Jedro

Tožena stranka je s tem, ko je tožnika razporedila na fiktivno delovno mesto s plačo, ki je bila bistveno nižja od plače drugih pri njej zaposlenih delavcev z enakim činom in strokovno izobrazbo, ki pa so bili razporejeni na ustrezna delovna mesta, ravnala v nasprotju z določbo 14. člena UZITUL.

Ni razloga, da delodajalec, ki z nezakonito odločitvijo poseže v pravice delavca iz delovnega razmerja, ne bi odškodninsko odgovarjal tudi za škodne posledice v delavčevi nepremoženjski sferi, seveda pod pogojem, da so kumulativno izpolnjene tudi vse druge temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti.

S predčasno upokojitvijo na podlagi določbe drugega odstavka 108. člena ZObr tožniku osebnostne pravice niso mogle biti kršene.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo tožbenemu zahtevku delno ugodilo in razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 12.518,78 EUR oz. 3.000.000,00 SIT ter za pretrpljeni strah v znesku 4.172,93 EUR oz. 1.000.000,00 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. V preostalem delu je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo in sicer je zavrnilo zahtevek za plačilo 20.864,63 EUR oz. 5.000.000,00 SIT iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 8.345,85 EUR oz. 2.000.000,00 SIT (revaloriziranih na dan 12. 7. 2002 na znesek 14.880,65 EUR oz. 3.566.000,00 SIT) iz naslova duševnih bolečin zaradi kršenja osebnostnih pravic ter 6.259,38 EUR oz. 1.500.000,00 SIT iz naslova bodoče škode. Zavrnilo je tudi celotni obrestni del zahtevka za obdobje pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje ter odločilo o stroških postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh pravdnih strank delno ugodilo in sicer je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo glede odločitve o zamudnih obrestih (od 1. 1. 2002 pa do 12. 7. 2002 tečejo v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za TOM, od 13. 7. 2002 dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, vse do plačila), glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo (odškodnino za škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je znižalo na znesek 6.259,38 EUR oz. 1.500.000,00 SIT, odškodnino za škodo iz naslova strahu pa na znesek 2.086,46 EUR oz. 500.000,00 SIT) ter glede odločitve o stroških postopka. V ostalem je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, in razen v spremenjenem delu, v katerem je zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje sprejelo deloma napačno odločitev (prisojena je bila previsoka odškodnina, napačna je bila odločitev o obrestnem delu zahtevka), soglašalo z razlogi izpodbijane sodbe.

Zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji sta revizijo vložili obe pravdni stranki.

