Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja s podlago v izvedenem dokaznem postopku in ob pravilni uporabi materialnega prava povsem pravilno zaključilo, da so izpolnjeni vsi potrebni zakonski pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr za zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, kar je, glede na zdravstveno stanje zadržanega, edina oblika zdravljenja, ki prihaja v poštev v tej fazi.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 24. 7. 2023 sklenilo, da se A. A., rojen ..., s stalnim prebivališčem na naslovu ..., zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice Vojnik (PBV) za dobo do 24. 9. 2023. 2. Proti sklepu se pravočasno pritožuje zadržana oseba (v nadaljevanju tudi pritožnik), ki vlaga laično pritožbo, brez navedbe pritožbenih razlogov, v kateri izraža nestrinjanje s sprejeto odločitvijo prvostopnega sodišča. Navaja, da je zdrav, zanika agresivnost in zatrjuje nagajanje staršev in nasilnost očeta. Zanika slušne in vidne halucinacije, ne strinja se z izvedencem, da gre za shizofrenijo, temveč navaja, da gre za vrsto psihoze. Nadzorovane obravnave ne potrebuje, temveč le ambulantno zdravljenje. Pogoji iz 39. člena Zakona o duševnem zdravju niso izpolnjeni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče najprej izpostavlja, da se v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se smiselno uporablja v nepravdnem postopku v skladu z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) in v zvezi s 1. odstavkom 30. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr), sklep sodišča prve stopnje preizkusi v delu, ki se pritožbeno izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo,1 da zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve zadržanega pomeni močan poseg v človekove z Ustavo RS (Ustava) varovane pravice, to je v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), v pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave) ter v pravico do prostovoljnega zdravljenja (51. člen Ustave). Zato je, kadar je takšen poseg nujno potreben, bodisi zaradi zavarovanja drugih oseb bodisi zaradi varstva osebe same (ogrožanje življenja, zdravja, povzročanje premoženjske škode), ki (nujno) potrebuje zdravljenje, zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve osebe dopustno le pod zakonsko določenimi pogoji in z omejitvijo trajanja na najkrajši možni čas. Predmet pritožbenega obravnavanja je tako obstoj zakonskih pogojev, ki jim pritožnik v obravnavanem primeru pritožbeno nasprotuje. Pritožbeno sodišče, upoštevaje določbo 53. člena ZDZdr, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ki ga je najprej povzelo v točki 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa in nato v nadaljnji obrazložitvi tudi presojalo kumulativno izpolnjenost zakonskih pogojev, ki morajo biti podani za takšen način zdravljenja, katere določa prvi odstavek 39. člena citiranega zakona, in ki so: - če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, - če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, in - če navedenih vzrokov in ogrožanja iz predhodnih alinej ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

5. Pritožnik z v tem sklepu že povzetimi vsebinsko neobrazloženimi pritožbenimi navedbami, s katerimi zanika obstoj duševne motnje in svojo agresivnost, ogrožanje staršev in sebe ter moteno presojo realnosti oz. sposobnost obvladovanja svojih ravnanj, ter zatrjuje primernost ambulantnega zdravljenja, ne more uspešno izpodbiti pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa. Izpodbijana odločitev temelji na prepričljivi celoviti dokazni oceni prvostopnega sodišča, ob upoštevanju člena 8 ZPP. Slednje je svojo odločitev sprejelo na podlagi ne le razpoložljive spisovne dokumentacije (o več pridržalnih postopkih, nazadnje v zadevi Pr 32/2020, zapisnik ob sprejemu v PBV z dne 20. 7. 2023, anamneza z dne 21. 7. 2023, obvestilo PP Žalec z dne 21. 7. 2023), izpovedi najbližje osebe – matere zadržane osebe ter pritožnika, temveč predvsem opirajoč se na ocene v ustno podanem izvedenskem mnenju v postopku določenega sodnega izvedenca psihiatra B. B., dr. med.. Imenovani je opravil pregled zadržanega in pregledal medicinsko dokumentacijo PBV; njegovo mnenje strokovnjaka z medicinskim znanjem predstavlja objektiviziran dokaz.

6. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje utemeljeno in pravilno zaključilo, da so izpolnjeni potrebni zakonski pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Pri zaključku o obstoju duševne motnje ter hudo moteni presoji realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja, kar predstavlja ugotavljanje dejanskih okoliščin, za ugotovitev katerih je potrebno strokovno znanje medicinske stroke, in s katerimi sodišče samo ne razpolaga, je prvostopno sodišče izvedlo dokaz z izvedencem psihiatrične stroke. Pravilno je zaključilo, kot povzema drugostopno sodišče, da gre pri zadržani osebi, ki se je predhodno že nahajala na psihiatričnem zdravljenju,2 za kronično potekajočo duševno bolezen – shizofrenijo, ki se kaže z blodnjami in halucinacijami, zaradi česar je njena presoja realnosti hudo motena, pod vplivom blodnjavih prepričanj pa je hudo motena tudi njena sposobnost kontrole dejanj. Zaradi psihotičnega doživljanja odklanja zdravljenje z zdravili in uvaja jemanje kemikalij, s čimer hudo ogroža svoje zdravje, pri čemer opuščanje zdravil vodi k nadaljnji kronifikaciji stanja. Glede na izkušnje predhodnih zdravljenj je pričakovati, da bi se, če zadržani ne bi bil pravočasno hospitaliziran, njegovo vedenje do staršev3 stopnjevalo tudi do fizične agresije, s čimer bi ogrožal tudi zdravje drugih. V že citiranem strokovnem izvedenskem mnenju je prvostopno sodišče imelo tudi oporo za nadaljnji pravilni zaključek, da je zadržani do svojega stanja povsem nekritičen.4 Sodišče prve stopnje je torej dokazno podprto in utemeljeno zaključilo, da zadržani zaradi duševne motnje, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, predvsem huje ogroža svoje zdravje, ob čemer obstoji tudi realna nevarnost hujše ogroženosti zdravja njegovih staršev.5 Pogoja iz prve in druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr sta po oceni pritožbenega sodišča zato izpolnjena. Sodišče prve stopnje je tudi za zaključek, da zadržani v tej fazi bolezni potrebuje zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice in da vzrokov ogrožanja ni mogoče odpraviti z drugimi milejšimi oblikami pomoči, imelo oporo v strokovnem izvedenskem mnenju, s čimer je podan pogoj iz tretje alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, kot to izhaja iz točke 15 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Gre za strokovne ugotovitve, ki sodijo v domeno medicinske stroke, zato jih pritožnik zgolj z lastno oceno o primernejšem ambulantnem zdravljenju ne more uspešno omajati. S tem v zvezi pritožbeno sodišče še dodaja, da je tudi glede obdobja zadržanja sodišče prve stopnje prav tako utemeljeno sledilo strokovni oceni izvedenca psihiatra o potrebni dvomesečni dobi zadržanja. Ta temelji na oceni kronificiranega stanja in popolne nekritičnosti do bolezni, zaradi česar bo potek zdravljenja dolgotrajen ter je pričakovati, da bo potrebno najprej menjati zdravila, da bo zadržani zmogel sprejemati zdravljenje in nato odpraviti bolezenska prepričanja.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja s podlago v izvedenem dokaznem postopku in ob pravilni uporabi materialnega prava povsem pravilno zaključilo, da so izpolnjeni vsi potrebni zakonski pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr za zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, kar je, glede na zdravstveno stanje zadržanega, edina oblika zdravljenja, ki prihaja v poštev v tej fazi (v smislu primernosti, kot dodaja pritožbeno sodišče), saj je le tako moč zagotoviti stalen, redni (dnevni) nadzor nad rednim jemanjem terapije, s čimer je bil utemeljen tudi pritožnikov nujno pogojeni sprejem na zdravljenje pred izpeljavo postopka za sprejem brez privolitve, ker je bil zaradi pritožnikove nenaklonjenosti zdravljenju izpodbijani ukrep nujno potreben. Opravljena presoja prvostopnega sodišča tako vsebuje tudi komponento časa zadržanja, glede katerega je prvostopno sodišče, sledeč oceni izvedenca, upoštevalo določbo prvega odstavka 48. člena in tretjega odstavka 65. člena ZDZdr, ko je zaključilo, da je v času do dveh mesecev mogoče pričakovati, da bo zadržani pridobil ustrezen uvid v zdravljenje, kar bo ugodna podlaga za pritožniku omogočeno nadaljnje zdravljenje v domačem okolju oz. za ambulantno zdravljenje.

8. Zaradi zgoraj navedenih prepričljivih zaključkov prvostopnega sodišča ni moč slediti pritožnikovim pritožbenim navedbam in v pritožbi podanemu predlogu zaradi lastne ocene o neagresivnosti, nenasilnosti in neobstoju duševne motnje ter posledični nepotrebnosti terapije z zdravili, da se pritožniku omogoči ambulantno zdravljenje, kar nujno pomeni odpust oziroma prenehanje zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice. Takšna odločitev po presoji pritožbenega sodišča nima podlage v izvedenem dokaznem postopku. Ob tem gre izpostaviti, da je že prvostopno sodišče opozorilo tudi na možnost odpusta iz oddelka pod posebnim nadzorom pred iztekom roka iz izpodbijanega sklepa, če se zdravstveno stanje osebe toliko izboljša, da ni več razlogov za zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom (71. člen ZDZdr), kot to izhaja iz točke 18 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

9. Ob obrazloženem se izkaže pritožba zadržane osebe za neutemeljeno. Drugostopno sodišče ob pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (1. odstavek 366. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena ZPP, oboje v zvezi z 42. členom ZNP-1 ter 1. odstavkom 30. člena ZDZdr). Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Točka 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa. 2 Obravnavana psihiatrična hospitalizacija je peta po vrsti. 3 S katerimi živi, in katerih „nagajanje“ pritožnik omenja tudi v pritožbi. 4 Glej točki 8 in 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa. 5 Točka 14 obrazložitve izpodbijanega sklepa.