Jedro

Prav ima revizija, da sklep o dodelitvi stanovanja v L., M. toženki, če je ta neveljaven, kar se je izkazalo, da je, in preselitev na njegovi podlagi ne more biti razlog za prenehanje zakupa prostorov na P. Ker sklep nima nobenih pravnih učinkov ne more imeti niti tega, da je zaradi njega oziroma izselitve tožene stranke na njegovi podlagi prenehal zakup. Glede tega vprašanja pa je stališče pritožbenega sodišča v materialnopravnem pogledu nepravilno. Niti določbe zakona o sredstvih in financiranju JLA niti določbe na njegovi podlagi izdanega pravilnika ne opredeljujejo vsebine zakupa in njegovega prenehanja. Zato je mogoče tudi za zakup, kot je obravnavani, neposredno uporabiti določbe XI. poglavja zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o zakupu. S tega vidika pa pritožbeno sodišče sodnega spora med strankama ni preizkusilo in tako tudi ne, ali zakupno razmerje traja še naprej, ali je prenehalo na podlagi zakona, ali na podlagi pogodbe o zakupu, katere podoben primerek, ki se ne nanaša na toženo stranko, je tožeča stranka predložila šele v pritožbenem postopku. Tako tudi ni zavzelo stališča o tem, kakšne posledice izhajajo iz zakupnega razmerja za toženko in kakšne za toženca, če to še velja, ali je prenehalo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in vrne zadeva temu sodišču v novo sojenje. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo po tožbi, da morata toženca izprazniti dvosobno stanovanje v L., M. in ga izročiti tožeči stranki, in po nasprotni tožbi, da mora tožeča stranka pred izpraznitvijo navedenega stanovanja izročiti toženki v posest dvosobno stanovanje v L., P. ali drugo primerno stanovanje, enako dolžnost pa je tožeči stranki naložilo še za toženca. Ugotovilo je, da je bila dodelitvena odločba za stanovanje v L., M. nična, ker jo je izdalo garnizijsko poveljstvo JLA, ko zaradi osamosvojitve naše države ni bilo več pristojno razpolagati s premoženjem JLA. Zato se šteje to poveljstvo za tuj organ. Toženka je bila imetnica stanovanjske pravice in toženec uporabnik stanovanja v L., P. in ker sta ga prenehala uporabljati zaradi preselitve na podlagi neveljavne odločbe, sta upravičena do vselitve nazaj v to stanovanje.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe zavrnilo, pritožbo tožene stranke pa zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo v delu, s katerim je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Zavzelo je stališče, da toženka ni bila imetnica stanovanjske pravice na stanovanju na P. v L., ker je bilo dano le v zakup, ne pa z odločbo o dodelitvi stanovanja, in da gre sploh samo za dve sobi, ki po zakonu ne štejeta za stanovanje. Z izselitvijo je prenehalo zakupno razmerje. Tožencu ne gre status uporabnika prejšnjega stanovanja, ker, kot rečeno, na tem stanovanju ni bilo stanovanjske pravice.

Tožena stranka vlaga revizijo proti tej sodbi iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj jo vrhovno sodišče spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke in ugodi tožbenemu zahtevku tožene stranke, ali ugodi tožbenemu zahtevku tožene stranke tako, da tožeči naloži, da mora pred izpraznitvijo stanovanja v L., U. izročiti tožencu v uporabo dvosobno stanovanje v L., P. Trdi, da je toženka pridobila stanovanjsko pravico na stanovanju v L., M., na podlagi stanovanjske odločbe, ki je postala dokončna 8.9.1991, na podlagi te odločbe in dejanske vselitve pa je nastalo stanovanjsko razmerje med njo in stanovanjsko skupnostjo; da zainteresirani organ (tožeča stranka) veljavnosti te odločbe ni izpodbijal v predpisanem roku, saj bi bilo le tako mogoče odločati o neobstoju imetništva stanovanjske pravice; da bi sicer moralo sodišče šteti, da je šlo pri toženki poprej dodeljenih prostorih v L., P. za stanovanje, dodeljeno za nedoločen čas in da je toženec imel v njem lastnost uporabnika in je tako upravičen, da se mu vrne to stanovanje.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija je utemeljena.

