Jedro

Glede na besedilo 175.a člena SZ-1 je prvo pomembno vprašanje za odločitev v tej zadevi, ali je tožnik na dan uveljavitve SZ bil imetnik stanovanjske pravice oziroma ali je imel pravico začasne uporabe na predmetnem hišniškem stanovanju. Naslednji pomembni vprašanji pa sta, ali je na dan uveljavitve SZ v tem stanovanju prebival ter opravljal hišniška dela, povezana s stavbo. Po 3. členu SZ-1B prejšnji imetnik dokazuje svojo upravičenost do reševanja stanovanjskega vprašanja po tem zakonu s predložitvijo dokumenta, s katerim mu je bilo hišniško stanovanje dodeljeno pred letom 1991 ter pogodbo o delu, ki dokazuje opravljanje hišniških ali sorodnih del za večstanovanjsko stavbo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35203-28/2012-01031334-jv z dne 14. 6. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo odločbe o nepovratnih in kreditnih sredstvih najemniku hišnega stanovanja, vloženo dne 24. 5. 2012. V obrazložitvi je navedla, da je tožnik dne 24. 5. 2012 vložil zahtevo za izdajo odločbe o nepovratnih in kreditnih sredstvih na podlagi 175.a člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). Kljub temu, da so bili uradni dokumenti, ki morajo biti priloženi vlogi, taksativno našteti v obrazcu, ki je bil tožniku dvakrat posredovan s pozivom, da je treba predložiti vse naštete dokumente, tožnik razen pogodb o delu z dne 20. 9. 1985 in 1. 6. 1986, izjave o tem, da ni lastnik drugega stanovanja ali stanovanjske hiše, izjave, da dovoljuje, da lahko upravni organ pridobi potrdila o stalnem prebivališču in državljanstvu, izjave o tem, da še vedno stanuje v hišniškem stanovanju ter da še vedno opravlja hišniška dela in na roko popravljenega, neožigosanega točkovnega zapisnika, ki se ne glasi na njegovo ime, vloge ni dopolnil z vsemi potrebnimi dokumenti. Navaja, da je „SZ iz leta 1991“ (Stanovanjski zakon, Uradni list RS, št. 18/91 in nadaljnji, v nadaljevanju SZ) ukinil inštitut „hišnik“ in uvedel inštitut „upravnik“, zato so vsi tisti hišniki, ki so po letu 1991 še naprej opravljali hišniška dela, morali urediti svoj status s sklenitvijo pogodbe o delu in za uporabo hišniškega stanovanja skleniti najemno pogodbo. Tožnik pa ni predložil niti enega uradnega dokumenta o zaposlitvi hišnika, niti ni priložil odločbe o dodelitvi stanovanja oziroma najemne pogodbe, ki bi jo moral imeti sklenjeno skladno z določbami SZ. Ker tožnik ni predložil dokumentov, ki bi izkazovali, da je na dan uveljavitve SZ (18. 10. 1991) izpolnjeval pogoje, ki jih določata SZ in SZ-1 (175. člen), je tožnikovo zahtevo zavrnil. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je toženka nepravilno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila materialno pravo. Navaja, da izpolnjuje vse predpisane pogoje iz 3. člena SZ-1 (pravilno Zakona o spremembi in dopolnitvi Stanovanjskega zakona, v nadaljevanju SZ-1). Meni, da je bila njegova vloga popolna, v SZ-1B pa nikjer ni zaslediti določbe, da njegove določbe veljajo samo za hišnike, ki imajo sklenjeno veljavno najemno pogodbo z etažnimi lastniki. Zato zavrača navedbo toženke, da bi moral imeti urejen status uporabnika hišniškega stanovanja oziroma imeti sklenjeno najemno pogodbo. Takšna razlaga toženke je zato protizakonita in protiustavna. Med drugim navaja tudi, da so bile kršene določbe postopka, ker toženka ni izvedla predlaganih dokazov, s tem je kršila načelo materialne resnice in proste presoje dokazov ter 164. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Poleg tega je bilo prekršeno tudi načelo zaslišanja stranke, saj tožnik ni imel možnosti, da bi se izjavil o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo toženki in ji določi rok za izdajo odločbe. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Vztraja, da tožnik ni predložil potrebnih dokumentov, ki bi izkazovali njegov status na dan uveljavitve SZ in na današnji dan ter dokumentov o kontinuirani zaposlitvi oziroma opravljanju hišniških del in zakoniti uporabi hišniškega stanovanja, kot to predvideva 175.a člen SZ-1. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 26. 11. 2013 navaja, da je predložil vse potrebne dokumente in se pri tem sklicuje na 3. člen SZ-1B in razloge, zakaj meni, da je razlogovanje toženke neustavno.

Tožba je utemeljena.

Predmet obravnavanega upravnega postopka je bila „izdaja odločbe“ o tožnikovi upravičenosti do sredstev za nakup stanovanja ali gradnjo hiše po 175.a členu SZ-1, ki pa glede „pogojev in načina“ zagotovitve teh sredstev odkazuje na 173. člen. Po petem odstavku tega člena se upravičenost do teh sredstev in njihova višina ugotovi z izdajo odločbe. Z izrekom izpodbijane odločbe zavrnjena „izdaja odločbe“ o nepovratnih sredstvih torej vsebinsko pomeni odločitev o upravičenosti do pridobitve sredstev iz tretjega odstavka istega člena.

