne more predložiti dokazila o finančnem stanju, ker je šele začel z opravljanjem dejavnosti dne 1.9.2000 in da bo v primeru dodeljene koncesije zaposlil strokovne delavce. Glede na navedeno po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje za zavrnitev tožbe ni imelo podlage v dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku. S tem pa je bistveno kršilo določbo 1. odstavka 59. člena ZUS, ker jo je nepravilno uporabilo, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe (2. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 74. člena ZUS razveljavilo in zadevo vrnilo istemu sodišču, da opravi nov postopek.