Reviziji sicer ni mogoče pritrditi v njenem stališču, da je pomembna stanovanjska dodelitvena odločba za stanovanje v L., M., ker je pač zainteresirana tožeča stranka ni izpodbila. Pravilne so namreč ugotovitve nižjih sodišč, da odločba garnizijskega poveljstva, izdana po sprejetju osamosvojitvenih aktov naše države, nima pravnih učinkov. Izdaja odločbe o dodelitvi stanovanja po 10. členu zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 35/82 in 14/84 - ZSR) ne glede na to, kateri zakoniti organ jo je izdal, je imela pravno naravo akta razpolaganja s stanovanjem. S temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (tretji odstavek pod I) in prvim odstavkom 9. člena ustavnega zakona za izvedbo te listine (oboje Ur. list RS, št. 1/91-I) je prevzela naša država vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo RS in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ, ter prevzela v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, ki so ga na ozemlju RS do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Ta ustavna akta sta začela veljati z razglasitvijo (pod IV ustavne listine in 23. člen ustavnega zakona). Po tem datumu garnizijsko poveljstvo ni moglo več razpolagati s premoženjem, ki ni bilo več njeno oziroma, gledano z druge strani, o premoženju je lahko odločal le slovenski organ, poveljstvo JLA pa je bilo tuj organ. Ali preprosteje povedano, nelastnik ne more razpolagati s premoženjem, če pa to stori, kot v obravnavanem primeru z odločbo, takšen akt nima nobenega pravnega učinka in ga zato tudi ni potrebno posebej izpodbijati, skratka, spraviti s sveta v kakšnem posebnem postopku, kot meni revizija. Na takšen akt se tudi ne more opirati nihče tako, da bi na njegovi podlagi izvajal kakšne pravice (toženka stanovanjsko pravico in toženec status uporabnika). Sodišči sta torej pravilno ravnali, ko navzlic temu, da obravnavana odločba ni bila kakorkoli spodbita, le-te nista upoštevali. Izpraznitveni zahtevek tožeče stranke je torej utemeljen.

Pravilno je tudi stališče sodišča druge stopnje, da na stanovanju na P. v L. ni šlo za stanovanjsko pravico toženke. Ti prostori ji niso bili dodeljeni kot imetnici stanovanjske pravice, saj iz soglasja vojaške pošte 2050 št. 798-2 z dne 6.3.1986 jasno izhaja, da se ji dajeta za začasno uporabo v zakup dve sobi, in to na podlagi 29. člena pravilnika o dodeljevanju stanovanj iz stanovanjskega sklada JLA (Vojaški uradni list št. 5/86 in 17/87). Gre za izvedbeni akt določbe 36. člena zakona o sredstvih in financiranju JLA (Ur. list SFRJ, št. 53/84 in 57/89), po katerem je bilo mogoče dati nepremičnino JLA v zakup civilnopravnim osebam, stanovanja iz stanovanjskega sklada JLA pa v začasno uporabo (48. člen). Ni nobene zakonske podlage za to, da bi se takšno razmerje, čeprav se je po preteku enoletnega roka iz soglasja iz časovno omejenega prelevilo v razmerje za nedoločen čas, obravnavalo kot stanovanjsko razmerje. Zato tudi o stanovanjski pravici toženke in statusu uporabnika toženca na teh prostorih ni mogoče govoriti v duhu ZSR. Torej tudi glede tega vprašanja reviziji ni mogoče pritrditi.

Prav pa ima revizija, da sklep o dodelitvi stanovanja v L., M. toženki, če je ta neveljaven, kar se je izkazalo, da je, in preselitev na njegovi podlagi ne more biti razlog za prenehanje zakupa prostorov na P.. Ker sklep nima nobenih pravnih učinkov ne more imeti niti tega, da je zaradi njega oziroma izselitve tožene stranke na njegovi podlagi prenehal zakup. Glede tega vprašanja pa je stališče pritožbenega sodišča v materialnopravnem pogledu nepravilno. Niti določbe zakona o sredstvih in financiranju JLA niti določbe na njegovi podlagi izdanega pravilnika ne opredeljujejo vsebine zakupa in njegovega prenehanja. Zato je mogoče tudi za zakup, kot je obravnavani, neposredno uporabiti določbe XI. poglavja zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o zakupu. S tega vidika pa pritožbeno sodišče sodnega spora med strankama ni preizkusilo in tako tudi ne, ali zakupno razmerje traja še naprej, ali je prenehalo na podlagi zakona, ali na podlagi pogodbe o zakupu, katere podoben primerek, ki se ne nanaša na toženo stranko, je tožeča stranka predložila šele v pritožbenem postopku. Tako tudi ni zavzelo stališča o tem, kakšne posledice izhajajo iz zakupnega razmerja za toženko in kakšne za toženca, če to še velja, ali je prenehalo.

Povedano je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe (drugi odstavek 395. člena ZPP), in to v celoti, ker sta izpolnitvi tožbenega zahtevka in zahtevka iz nasprotne tožbe sočasni, in ponovno odločanje na drugi stopnji, kjer bo potrebno zadevo pretresti še z vidika tu nanizanih razlogov.

Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.