Tožena stranka vlaga revizijo iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepravilne (pravilno zmotne) uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo sodišča v izpodbijani sodbi glede temelja tožbenega zahtevka, ker v predmetni zadevi ni izpolnjena nobena izmed temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti. V zvezi z elementom nedopustnega ravnanja navaja, da je ravnala po veljavnih predpisih, ki jih je morala spoštovati in izvajati, sodišča pa so šele naknadno ugotovila, da so bili nekateri posamični pravni akti nezakoniti in so jih odpravila. Tožena stranka je mnenja, da proces njenega odločanja v zvezi z zaposlitvenim statusom tožnika sam zase še ne pomeni protipravnega ravnanja. Zgolj drugačna presoja sodišča, zaradi katere je bila spremenjena oz. razveljavljena odločitev tožene stranke, pa tudi še ni podlaga za stališče, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno. Pojma protipravnosti namreč ne gre preprosto enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih so bile odločitve tožene stranke pred sodiščem spremenjene oz. razveljavljene. Po mnenju tožene stranke tožnik tudi ni dokazal škode, prav tako pa ni dokazana niti pravno relevantna vzročna zveza med zatrjevano škodo in nedopustnim ravnanjem tožene stranke, saj zatrjevane zdravstvene težave tožnika niso neposredna posledica očitanega protipravnega ravnanja tožene stranke. Glede ugotovitve sodišča, da je tožena stranka oz. njeni organi in uslužbenci ravnala hudo malomarno, pa tožena stranka ugotavlja, da sodišče slednje sploh ni obrazložilo. Meni tudi, da je pri obravnavanju delovnopravnega statusa tožnika ravnala po pravilih stroke (takrat veljavnih predpisih in ostalih splošnih pravnih aktih), ki so bila zanjo zavezujoča. Tožena stranka podrejeno ugovarja tudi višini odškodnine, ki jo je po posameznih odškodninskih naslovih odmerilo sodišče druge stopnje, ter meni, da je sodišče napačno ovrednotilo obseg tožniku nastale škode in mu prisodilo previsoko odškodnino, s tem pa zmotno uporabilo materialno pravo. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, tako da izpodbijano sodbo spremeni, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožnik vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Ne strinja se z višino prisojene odškodnine in meni, da izpodbijane sodbe, glede na to, da iz nje ni razvidno, s katerimi primeri iz sodne prakse je sodišče to odškodnino primerjalo, ni mogoče preizkusiti. Da bi lahko prišlo do primerjave, bi bilo potrebno najprej škodo kvalificirati po Fisherju. Tožnik nadalje ugotavlja, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo njegovih navedb v pripravljalni vlogi z dne 24. 8. 2005, na katero se tudi v reviziji v celoti sklicuje, delno pa jo povzema: edino priznanje škode za vsak poseg v telesno in duševno celovitost ne glede na posledice zagotavlja uresničevanje pravic iz 34. in 35. člena Ustave; okvir za nematerialno škodo, ki ga postavljata ZOR oz. OZ je preozek in ne zadostuje merilom navedenih ustavnih pravic. Sodišče je po njegovem mnenju spregledalo, da je v obravnavi poseben primer odškodninskega zahtevka za nematerialno škodo, ki so ga delovna sodišča obravnavala prvič. Gre namreč za duševne bolečine in psihične motnje, povzročene z nezakonitim ravnanjem tožene stranke, ki je garant spoštovanja z Ustavo in mednarodnimi akti zagotovljenih človekovih pravic in svoboščin. Z določitvijo tako nizke odškodnine v višini 4,72 povprečne plače in s tem, ko ni obrazložilo, zakaj je zmanjšalo pomen izvedeniškega mnenja in ni upoštevalo dokaza o izsledkih znanstvenih raziskav z naslovom Psihoneuroimunologija, je sodišče tudi kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. V nadaljevanju tožnik navaja nekaj škodnih primerov objavljenih na internetni strani Vrhovnega sodišča in ugotavlja, da je v njegovem primeru prisojena odškodnina za 13 let trajajoče hude duševne bolečine in 2 leti blažje manjša od odškodnine za prenateg vratnih mišic za bolečine, ki so trajale 23 dni in so se zmanjševale s srednje hudih do lahko pojemajočih (zadeva VS 001101). Ker je pritožbeno sodišče odškodnino točno prepolovilo, je že na prvi pogled razvidno, da je to naredilo pavšalno, brez poglabljanja v samo naravo stvari. V nadaljevanju tožnik navaja, da je tožena stranka v času do upokojitve do tožnika namenoma ravnala diskriminatorno, kar dokazuje intervju z brigadirjem A. K. v Sobotni prilogi Dela z dne 20. 5. 2006, katerega vsebino pa je sodišče prezrlo. Zaključek pritožbenega sodišča, da dejstvo, da je tožena stranka zaposlovala druge delavce, namesto da bi na nova delovna mesta razporedila tožnika in druge osebe, ki so prestopile iz JLA v TOS, do katerih je imela obveznosti po 14. členu UZITUL, samo po sebi še ne dokazuje diskriminacije, temelji na napačni razlagi materialnega prava. Iz navedenega ustavnega zakona namreč izhaja zaveza tožene stranke po prednostnem razporejanju upravičencev po 14. členu UZITUL. Nadalje tožnik ugotavlja, da daje pritožbeno sodišče v zvezi z zavrnitvijo zahtevka zaradi kršenja osebnostnih prevelik pomen upokojitvi, saj so mu bile osebnostne pravice kršene ves čas od prestopa pa do odločbe Pdp 1495/2006, ob upokojitvi pa zgolj zaradi zlorabe 108. člena ZObr. Pri zavrnitvi zahtevka za kršitev osebnostnih pravic v višini 2.000,000,00 SIT gre za napačno uporabo materialnega prava. Različna obravnava razporejenih in nerazporejenih predstavlja diskriminacijo, kar izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-12/95 z dne 17. 11. 1997. Z navedeno odločbo Ustavnega sodišča in s pravnomočno sodno odločbo opr. št. I Pd 661/95 z dne 12. 7. 2002 pa je tudi dokazana nezakonitost ravnanja tožene stranke. Navedbe sodišča, da ni pomembno, da tožena stranka ni dostavila podatkov o zaposlovanju, po mnenju tožnika niso v skladu z njegovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave) in do poštenega sojenja (23. člen Ustave in 6/1 čl. EKČP), saj ima stranka pri dokazovanju svojega zahtevka pravico do izvajanj dokazov v svojo korist. Da bi dokazal nezakonitost pri zaposlovanju je tožnik zahteval pričanje I. P. ter da tožena stranka dostavi podatke o zaposlovanju na delovna mesta, na katera bi bil lahko tožnik razporejen v celotni državni upravi. S tem, ko je sodišče prve stopnje dovolilo, da se tožena stranka izogne dostavi teh podatkov, je bil kršen 10. člen ZPP, s tem, ko pa je sodišče dovolilo, da se navedena priča izogne pričanju, pa je bil kršen 229. člen ZPP. Tožniku je bila s tem kršena tudi pravica do poštenega sojenja. Nadalje navaja, da je dokazal kršitev osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave, k temu pa še dodaja, da 34. člen Ustave določa, da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, kar zajema tudi prepoved ponižujočega ravnanja zunaj represivnih postopkov. Sodišči sta tudi v celoti prezrli tožnikove navedbe, da se v pogledu časti in ugleda v vojaških sistemih uporabljajo posebna merila. Po mnenju tožnika je pritožbeno sodišče s tem, ko je zmanjšalo odškodnino za pretrpljen strah, nepravilno uporabilo materialno pravo, odškodnina, ki jo je določilo sodišče prve stopnje, je bila namreč pravična in primerljiva z ostalimi podobnimi primeri. Materialno pravno nepravilna je tudi odločitev o zavrnitvi odškodnine za bodočo škodo, saj je iz dopolnjenega izvedeniškega mnenja razvidno, da je zdravstveno stanje tožnika izboljšano, ne pa tudi sanirano. Zdravstvene težave, ki se bodo postopoma blažile, bodo imele v bodočnosti vpliv na počutje tožnika še najmanj dve leti, lahko pa tudi dlje. Tožnik še opozarja, da bi moral biti eden od učinkov dosojene odškodnine za nematerialno škodo tudi odvračanje tožene stranke od ponovnih kršitev, tako nizko prisojena odškodnina pa tega namena gotovo ne doseže. Tožnik ima občutek, da so njegove navedbe in dokazi prezrti in zminimalizirani, dosojena odškodnina pa je občutno prenizka. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi tako, da ugodi v pravdi zahtevanim odškodninam in zahtevkom in glede na pravdni uspeh ponovno odloči o pravdnih stroških, ki mu pripadajo. Reviziji sta bili v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 26/04) vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki. Tožena stranka na revizijo tožnika ni odgovorila, tožnik pa je na revizijo tožene stranke odgovoril. Tožnik je prerekal revizijske navedbe tožene stranke in predlagal, da revizijsko sodišče revizijske razloge tožene stranke zavrne in v celoti ugodi njegovi reviziji.

