Jedro

Prepovedano je izvajati ali opustiti kakršnakoli dela na javni cesti, na zemljiščih ali na objektih ob javni cesti, ki bi lahko škodovala cesti ali ogrožala, ovirala ali zmanjšala varnost prometa na njej.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Medobčinski inšpektorat in redarstvo Občin Dobrepolje, Loški Potok, Ribnica, Sodražica in Velike Lašče po uradni dolžnosti tožnici v zadevi oviranja preglednosti ceste kot zavezanki naložil odstranitev vegetacije na zemljišču parc. št. 632/2, k.o. …, ki vpliva na preglednost v preglednostnem trikotniku križišča kategoriziranih občinskih cest, odsek JP 853082 in JP 853081, križišče cest Humec – hiša št. … in Humec – …, v naselju Humec, Dolenja vas, Občina Ribnica. Tožnica je kot zavezanka v roku 8 dni od prejema odločbe dolžna odstraniti vegetacijo tako, da bo iz točke, ki se na stranski prometni smeri nahaja 3 m od roba glavne prometne smeri, zagotovljena vidnost vozila, ki prihaja po glavni prometni smeri na razdalji 30 m in o odpravljeni nepravilnosti pisno obvestiti prvostopenjski organ (točka 1 izreka). V primeru, da tožnica ne bo opravila v roku naložene obveznosti, bo kot prisilno sredstvo uporabljena izvršba po drugi osebi (točka 2 izreka). V tem postopku stroški niso nastali (točka 3 izreka), pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka 4 izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ na inšpekcijskem ogledu ugotovil, da se na levi strani na delu, kjer cesti mejita na zemljišče parcele št. 632/2 k.o. …, v lasti A.A. in B.B., nahaja vegetacija, ki močno vpliva na preglednost v križišču. Gre za obstoječi priključek kategorizirane javne ceste JP 853082 na kategorizirano javno cesto odsek JP 85308, v križišču odsekov navedenih javnih cest. Tožnici je bil kot zavezanki skladno s četrtim odstavkom 29. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju: ZIN) vročen zapisnik o opravljenem inšpekcijskem pregledu, skupaj s pozivom na pisno izjavo. Tožnica je v izjavi 19. 11. 2013 navedla, da ni pravilno ugotovljeno dejansko stanje cestišča, ker se ni uskladilo z dokumentacijo, ki jo ima prvostopenjski organ in da cesta ne poteka tako, kot to izkazuje listina. Mejnik njene parcele na delu, ki je predmet obravnave, stoji na cestišču, tik ob asfaltu, kar pomeni, da obcestnega pasu ni, čeprav bi moral biti. Obcestni pas mora zagotavljati Občina Ribnica, kot upravljalka lokalnih cest, ki je samovoljno spremenila načrt poteka ceste in načrt parcel. V naravi manjka del tožničine parcele št. 632/2 k.o. …. Za vse pa je izključno odgovorna Občina Ribnica, ki naj jo inšpekcijski organ pozove k ureditvi cestnega pasu.

Iz obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi izhaja, da je organ prve stopnje izvajal nadzor nad izvajanjem določb Zakona o cestah (v nadaljevanju: ZCes-1) v povezavi z Odlokom o občinskih cestah (v nadaljevanju: Odlok). Ugotavljanje in določitev meje zemljišča, parc. št. 632/2, k.o. …, ni predmet inšpekcijskega nadzora in ni v pristojnosti organa prve stopnje. Prvostopenjski organ je v ugotovitvenem postopku upošteval dejanski potek ceste v naravi, poleg podatkov o prostorskem informacijskem sistemu Občine Ribnica. Da cestnega pasu ni, kot tožnica navaja v izjavi, pa ne drži. Vsaka kategorizirana občinska cesta ima varovalni pas. Prvostopenjski organ navaja četrti odstavek 97. člena in prvi odstavek 5. člena ZCes-1, ki ju citira ter četrti odstavek 47. člena Odloka, ki jih je tožnica kot solastnica zemljišča dolžna upoštevati. Prvostopenjski organ se sklicuje na prvi odstavek 98. člena in 8. alinejo prvega odstavka 114. ZCes-1, 27. člen Pravilnika o cestnih priključkih na javne ceste, 70. člen Pravilnika o projektiranju cest in 32. člen ZIN, ki jih citira ter določbe 207. člena, 297. člena in 285. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 31. člena ZIN. Pritožba ne zadrži izvršitve po 30. členu ZIN in tretjem odstavku 115. člena ZCes-1. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Navaja peti odstavek 5. člena ZCes-1, ki ga citira. V skladu z Odlokom o kategorizaciji občinskih javnih cest v Občini Ribnica sta javni cesti, katerih križišče je predmet inšpekcijskega postopka, kategorizirani kot odseka javne poti z oznakama, kot je navedeno v izreku. Tožena stranka navaja, da je tožnica opustila dela, s katerimi bi lahko preprečila ogrožanje, oviranje ali zmanjšanje varnosti prometa na javni cesti. Redno vzdrževanje javnih cest je res obvezna gospodarska javna služba, vendar mora vse stroške odstranitve ovir ali drugih posledic prepovedanih ravnanj, poravnati povzročitelj ovire (5. člen v povezavi s 16. členom ZCes-1.) Tožnica v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačnega sklepa o dejanskem stanju ter napačne uporabe materialnega prava. Nobena določba zakona ne nalaga lastnikom zemljišč, da preprečijo in odstranjujejo naravno vegetacijo, ki raste sama po naravni poti, niti jim ne nalaga, da trpijo stroške takega odstranjevanja. Zakon lastnikom zemljišč ob javni cesti prepoveduje samo aktivna dejanja, ki bi lahko škodovala cesti ali ogrožala, ovirala ali zmanjšala varnost prometa na njej. Lastnik zemljišča ob javni cesti ni dolžan preprečevati in odstranjevati naravnih pojavov, ki jih ni vzpostavil. Kolikor sodišče razume ZCest-1 tako kot tožena stranka, pa tožnica predlaga, naj poda pobudo za oceno njegove ustavnosti. Meni, da zakon v tem primeru te dolžnosti lastnikom zemljišč ležečim ob javni cesti nalaga neupravičeno, enako kot je neupravičeno nalagal lastnikom nepremičnin ob pločnikih, da čistijo pozimi sneg s teh pločnikov (pri tem se sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-63/00 z dne 7. 3. 2002 in U-I 218/99 z dne 9. 10. 2002). Za občinske javne ceste in njihovo preglednost je dolžna na svoje stroške poskrbeti lokalna skupnost, ne pa lastniki sosednjih zemljišč. Protiustavno je, če bi morali lastniki zemljišč ob javnih cestah na svoje stroške in na svojo iniciativo v javno korist odstranjevati in preprečevati naravne pojave, med katere sodi tudi samozasejana in samorastoča vegetacija zato, da bo javna cesta, ki je prometna površina splošnega pomena, pregledna. Očita kršitev Ustave RS (14. člen, 33. člen). Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri odločitvi. Navaja, da je prvostopenjski organ po uradni dolžnosti presojal prometno varnost na obstoječem priključku odseka kategorizirane javne ceste JP 853081 v naselju .... Tožeča stranka je solastnica zemljišča parc. št. 632/2 k.o. …, na katerem se nahaja visoko borovničevje in drevje, ki vpliva na preglednost v preglednostnem trikotniku križišča. Ugotovil je, da vegetacija presega 1,8 m, tako da dejanska vidnost v pravilno zaustavljenem vozilu znaša z leve strani manj kot 20 m. V skladu z Odlokom o kategorizaciji občinskih javnih cest v Občini Ribnica sta javni cesti, katerih križišče je bilo predmet inšpekcijskega postopka, kategorizirani kot odseka javne poti z oznakama JP 853082 in JP 853081. V skladu z ZCes-1 v območju nivojskega križišča občinskih cest ni dovoljeno vzpostaviti kakršnekoli vegetacije ali postaviti objekta, naprave ali druge predmete ter storiti karkoli drugega. Torej tudi opustiti, kar bi oviralo preglednost cest, križišča in priključka. Sklicevanje na odločbi Ustavnega sodišča RS je neutemeljeno, saj gre tam za pločnike, ki so last občine, ne pa za zemljišče, ki se nahaja ob cesti in je v lasti fizične osebe. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločitvijo tožene stranke, pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), glede tožbenih navedb pa sodišče še dodaja: Iz ugotovitev dejanskega stanja ni sporno, da je tožnica solastnica zemljišča, parcele št. 632/2 k.o., …, na katerem se nahaja visoko grmičevje in drevje, ki vpliva na preglednost v preglednostnem trikotniku križišča dveh javnih cest, ki sta kategorizirani kot odseka javne poti z oznakama JP 853082 (Humec-hiša št. …) in JP 853081 (Humec- …). To izhaja iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem pregledu z dne 29. 10. 