Po 175. a členu SZ-1 so imeli prejšnji imetniki stanovanjske pravice ali prejšnji imetniki pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju (v nadaljnjem besedilu prejšnji imetniki), ki (med drugim) so na dan uveljavitve SZ prebivali v hišniškem stanovanju ter opravljali hišniška dela, povezana s stavbo, imeli (med drugim) v primeru, da so se odločili, da bi si zagotovili drugo lastniško stanovanje ali stanovanjsko hišo, pravico zahtevati, da se jim za vrednost hišniškega stanovanja zagotovijo nadomestila pod pogoji in na način, določen v 173. členu SZ-1. Z Zakonom o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF), ki je začel veljati 31. 5. 2012, je bil 175. a člen SZ-1 sicer črtan, vendar ZUJF v 210. členu določa, da se postopki, začeti na podlagi 175. a člena SZ-1 končajo v skladu z dosedanjimi predpisi.

Glede na prej navedeno besedilo 175.a člena SZ-1 je prvo pomembno vprašanje za odločitev v tej zadevi, ali je tožnik na dan uveljavitve SZ bil imetnik stanovanjske pravice oziroma ali je imel pravico začasne uporabe na predmetnem hišniškem stanovanju.

Naslednji pomembni vprašanji pa sta, ali je na dan uveljavitve SZ v tem stanovanju prebival ter opravljal hišniška dela, povezana s stavbo. Po 3. členu SZ-1B prejšnji imetnik dokazuje svojo upravičenost do reševanja stanovanjskega vprašanja po tem zakonu s predložitvijo dokumenta, s katerim mu je bilo hišniško stanovanje dodeljeno pred letom 1991 ter pogodbo o delu, ki dokazuje opravljanje hišniških ali sorodnih del za večstanovanjsko stavbo.

Vendar pa se toženka v izpodbijani odločbi do teh vprašanj sploh ne opredeljuje, niti do dokazov, ki jih je priložil tožnik, razen da pavšalno navede, da ne morejo izkazovati upravičenja do koriščenja ugodnosti iz 173. člena SZ-1, ker meni, da bi moral tožnik izkazati tudi, da je po uveljavitvi SZ svoj status uredil s sklenitvijo pogodbe o delu in najemne pogodbe, ki bi ju moral skleniti z lastniki hišniškega stanovanja.

Kaj takega pa iz SZ-1 ne izhaja. Nasprotno, po četrti alineji 175.a člena SZ-1 so do pravic iz te določbe upravičeni celo prejšnji imetniki stanovanjske pravice ali prejšnji imetniki pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju, ki so iz razlogov, ki niso na njihovi strani, po uveljavitvi SZ prenehali opravljati hišniška dela, pa jim lastniki hišniškega stanovanja niso zagotovili najem drugega primernega neprofitnega stanovanja in v stanovanju še prebivajo.

Pavšalna ugotovitev toženke, da tožnik ni priložil potrebnih dokumentov, ki bi izkazovali, da je na dan uveljavitve SZ izpolnjeval pogoje, kot jih določata SZ in SZ-1, pa ni obrazložena. Dejstvo, da pogodbi o delu vsebujeta tudi pogoje in način prekinitve delovnega razmerja in izpraznitve hišniškega stanovanja namreč samo po sebi še ne zadošča za ugotovitev, da tožnik s tem ni izkazal, da je na dan 18. 10. 1991 izpolnjeval pogoje iz 175.a člena SZ-1. To pomeni, da izpodbijana odločba temelji na zmotni uporabi materialnega prava ter da je ni mogoče preizkusiti, zato je sodišče v skladu s 3. in 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in jo odpravilo, zadevo pa v skladu s tretjim odstavkom istega člena vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. V tem postopku se bo morala toženka do dokazov, ki jih je predložil tožnik, opredeliti ob upoštevanju zakonodaje, ki je veljala na dan uveljavitve SZ (posebno Zakona o stanovanjskih razmerjih) in ugotoviti, ali je tožnik v skladu s to zakonodajo pridobil status imetnika začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju, ali je na dan uveljavitve SZ prebival v hišniškem stanovanju ter ali je mogoče šteti, da je opravljal hišniška dela, povezana s stavbo, kar bi pomenilo, da izpolnjuje pogoje po 175. a členu SZ-1. Sodišče pa s tem v zvezi opozarja še na nadaljnji pogoj za odločanje o upravičenosti do sredstev, ki izhaja iz besedila 2. točke tega člena, namreč da „se prejšnji imetniki odločijo, da bi si zagotovili drugo lastniško stanovanje ali stanovanjsko hišo“. Glede na nedoločnost tega zakonskega besedila se bo morala toženka po mnenju sodišča v ponovljenem postopku opredeliti, ali je ta pogoj izpolnjen že zgolj z izjavo prejšnjih imetnikov, ali pa morajo prejšnji imetniki v tem pogledu izkazati sklenitev kakršnegakoli pravnega posla.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, določenem v Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za uveljavljani 20% DDV, torej za 70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).