Reviziji nista utemeljeni.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi 3. odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni mogoče upoštevati tistih navedb v revizijah, iz katerih izhaja le, da se tožnik oz. tožena stranka ne strinjata z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča. Pri tem velja poudariti, da nestrinjanje z dokazno oceno poleg tega, da to ni revizijski razlog, tudi ne pomeni, da je sodba formalno pomanjkljiva.

Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane.

Tožena stranka v uvodu revizije poleg zmotne uporabe materialnega prava, ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (kar ni dovoljen revizijski razlog), uveljavlja tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki pa jih ne konkretizira. Ker zaradi narave revizije kot izrednega pravnega sredstva samo formalno sklicevanje na revizijski razlog bistvenih kršitev določb postopka, ki ni vsebinsko konkretizirano in obrazloženo, ne zadošča, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe na podlagi revizije tožene stranke v tej smeri ni preizkušalo.

Tožnik z revizijskimi navedbami, da sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti, ker iz nje ni razvidno, s katerimi primeri iz sodne prakse je sodišče prisojeno odškodnino primerjalo, smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki pa po presoji revizijskega sodišča ni podana. Sodišče druge stopnje je namreč obrazložilo vse potrebne razloge, zakaj ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo previsoko odškodnino iz naslova nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter zaradi strahu kot posledici protipravnega ravnanja tožene stranke v zvezi z nezakonito razporeditvijo tožnika po prestopu iz JLA v TOS, ali pa je bil pravni standard pravične denarne odškodnine tudi pravilno uporabljen, pa je vprašanje uporabe materialnega prava. Pa tudi sicer je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP presodilo vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Iz izpodbijane sodbe je jasno razvidno, da se je sodišče s tožnikovimi pritožbenimi navedbami seznanilo in jih v okviru preizkusa sodbe sodišča prve stopnje tudi obravnavalo. Neutemeljene pa so tudi revizijske navedbe, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je dovolilo, da se tožena stranka izogne dostavi podatkov o zaposlovanju v TOS in drugje v državni upravi v letih 1991 do 1996, kršilo 10. člen ZPP. Dolžnost posredovanja podatkov iz 10. člena ZPP se namreč ne nanaša na stranke pravdnega postopka, pač pa na upravljalce osebnih in drugih podatkov. Kar pa se tiče zaslišanja priče I. P., pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je bil ta zaslišan na naroku za glavno obravnavo dne 6. 3. 2002. Tožnik je sicer res predlagal ponovno zaslišanje navedene priče, vendar pa s tem, ko je glede na njegovo prejšnjo izpovedbo, sodišče ocenilo, da to ne bi prispevalo k popolnejši ugotovitvi dejanskega stanja, določbe pravdnega postopka, vključno z določbo 229. člena ZPP, na katero se sklicuje revizija, niso bile kršene.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Tožnik v tem postopku zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in sicer za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, za bodočo škodo iz tega naslova, za strah ter za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršenja osebnostnih pravic po 34. in 35. členu Ustave, pri čemer pa gre za škodo, ki naj bi mu jo kot delavcu pri delu oz. v zvezi z delom povzročil delodajalec - tožena stranka. Glede na takšno trditveno podlago je potrebno tožbeni zahtevek presojati na podlagi določbe 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), za obdobje od 1. 1. 2002 dalje pa na podlagi določbe 184. člena Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002). Obe določbi delodajalcu nalagata, da mora delavcu povrniti škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti, torej po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) oz. Obligacijskega zakonika (OZ - Uradni list RS, št. 83/2001), ki pa so glede splošnih načel odškodninske odgovornosti vsebinsko enake. Ker gre v obravnavani zadevi prvenstveno za presojo odškodninske odgovornosti delodajalca, je po mnenju revizijskega sodišča sklicevanje sodišč prve in druge stopnje na 26. člen (očitno pomotoma se v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje navaja 28. člen) Ustave nepotrebno. Navedena ustavna določba se namreč nanaša na odškodninsko odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo povzročijo državni organi takrat, ko delujejo kot oblast. Glede na trditveno podlago gre v obravnavani zadevi sicer tudi za takšno škodo, ki je bila torej povzročena z oblastnim ravnanjem tožene stranke oz. njenih organov, vendar pa gre hkrati tudi za škodo, ki je bila s strani delodajalca povzročena pri delu oz. v zvezi z delom. Ker tožena stranka nastopa kot delodajalec, bi za vtoževano škodo neposredno na podlagi zgoraj navedenih določb ZTPDR oz. ZDR odgovarjala tudi v primeru, da norme iz 26. člena Ustave sploh ne bi bilo. Navedeno razlikovanje pa za rešitev obravnavane zadeve pravzaprav niti nima posebnega pomena, v končni posledici je namreč potrebno pri obeh pravnih temeljih odškodninsko odgovornost tožene stranke presojati po splošnih načelih odškodninske odgovornosti.