2013. Razvidno je, da se v križišču navedenih odsekov javnih cest, z leve strani ob vključevanju iz SPG na GPS nahaja vegetacija, katere višina presega 1,8 m in da dejanska vidnost ob pravilno zaustavljenem vozilu na rob GPS znaša z leve strani manj kot 20 m (stran 2 zapisnika). Iz upravnih spisov izhaja, da je prvostopenjski organ opravljal po uradni dolžnosti nadzor nad izvajanjem določb ZCes-1 v povezavi z Odlokom o občinskih cestah. Ker tudi po opravljenem kontrolnem inšpekcijskem pregledu 20. 11. 2013, tožnica, kljub opozorilu, ni odstranila vegetacije, ki ovira preglednost v preglednostnem trikotniku križišča, je prvostopenjski organ tudi po presoji sodišča, utemeljeno izdal navedeno odločbo o odstranitvi vegetacije, kot je navedeno v izreku izpodbijane odločbe. Tožnica pa ne zatrjuje, da dejansko stanje glede višine in obsega rasti v tem križišču ne bi bilo takšno, kot je ugotovil prvostopenjski organ. Glede preglednosti ob občinski cesti pa je predpisano, da v območju nivojskega križišča občinskih cest, kot gre v obravnavanem primeru, med drugim tudi ni dovoljeno vzpostaviti kakršnekoli vegetacije ali postaviti objekte, naprave in druge predmete ter storiti karkoli drugega, kar bi oviralo preglednost križišča (prvi odstavek 98. člena ZCes-1).

V obravnavani zadevi gre za javno cesto v smislu 24. točke 2. člena ZCes-1. Javna cesta je po navedeni določbi cesta, ki jo država ali občina, v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest, razglasi za javno cesto določene kategorizacije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in drugimi predpisi. Navedeni javni cesti, katerih križišče je predmet inšpekcijska postopka, sta po občinskem Odloku kategorizirani kot odseka javne poti in imata svoje oznake (JP 853082 in JP 853081). Oba upravna organa se pravilno sklicujeta na določbe ZCest-1, med drugim tudi na določbo prvega odstavka 5. člena ZCes-1, ki nosi naziv “prepovedi ogrožanja varne uporabe javne ceste“, po kateri je prepovedano izvajati ali opustiti kakršnakoli dela na javni cesti, na zemljiščih ali na objektih ob javni cesti, ki bi lahko škodovala cesti ali ogrožala, ovira ali zmanjšala varnost prometa na njej. Ker je prvostopenjski organ v skladu s svojimi pristojnostmi (8. alineja 114. člena ZCes-1) po uradni dolžnosti presojal prometno varnost na navedenem odseku kategorizirane ceste v naselju Humec, Dolenja vas, in ugotovil, da na parceli, ki je v solasti tožnice, raste vegetacija, ki presega 1,8, m višine, kar vpliva na preglednost križišča, je tožbeni ugovor, da tožnica sama ni vzpostavila vegetacije v območju križišča, za odločitev irelevanten. Prvostopenjski organ je pri nadziranju ali je zagotovljeno polje preglednosti ceste skladno s predpisi, ki urejajo javne ceste, tudi pojasnil razloge, iz katerih izhaja, da je ogrožena oziroma zmanjšana varnost prometa na spornem odseku, s čimer se strinja tudi sodišče. Po 8. alineji točke 1) prvega odstavka 118. členu ZCes-1 pristojni inšpektor za ceste z opozorilom ali z odločbo odredi, da se v roku, ki ga določi odpravijo nepravilnosti, ki jih ugotovi v zvezi s poljem preglednosti ceste v nasprotju z zakonom ali predpisi, tako kot v obravnavanem primeru.

Po presoji sodišča so neutemeljeni očitki tožnice glede kršitve temeljnih človekovih pravic po 14. členu in 33. členu Ustave RS. V obravnavanem primeru po presoji sodišča tudi ne gre za protiustavno določbo ZCes-1, ker naj bi zakon neupravičeno nalagal določene dolžnosti lastnikom zemljišč ob javni cesti. Zato sodišče tudi ne sledi predlogu tožnice za vložitev zahteve za začetek postopka za oceno ustavnosti določenih določb ZCes-1. Pri tem sklicevanje na odločbi Ustavnega sodišča RS, kot jih navaja tožnica, na drugačno odločitev ne vpliva, saj v obravnavanem primeru ne gre za isto situacijo.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče v postopku pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti in je materialno pravo pravilno uporabljeno, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.