Jedro

Iz v izpodbijani sodbi ugotovljenih dejstev o vloženih predlogih za izvršbo je sodišče prve stopnje, upoštevaje, da pretrganje zastaranja zoper glavnega dolžnika posledično pretrga tudi zastaranje zoper subsidiarnega poroka, materialno pravo pravilno uporabilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da ne obstoji toženčeva terjatev v višini 2.766,44 EUR (I. točka izreka), toženi stranki naložilo, da v 15 dneh tožeči stranki plača 607,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 4. 2015 dalje do plačila (II. točka izreka) in toženi stranki v plačilo naložilo tudi stroške pravdnega postopka v znesku 444,71 EUR z obrestno posledico (III. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper sodbo se je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in za to priglasila tudi stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. Tožeča stranka kot upravnica in izvajalka Pogodbe o upravljanju stanovanjskih hiš (v nadaljevanju: pogodba) zoper toženo stranko kot naročnico po pogodbi in lastnico stanovanj, med drugim tudi stanovanja na P., zahteva plačilo vtoževanih zneskov obratovalnih stroškov na podlagi subsidiarne odgovornosti lastnika stanovanja (peti odstavek 24. člena Stanovanjskega zakona - SZ-1), ker stroškov ni uspela izterjati od najemnika. Tožena stranka se je zahtevku upirala z ugovorom zastaranja in z v pobot uveljavljano nasprotno terjatvijo.

8. Uvodoma višje sodišče odgovarja na neutemeljen pritožbeni očitek, da bi morala tožeča stranka že v tožbi opredeliti vsa dejstva in dokaze, s katerimi utemeljuje svojo terjatev, saj iz tožbe ni bilo razvidno, koliko stroškov zahteva za posamezno storitev in na kakšni podlagi je prišla do tega izračuna, šele v prvi pripravljalni vlogi podana specifikacija pa je prepozna. Vendar v tej zadevi ne gre za klasičen zahtevek upravnika na plačilo stroškov, ki se utemeljuje s trditvami o tem, katere stroške stranka vtožuje, za katero obdobje in način delitve stroškov. Tožeča stranka namreč utemeljuje svoj zahtevek na subsidiarni odgovornosti lastnika stanovanja, pri čemer iz izpodbijane sodbe izhaja, da je o vseh sedaj v toženo stranko uperjenih zahtevkih že bilo odločeno v treh izvršilnih postopkih, v katerih je sklep o izvršbi že postal pravnomočen. Temu primerno je tožeča stranka opisala temelj svojega zahtevka. Očitki o trditvenem in dokaznem bremenu tožeče stranke so zato neutemeljeni.

9. Pritožnica vztraja na stališču, da je terjatev tožeče stranke zastarala, ker gre za specifično situacijo, v kateri je tožeča stranka za toženo stranko opravljala posle upravljalca in upravnika ter za toženo stranko tudi izterjevala najemnino. Vendar tožena stranka ne pojasni, kako bi očitek, da je tožeča stranka v tem času zgolj čakala, kako se bodo razvili izvršilni postopki zoper neplačnike, vplival na tek zastaralnega roka v tej zadevi. Iz v izpodbijani sodbi ugotovljenih dejstev o vloženih predlogih za izvršbo je sodišče prve stopnje, upoštevaje, da pretrganje zastaranja zoper glavnega dolžnika posledično pretrga tudi zastaranje zoper subsidiarnega poroka, materialno pravo pravilno uporabilo. Pritožbene očitke o položaju tožeče stranke, ki je aktivno vodila postopke izvršbe neodvisno od tožene stranke in s svojimi upravičenji prišla v navzkriž z interesi tožene stranke, ki je sedaj njena dolžnica, je mogoče razumeti v smislu uveljavljanja pogodbene odškodninske odgovornosti tožeče stranke. A trditev v tej smeri tožena stranka v svojem ugovoru pobotanja ni podala, čeprav je uveljavljala (kot se je izkazalo, neutemeljeno), da je bila zaradi tožeče stranke, ki ni sprožila postopka za izpraznitev stanovanja, prikrajšana za neizterjane najemnine. Ker peti odstavek 24. člena SZ-1 izrecno določa subsidiarno poroštvo lastnika stanovanja za neplačane obratovalne stroške najemnika, kar je podlaga zahtevka tožeče stranke v tej zadevi, višje sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi pravilno upoštevalo tudi 1034. člen OZ(1), za katerega izvzetje se tožena stranka neutemeljeno zavzema. Pritožbeni očitek o nepravilni uporabi materialnega prava zato ni utemeljen.

10. Ker torej pritožba ne uveljavlja pravno upoštevnih pritožbenih razlogov, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni v ničemer prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP), zato tožena stranka sama krije stroške, ki so ji z njim nastali (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Tretji odstavek določa: (3) Pretrganje zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku učinkuje nasproti poroku le, če je bilo zastaranje pretrgano zaradi kakšnega upnikovega dejanja pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, opravljenega, da se ugotovi, zavaruje ali izterja terjatev zoper glavnega dolžnika.