Splošno načelo odškodninskega prava, ki izhaja iz določbe 154. člena ZOR (enako 131. člen OZ), in ki glede na zgoraj navedene določbe ZTPDR oz. ZDR velja tudi za delodajalca, je, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Glede na takšno pravno podlago sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotavljali obstoj temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Da nastane nepogodbeno razmerje odgovornosti za škodo, morajo biti namreč kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1) ravnanje tožene stranke mora biti protipravno oz. nedopustno, 2) tožniku mora nastati (pravno priznana) škoda, 3) podana mora biti vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4) tudi odgovornost tožene stranke za škodo.

Tožnik zatrjuje, da je utrpel (tudi nematerialno) škodo, ker mu tožena stranka ni zagotovila pravic v skladu s 14. členom Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o osamosvojitvi in neodvisnosti RS (Uradni list RS, št. 1-6/91-I z dne 25. 6. 1991 - UZITUL). Zato je za odločitev pomembna opredelitev pravic in njihovega obsega, ki jih zagotavlja UZITUL, kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-12/95 z dne 16. 5. 1996 (sprejete tudi na pobudo tožnika). Iz navedene odločbe pa izhaja naslednje: Republika Slovenija je s 14. členom UZITUL zagotovila aktivnim vojaškim osebam, ki nadaljujejo delo (službo) v TOS, statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do 25. 6. 1991 v JLA. Določbe 14. člena UZITUL pa ni mogoče razumeti tako, kot da je s tem Republika Slovenija določeni kategoriji upravičencev zagotovila, da se višina njihovih socialnih oziroma drugih prejemkov (zatečenih ob osamosvojitvi oziroma ob prestopu v TOS) nikoli ne bo zmanjšala - ne glede na gospodarsko oziroma finančno sposobnost države za izplačevanje takih prejemkov in ne glede na primerljivost takih prejemkov z drugimi (po načelu enakosti pred zakonom - seveda ob upoštevanju ustavne določbe, da gre tej kategoriji upravičencev posebno varstvo, torej praviloma večji obseg pravic). Namen ustavodajalca je bil ohraniti ustrezno raven zatečenih pravic - dosežen častniški čin in z njim povezan materialni položaj (plačo in druge denarne prejemke), štetje zavarovalne dobe s povečanjem, ustrezno zdravstveno zavarovanje in druge bonitete, ki gredo aktivnim vojaškim osebam pri opravljanju službe v oboroženih silah; oziroma zagotoviti navedeni kategoriji bivših pripadnikov JLA enak položaj tudi v obrambnih silah RS.

Položaj (status) pripadnikov nekdanje JLA, ki so nadaljevali z delom v TOS oziroma MORS, je bil popolnoma jasen: pri uresničevanju pravic in dolžnosti so bili izenačeni z drugimi (že prej ali na novo) zaposlenimi v TOS. UZITUL jim je v 14. členu zagotovil spoštovanje med služenjem v JLA pridobljenih pravic (kar je lahko pomenilo v določenem delu tudi večji obseg pravic): razporeditev na ustrezno delovno mesto v TOS in iz take razporeditve izhajajoče pravice (plača in drugi osebni prejemki, letni dopust, ipd.) oziroma, kolikor razporeditev v TOS ne bi bila mogoča, zagotovitev druge ustrezne pravice - v obeh primerih z upoštevanjem med služenjem v JLA pridobljenih pravic (čin, specialnosti, beneficirana doba, ipd.).

