Jedro

Tožnik v spornem obdobju ni bil zavarovan na drugi podlagi, bil pa je družbenik v zasebni družbi, ki jo je tudi osebno vodil, zato je bilo s tem izkazano dejansko stanje, kot ga ureja drugi odstavek 15. člena ZPIZ-1 (po katerem se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi). Gre za obvezno zavarovanje, ki nastane po zakonu takoj, ko je vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 19. 11. 2012 v zvezi z odločbo št. ... z dne 28. 8. 2012 ter da se ugotovi, da tožnik nima lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova družbeništva zasebne družbe A. k.d., B. cesta 17 b, C., v kateri je poslovodna oseba na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 od 4. 3. 2003 do 19. 12. 2010 in v podjetju D. d.o.o., E. ulica 32, C., v kateri je poslovodna oseba na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 od 20. 12. 2010 do 11. 6. 2012. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V njej navaja, da mu je bila v postopku kršena ustavna pravica do socialne varnosti in da je bilo kršeno načelo pravne države. V obdobju od 4. 3. 2003 do 11. 6. 2012 zaradi trajnejše nelikvidnosti oz. izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov, na katere ni imel vpliva, ni bil sposoben plačevati prispevke. DURS C. je namreč na edino premoženje, na zemljišče, na katerem je opravljal svojo dejavnost, neupravičeno vpisal hipoteko. S tem mu je onemogočil opravljanje dejavnosti. S takim ravnanjem je bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom. Tožniku ni mogoče očitati namernega neplačevanja prispevkov. Tožena stranka bi morala po uradni dolžnosti paziti, ali obveznost še obstaja. Enako velja tudi za sodišče. Pravica do izterjave je namreč že zastarala. Tožnik se glede tega sklicuje na določbe Zakona o davčnem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi (očitno spremeni) tako, da odpravi obe izpodbijani odločbi tožene stranke z dne 19. 11. 2012 in z dne 28. 8. 2012. Obenem predlaga, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks, toženi stranki pa naloži, da mu povrne stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi, ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 19. 11. 2012, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 28. 8. 2012. Z omenjeno odločbo je prvostopenjsko organ tožene stranke odločil, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova družbeništva zasebne družbe A. k.d., B. cesta 17 b, C., v kateri je hkrati poslovodna oseba na podlagi drugega odstavka 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) od 4. 3. 2003 do 19. 12. 2010 dalje in v podjetju D. d.o.o., E. ulica 32, C. od 20. 12. 2010 do 11. 6. 2012. V zadevi je torej sporna odločitev glede lastnosti zavarovanca za obdobje od 4. 3. 2003 pa do 11. 6. 2012. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki očitno med strankama ni sporno izhaja, da tožnik v obdobju od 4. 3. 2003 do 11. 6. 2012 ni bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V obdobju od 4. 3. 2003 do 20. 12. 2010 je bil v družbi A. k.d., C., ustanovitelj in poslovodna oseba, v obdobju od 20. 12. 2010 do 11. 6. 2012 pa v družbi D. d.o.o., C., družbenik in direktor. Omenjeno je sodišče ugotovilo na podlagi izpiska Poslovnega registra Slovenije z dne 16. 7. 2012. Ker tožnik ni bil vključen v zavarovanje, je tožena stranka zavarovalno razmerje oz. lastnost zavarovanca za nazaj ugotavljala na podlagi 49. člena v spornem obdobju veljavnega Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami), kjer je določeno, da se obstoj zavarovalnega razmerja oz. lastnost zavarovanca ugotavlja, če ni vložena prijava v zavarovanje, pa je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje.

Pravna podlaga za odločitev je podana v določbah ZPIZ-1. Tako je v 7. členu določeno, da zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Če ZPIZ-1 ne določa drugače, traja zavarovanje od začetka pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, do prenehanje takšnega razmerja (30. člen ZPIZ-1). Trajanje obveznega zavarovanja samozaposlenih oseb je določen v 33. členu ZPIZ-1. Tako se obvezno zavarovanje za družbenike zasebnih družb in zavodov začne z dnem vpisa v register kot poslovodna oseba in se zaključi z izbrisom iz takšnega registra (3. alineja 33. člena ZPIZ-1). V drugem odstavku 15. člena pa je določeno, da se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi.

Ker tožnik v spornem obdobju ni bil zavarovan na drugi podlagi, bil pa je družbenik v zasebni družbi, ki jo je tudi osebno vodil (v času od 4. 3. 2003 do 19. 12. 2010 v družbi A. k.d., C. in v družbi D. d.o.o., C. od 20. 12. 2010 do 11. 6. 2012), je bilo s tem tudi po stališču pritožbenega sodišča izkazano dejansko stanje, kot ga ureja že citirani drugi odstavek 15. člena ZPIZ-1. Gre za obvezno zavarovanje, ki nastane po zakonu takoj, ko je vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje, kot to določa tudi drugi odstavek 45. člena ZMEPIZ.

Na nastanek in trajanja zavarovanja v primeru, če gre za dejanski stan po drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1, nima nobenega vpliva vprašanje poslovanja teh družb oz. trajnejša nelikvidnosti ter izguba sposobnosti pridobivanja dohodkov. Prav tako na odločitev ne vplivajo pritožbene navedbe, ki se nanašajo na nezmožnost plačevanja prispevkov ter s tem v zvezi sklicevanje na Zakon o davčnem postopku. V sporni zadevi je namreč šlo zgolj za odločitev glede lastnosti zavarovanca. Kakšne so posledice te ugotovitve, pa je predmet drugih odločitev tožene stranke (zahteva po plačilu prispevkov). V teh postopkih lahko tožnik uveljavlja zastaranje po pravilih, določenih v Obligacijskem zakoniku oz. Zakonu o davčnem postopku, ki ureja le posebna pravila o zastaranju odmere in izterjave davkov in prispevkov. Tako izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 112/2014 z dne 22. 9. 2014. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da pri tožniku niso bile kršene zatrjevane ustavne pravice, kot jih zgolj pavšalno navaja tožnik v pritožbi. Tožena stranka je odločitev sprejela na podlagi že citiranih določb ZPIZ-1 in pa ZMEPIZ. S tako odločitvijo tožniku tudi ni bila kršena ustavna pravica do socialne varnosti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, pritožbeno sodišče o njih tudi ni odločalo. Enako tudi ni odločalo o zahtevku, da se ga oprosti plačila sodnih taks, kajti skladno z 71. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva sodne takse ne plačujejo.