Z ZObr je bila delavcem, ki so pridobili varstvo zatečenih statusnih, socialnih in drugih pravic po 14. členu UZITUL in ki jih ni bilo mogoče razporediti na delo oziroma jim zagotoviti druge ustrezne zaposlitve niti izven državne uprave, zagotovljena pravica do upokojitve pod ugodnejšimi pogoji (drugi odstavek 108. člena ZObr). Pravica do pokojnine jim je priznana kot posebna pravica zaradi prenehanja delovnega razmerja po odločitvi Ministra za obrambo - smiselno zaradi predvidenih presežkov delavcev. Taka zakonska rešitev za osebe, ki so prestopile v TOS ni v neskladju s 14. členom UZITUL. Vsem enako zagotavlja neko posebno pravico, ki pa ne posega v pravice, pridobljene v času služenja v JLA. Pravica iz 14. člena UZITUL namreč ne pomeni, da tem delavcem pod pogoji, določenimi z zakonom, delovno razmerje v TOS ne bi moglo prenehati. Rešitev v 108. členu ZObr pomeni, da je zakonodajalec šele v letu 1995 rešil vprašanje tistih nekdanjih aktivnih vojaških oseb (v JLA), ki so prestopile v TOS, pa jih ni bilo mogoče razporediti na delo oziroma jim zagotoviti druge ustrezne zaposlitve. Do tedaj je MO njihov položaj reševalo s formalnimi oziroma fiktivnimi zaposlitvami na delovna mesta "instruktorjev".

Če posameznih oseb, ki so prestopile k TOS, ni bilo mogoče razporediti na dejansko delovno mesto, če jim torej ni bilo mogoče zagotoviti dela v TOS, je njihov položaj enak, kot bi bil položaj presežnih delavcev. S to razliko, da jim je 14. člen UZITUL zagotavljal večji obseg pravic. Do sprejema ZObr, ki je položaj takih oseb rešil z upokojitvijo pod ugodnejšimi pogoji, ne bi smeli biti v slabšem položaju zgolj zato, ker jim ni bilo mogoče zagotoviti ustreznega dela. Ohraniti bi morali vse pravice, pridobljene do 25. 6. 1991 v JLA. Osebni dohodek in drugi osebni prejemki so odvisni od razporeditve na delovno mesto in dejanskega opravljanja dela (pogoji dela, uspešnost, ipd.). Ker pobudniki iz razlogov, ki niso na njihovi strani, niso bili razporejeni na konkretna delovna mesta, bi zato v skladu s 14. členom UZITUL morali ohraniti "zatečene" pravice. To pa ne more pomeniti zgolj fiktivne razporeditve, s katero se jim zagotavlja le ena od pravic: zaposlitev v TOS. Njihov osebni dohodek bi moral biti enak, kot bi ga imeli, če bi v TOS opravljali delo na delovnem mestu, ki ustreza njihovi strokovni izobrazbi (činu) in siceršnji usposobljenosti, oziroma na delovnem mestu, analognem delovnemu mestu, na katerem so delali v JLA. Le na tak način bi bilo zadoščeno na eni strani zavezi iz 14. člena UZITUL in na drugi strani istočasno tudi ustavno zagotovljeni enakosti pred zakonom.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih sprejema tudi sodišče druge stopnje, izhaja, da je tožnik na podlagi pisne izjave z dne 28. 6. 1991 na poziv Predsedstva RS prestopil iz JLA v TOS in izjavil, da želi nadaljevati delo v TOS po predpisih, ki urejajo službo v stalnem sestavu TOS. Pred prestopom je delal na formacijskem mestu pomočnika poveljnika eskadrilje, bil je vojaški pilot in po činu major. Glede na določbo 14. člena UZITUL bi mu morala tožena stranka zagotavljati enak obseg pravic kot drugim zaposlenim v TOS ter tudi med služenjem v JLA pridobljene pravice.

Tožena stranka je s tem, ko je tožnika razporedila na fiktivno delovno mesto s plačo, ki je bila bistveno nižja od plače drugih pri njej zaposlenih delavcev z enakim činom in strokovno izobrazbo, ki pa so bili razporejeni na ustrezna delovna mesta, ravnala v nasprotju z določbo 14. člena UZITUL. O nezakonitosti razporeditve tožnika na delovno mesto inštruktor III s količnikom 3,25 je bilo tudi že pravnomočno odločeno (sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 661/95 z dne 12. 7. 2002, v zvezi s sodbo Višjega in delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 68/2003 z dne 16. 10. 2003 ter sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 52/2004 z dne 9. 11. 2004) in sicer so bile odločbe tožene stranke o predmetni razporeditvi tožnika razveljavljene in je bila tožniku na tej podlagi tudi priznana odškodnina za premoženjsko škodo v višini prikrajšanja pri plači. Ugotovitev, da je bilo v tem obsegu nezakonito in celo neustavno, s tem pa tudi protipravno (nedopustno) v smislu določbe 154. člena ZOR oziroma 131. člena OZ tudi ravnanje tožene stranke, se tako izkaže za logično in pravilno. Razlogi za odločitev v citirani zadevi revizijskega sodišča formalno sicer res ne zavezujejo, vendar ni najti razumnega razloga, da bi nedopustnost oz. protipravnost ravnanja kot ene od temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti ob tem, da vsa škoda izvira iz istega ravnanja oškodovalca, pri odločanju o odškodnini za nepremoženjsko škodo presojali po drugačnih kriterijih kot pri odločanju o odškodnini za premoženjsko škodo. Za nedopustno, protipravno dejanje gre, če oškodovalec prekrši pravo, ki varuje kakšen zavarovan interes oškodovanca (1), in po presoji revizijskega sodišča ni razloga, da delodajalec, ki z nezakonito odločitvijo, poseže v pravice delavca iz delovnega razmerja, ne bi odškodninsko odgovarjal tudi za škodne posledice v delavčevi nepremoženjski sferi, seveda pod pogojem, da so kumulativno izpolnjene tudi vse druge temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti.

Tožnik je bil (od 1. 3. 1996 dalje) upokojen na podlagi 108. člena Zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 82/1994 - ZObr), ki je začel veljati 15. 1. 1995, in mu je delovno razmerje prenehalo 29. 2. 1996. Kot je ugotovilo Ustavno sodišče taka upokojitev ni v neskladju s 14. členom UZITUL, zato tudi ni mogoče govoriti o nedopustnem oziroma protipravnem ravnanju tožene stranke. Ravnala je v skladu z zakonom in tožnik prenehanja delovnega razmerja zaradi upokojitve tudi ni izpodbijal. Tožniku osebnostne pravice s predčasno upokojitvijo na podlagi določbe drugega odstavka 108. člena ZObr, niso mogle biti kršene. Glede na dejanske zaključke sodišča prve in druge stopnje, da tožnik ni dokazal, da bi bil deležen ponižujočega in diskriminatornega ravnanja s strani tožene stranke, pa je pravilna presoja nižjih sodišč, da tožniku pravice iz 34. in 35. člena Ustave tudi sicer niso bile kršene. Revizijsko sodišče ob tem še poudarja, da sama kršitev osebnostnih pravic v slovenskem odškodninskem pravu ni (zadostna) podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine (2). Zaradi kršitve osebnostnih (nepremoženjskih) pravic je mogoče oškodovancu prisoditi odškodnino samo, če se posledice te kršitve manifestirajo v obliki katere od pravno priznanih oblik nepremoženjske škode (primerjaj Boris Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Obligacijska razmerja II, ČZ Uradni list RS, Ljubljana 1990, stran 225). Poseg v osebnostne pravice sam po sebi torej v nobenem primeru ne more biti pravno priznana škoda; predstavlja lahko le pravno relevanten vzrok (izvor) duševnih bolečin.

Za razliko od premoženjske škode se odškodnina za nepremoženjsko (negmotno, moralno škodo) škodo priznava samo, če ji pravni red priznava pravno sankcijo. To pomeni, da lahko sodišče odškodnino prisodi samo za tisto nepremoženjsko škodo, ki je pravno priznana. Iz določbe 155. členu ZOR izhajajo tri oblike priznanih nepremoženjskih škod in sicer povzročene telesne bolečine, duševne bolečine ter strah. Obveznost plačila odškodnine pa lahko zajema le tisto škodo, ki je v vzročni zvezi z nedopustnim ravnanjem oškodovalca.

Glede na citirano odločbo Ustavnega sodišča, je zmotno izhodišče tožnika, da bi mu morala tožena stranka na vsak način zagotoviti enak položaj - vojaškega pilota - kot ga je imel v JLA. Nasprotno, njegov položaj je bil po 25. 6. 1991 enak, kot položaj vseh zaposlenih v TOS, kar je vključevalo tudi možnost razporeditve na drugo delovno mesto (vojaško oziroma formacijsko dolžnost) ali celo prenehanja delovnega razmerja zaradi nemožnosti zagotavljanja ustreznega dela. Iz dejanskih ugotovitev sodišča tako izhaja, da tožena stranka svojih obveznosti iz 14. člena UZITUL ni izpolnila deloma tudi zaradi povsem objektivnih okoliščin (pomanjkanje letal in ustreznih delovnih mest). Nedopustno pa je ravnala, ko je tožnika neustrezno in zgolj fiktivno razporedila na delovno mesto, na katerem nikoli ni dejansko delal. Šele v letu 1996 je bil tožnikov položaj rešen (urejen) na način, ki ni bil v neskladju s 14. členom UZITUL, nezakonitost razporeditve s posledično povrnitvijo gmotne škode za obdobje od prestopa v TOS do upokojitve pa je tožnik deloma že uveljavil v sodnem postopku. Kot je bilo navedeno zgoraj je kot nedopustno mogoče šteti le ravnanje tožene stranke, da v času od prestopa v TOS do upokojitve, tožniku ni zagotavljala ustreznega dela oziroma drugih ustreznih pravic v skladu s 14. členom UZITUL. Ne more pa biti tožena stranka odgovorna za škodo, ki je posledica upokojitve tožnika v skladu z ZObr in škodo, ki je posledica drugih vzrokov. V tem delu tožena stranka v reviziji neutemeljeno opozarja, da ugotovljeno dejansko stanje - predvsem mnenje sodne izvedenke - ne daje podlage za sklep, da je posledice v zdravstvenem stanju tožnika, mogoče pripisati nedopustnemu ravnanju tožene stranke. Res sicer ni eksaktne razmejitve med zatrjevanimi psihičnimi bolečinami zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in strahu, ki naj bi bile posledica fiktivne razporeditve in nezagotavljanja ustreznega dela in tistimi, ki so posledica upokojitve ali drugih vzrokov (časovno opredeljene ali v odstotkih). Toda iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih sprejema tudi sodišče druge stopnje izhaja, da je nedopustno ravnanje tožene stranke pri tožniku zaradi doživljanja kršenja svojih pravic povzročilo hude duševne bolečine, ki so se kazale v preokupiranostjo z občutki krivice, depresivnim razpoloženjem, nesposobnostjo za zbrano in stabilno odzivanje na vsakodnevne preizkušnje, povečano razburljivostjo in odzivnostjo ter somatizacijo - poudarjenim doživljanjem telesnih težav ter močnimi in zaskrbljujočimi psihosomatskimi motnjami, zaradi česar je bila tožnikova življenjska aktivnost zmanjšana. Pri delu, ki ga je skušal opravljati, ni bil funkcionalen, opustil je večino prejšnjih socialnih aktivnosti in rekreacije, v družinskih odnosih se je umikal vase, ali pa je vstopal v konflikte. Zaradi navedenega zmanjšanja življenjske aktivnosti je dodatno doživljal duševne bolečine. Kot oseba z izrazito ponotranjenim čustvovanjem in z veliko zahtevnostjo do sebe je svoje duševne bolečine nezavedno projeciral v telesne zdravstvene težave. V stresu, ki ga je doživljal, so se pri njemu pričele pojavljati in stopnjevati različne zdravstvene motnje, zaradi katerih je potreboval zdravniško pomoč, napoten je bil na preiskave, čakal je na diagnoze. Ob tem je kar nekaj let doživljal intenziven strah, ki se je šele v zadnjem času prek srednje intenzivnosti zmanjšal do blažje zaskrbljenosti za svoje zdravje. Zmanjšanje življenjske aktivnosti je pri tožniku vzročno povezano z doživljanjem stresa in prilagoditvenimi motnjami ter z izgubo notranjega duševnega ravnovesja v okoliščinah, ki jih je doživljal stresno. Zaradi občutja, da so kršene njegove pravice, se je na stres odzival z zdravstvenimi motnjami. Te pa so same po sebi pri njem budile strah glede možne zdravstvene in življenjske ogroženosti.

Na podlagi izvedenskega mnenja je sodišče druge stopnje presodilo, da so zdravstvene težave - tako psihične kot deloma tudi fizične, somatske - v pretežnem delu povezane z doživljanjem stresa in prilagoditvenimi motnjami, ki so posledica nedopustnega, nezakonitega ravnanja tožene stranke. Pri tem je sodišče izrecno navedlo, da je upoštevalo tudi objektivne okoliščine, ki so otežkočale toženi stranki zagotavljanje ustreznega dela za tožnika, da ni upoštevalo kot nedopustnega ravnanja upokojitve tožnika po ZObr, kot tudi, da je (pri odmeri oziroma znižanju na prvi stopnji odmerjene odškodnine) upoštevalo druge vzroke, ki so sočasno vplivali na tožnikovo zdravstveno stanje.

Glede na predstavljene dejanske zaključke sodišča druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, je pravilna tudi pravna presoja sodišča prve in druge stopnje, da sta izpolnjeni tudi nadaljnji temeljni predpostavki odškodninske odgovornosti - obstoj pravno priznane škode v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strahu ter vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in škodo.

Ker določba 154. člena ZOR (oz. 131. člen OZ) določa pravilo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom, mora tožeča stranka, da bo z zahtevkom za povrnitev škode uspela, dokazati samo prve tri temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti, medtem ko se odgovornost za škodo, v obravnavanem primeru gre za krivdo, kot četrta predpostavka v skladu s to določbo domneva. To pomeni, da je tožena stranka kot odgovorna oseba tista, ki mora zatrjevati in dokazati, da ni ravnala niti naklepno niti z malomarnostjo, torej, da je ravnala z dolžno skrbnostjo, ki se od nje pričakuje.

Iz določbe 14. člena UZITUL izhaja aktivna dolžnost tožene stranke oz. njenih organov, da vsem upravičencem, na katere se določba nanaša, zagotavlja enak obseg pravic kot drugim zaposlenim v TOS ter v tem obsegu tudi med služenjem v JLA pridobljenih pravic. Organi in uslužbenci tožene stranke tožniku teh pravic niso zagotavljali, s tem pa so tudi zanemarili dolžno skrbnost, ki se od njih pričakuje. Glede na navedeno, navedbe tožene stranke, da je pri obravnavanju delovnopravnega statusa tožnika ravnala po pravilih stroke (takrat veljavnih predpisih in ostalih splošnih pravnih aktih), ki so bila zanjo zavezujoča, niso utemeljene, revizijsko sodišče pa tudi glede tega vprašanja soglaša s presojo sodišča prve in druge stopnje, da so organi in uslužbenci tožene stranke ravnali hudo malomarno.

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Presoja, ali je bil ta pravni standard ustrezno uporabljen, pomeni tako individualni preizkus dosojene odškodnine za posamezne oblike škode in celotne prisojene odškodnine kot tudi primerjalni preizkus z upoštevanjem v sodni praksi znanih primerov. Pri presoji upošteva sodišče merila iz 1. odstavka 200. člena ZOR oz. 1. odstavka 179. člena OZ (subjektivna merila): stopnja in trajanje bolečin ter strahu in druge okoliščine primera, in dodatna merila iz 2. odstavka 200. člena ZOR oz. 2. odstavka 179. člena OZ (objektivna merila): pomen prizadete dobrine in namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Glede na določbo 3. odstavka 370. člena ZPP je revizijsko sodišče vezano na s strani sodišča prve in druge stopnje ugotovljeno dejansko stanje tako glede narave, intenzivnosti, trajanja ter zdravljenja duševnih bolečin ter strahu kot tudi glede njihovih posledic, zato revizijskih navedb v smeri izpodbijanja pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja tudi pri sami odmeri odškodnine ni mogoče upoštevati. Sodišče je svojo odločitev oprlo na vse izvedene dokaze, ne samo na izvedensko mnenje izvedenke psihiatrične stroke. Po oceni revizijskega sodišča pa je tožniku odmerjena odškodnina v skladu z ugotovljenim subjektivnim doživljanjem tožnika samega in v skladu z objektivno obstoječimi okoliščinami o obsegu in intenzivnosti škode. Odmerjena odškodnina je v času sojenja pri sodišču prve stopnje pomenila znesek 10,73 povprečne plače in ne 4,72 kot v reviziji zmotno navaja tožnik (povprečna mesečna neto plača v RS je meseca oktobra 2006 znašala 186.295,00 SIT) ter je bila po presoji revizijskega sodišča z upoštevanjem razmerij med manjšimi in večjimi škodami ustrezno uvrščena v širši okvir prisojenih odškodnin. Zadeve VS 001101, ki jo za primerjavo ponuja tožnik, sodišču pa je ne predloži, ni najti v revizijskemu sodišču dostopnih bazah sodnih odločb, že iz samih revizijskih navedb pa izhaja, kar velja tudi za vse druge zadeve, na katere se tožnik sklicuje na 4. strani revizije, da gre za drugačne oblike oz. vrste škod kot v obravnavanem primeru, zato primerjava s temi zadevami ni utemeljena.

Tožnikove zdravstvene težave, zaradi katerih je bila njegova življenjska aktivnost zmanjšana, niso izključno posledica kroničnega stresnega stanja in prilagoditvene motnje, ki je pri njemu nastala zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke pri reševanju njegovega statusa po prestopu iz JLA v TOS. Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodna izvedenka sicer ocenila kot hujše, vendar pa so psihični dejavniki po njenem mnenju le eden od vzrokov za tožnikove zdravstvene težave, ki so povzročile zmanjšanje življenjske aktivnosti. Zato je sodišče druge stopnje v primerjavi z drugimi podobnimi primeri v sodni praksi pravilno ovrednotilo tožnikovo duševno trpljenje in odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje, ustrezno znižalo.

Glede na dejanske ugotovitve, da se pri tožniku v prihodnosti pričakuje nadaljnje blaženje stresne simptomatike in da imajo prilagoditvene motnje dobro prognozo, pa je bil tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno zavrnjen zahtevek za odškodnino za bodočo škodo. Na podlagi določbe 203. člena ZOR oz. 182. člena OZ namreč sodišče prisodi odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo le, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti.

Reviziji sta neutemeljeni tudi v delu, ki se nanaša na odškodnino zaradi strahu. Strah je posebna oblika pravno priznane škode, za katero sme sodišče prisoditi odškodnino, če ugotovi tak poseg v duševno ravnovesje oškodovanca, da je bilo to bistveno porušeno in posledično terja denarno nadomestilo za duševno trpljenje oškodovanca. Strah mora biti intenziven, načeloma mora trajati dalj časa.

V tožnikovem primeru iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bil tožnik zaradi zdravstvenih motenj, ki so se pojavile pri njemu zaradi stresa, v strahu glede možne zdravstvene in življenjske ogroženosti. Bil je na preiskavah, čakal je diagnoze, ob tem pa kar nekaj let doživljal intenziven strah, ki se je v zadnjem času prek srednje intenzivnosti zmanjšal do blažje zaskrbljenosti za svoje zdravje. Glede na razlikovanje med primarnim in sekundarnim strahom, ki se je izoblikovalo v sodni praksi, revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnik primarnega strahu ni utrpel, pač pa je šlo pri njemu le za sekundarni strah, t. j. strah za izid zdravljenja oziroma zaskrbljenosti zaradi negotovega izida zdravljenja, ki pa je trajal dalj časa. Sodišče druge stopnje je ugotovljeni sekundarni strah, ki ga je izvedenka opisala kot intenziven strah za svoje zdravje, pravilno upoštevalo. Tudi po presoji revizijskega sodišča je bila pri tožniku zaskrbljenost za zdravje izkazana do takšne mere, da presega doživljanje zaskrbljenosti povprečne stopnje. S tem, ko je sodišče druge stopnje znižalo prisojeno odškodnino iz tega naslova, pa je določilo pravično zadoščenje, saj intenzivnost sekundarnega strahu vendarle ni bila tolikšna, kot v primerih, ko se oškodovanec boji za svoje življenje ali ga skrbi, da bo postal invalid. Ker so revizijski očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka neutemeljeni, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP reviziji kot neutemeljeni zavrnilo.

.Op. št. (1): Stojan Cigoj, Obligacije, Uradni list, Ljubljana, 1976, stran 426. Op. št. (2): Prim. sodba in sklep VSRS II Ips 821/2005 z dne 14. 4. 2008.