Jedro

Z določbo 1. člena ZDen-B je bil temeljnima pogojema za pridobitev položaja denacionalizacijskega upravičenca dodan še pogoj vzajemnosti: ta se presoja, kadar se v postopku pred organi Republike Slovenije pojavi oseba, ki je ob podržavljenju imela jugoslovansko državljanstvo in državljanstvo katere od drugih republik bivše SFRJ, ob odločanju o denacionalizaciji pa je ni šteti za državljana Republike Slovenije, pač pa druge države, ki tudi izvaja denacionalizacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1508/99-7 z dne 16.5.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/79 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 23.7.1999. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožničinega pravnega prednika R.K. proti odločbi Upravne enote K. z dne 24.3.1999, s katero je bila zavrnjena zahteva za denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin v korist prejšnjega lastnika M.M., rojenega 17.12.1903 in umrlega 28.8.1981, ker prejšnji lastnik ne izpolnjuje pogoja iz 3. odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98 in 76/98-odločba US, v nadaljevanju ZDen), niti nima pravnih naslednikov 1. dednega reda, ki bi imeli slovensko državljanstvo.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavanem primeru sporno, ali je M.M. denacionalizacijski upravičenec po ZDen glede na ugotovljeno dejansko stanje, da se je ob podržavljenju štel za jugoslovanskega državljana, ob svoji smrti leta 1981 pa je bil jugoslovanski in hrvaški državljan. Po mnenju sodišča prve stopnje sta organ prve stopnje in tožena stranka svojo odločitev pravilno oprla na 1. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98 in 76/98-odločba US, v nadaljevanju ZDen-B) in M.M. glede na hrvaško državljanstvo ob smrti upravičeno štela za tujega državljana. Po določbi 1. člena ZDen-B, ki je veljal v času odločanja v upravnem postopku, je v primerih, če je imela fizična oseba iz 3., 4. in 5. člena tega zakona na dan 9.5.1945 jugoslovansko državljanstvo, tuj državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec. Z določbo 1. člena ZDen-B je bil temeljnima pogojema za pridobitev položaja denacionalizacijskega upravičenca dodan še dodaten pogoj vzajemnosti. Ta pogoj velja za državljane držav, ki prejšnjim lastnikom vračajo premoženje in pri tem diskriminirajo slovenske državljane, in za državljane tistih držav, ki so izvedle podržavljenje, pa še niso sprejele predpisov o vračanju ter za vse postopke, ki do uveljavitve ZDen-B oziroma do 7.11.1998, ko je prenehalo začasno zadržanje izvrševanja ZDen-B, še niso bili pravnomočno končani (27. člen ZDen-B). Ker je Republika Hrvaška z zakonom vračanje premoženja uredila tako, da je to pravico priznala le osebam, ki so bile ob uveljavitvi zakona hrvaški državljani in ker obravnavana zadeva do 7.11.1998 še ni bila pravnomočno končana, so dane predpostavke za uporabo 1. člena ZDen-B. Iz gramatikalne razlage te določbe pa izhaja, da zakonodajalec pogoja iz 3. odstavka 9. člena ZDen ni vezal na čas ob podržavljenju, kot to zmotno zatrjuje tožnica.

Denacionalizacija je vračanje premoženja prejšnjemu lastniku, na ime katerega se odločba o denacionalizaciji vedno glasi (1. odstavek 67. člena ZDen). Odločitev o vzpostavitvi lastninske pravice pa je po svoji naravi konstitutivna. Zato je treba v primeru, ko je prejšnji lastnik umrl pred odločitvijo o denacionalizaciji, izpolnjevanje pogoja iz 3. odstavka 9. člena ZDen presojati glede na ureditev v času odločanja. V tem času pa je že veljal Zakon o tujcih (Uradni list RS, 1/91, 44/97, 50/98-odločba US in 14/99-odločba US), po katerem je tujec vsakdo, ki nima državljanstva Republike Slovenije. Zato sta organ prve stopnje in tožena stranka M.M. glede na njegovo hrvaško državljanstvo ob smrti pravilno štela za tujega državljana in pravilno ugotovila, da glede denacionalizacije ne obstaja vzajemnost z Republiko Hrvaško. Tožničino sklicevanje na sporazum o rešitvi premoženjskih odnosov med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo je neutemeljeno, saj se slednji ne nanaša na premoženje, ki je bilo podržavljeno po vojni.

V pritožbi uveljavlja tožnica vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi zahtevku za denacionalizacijo oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje. Navaja, da se določba 1. člena ZDen-B uporablja samo za tiste osebe, ki so tujci, ker na dan 9.5.1945 niso imele jugoslovanskega državljanstva. Na ta dan pa M.M. ni bil tuj državljan, ker je bil vpisan v knjigo državljanov Jugoslavije. M.M. pa tudi ni državljan sedanje Republike Hrvaške, ker je umrl leta 1981. S stališčem, da ga je šteti za tujega državljana, je sodišče prve stopnje poseglo v njegov državljanski status in ga spremenilo. Zatrjuje, da ima M.M. pravico do denacionalizacije, ker je imel dvojno državljanstvo, in sicer takratno jugoslovansko in hrvaško. Ustava Socialistične Republike Slovenije iz leta 1974 pa je 6. členu priznala vzajemnost z drugimi socialističnimi republikami v sestavi SFRJ, Haaška konvencija o državljanstvu iz aprila 1930 pa določa, da se uporablja pri presojanju zadeve tisto državljanstvo, ki je za prizadetega ugodnejše. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe upravnega spora, ker ni opravilo glavne obravnave. Poleg tega pa bo Republika Hrvaška spremenila zakon in bo vprašanje vzajemnosti odpadlo.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V obravnavani zadevi je v času odločanja na prvi stopnji že veljal ZDen-B, ki je v 27. členu izrecno določil, da se postopki denacionalizacije, ki do uveljavitve tega zakona še niso pravnomočno končani, končajo po določbah tega zakona. Zato se, glede na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje, sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje na določbo 1. člena ZDen-B. Zmotno je tožničino prepričanje, da se določba 1. člena ZDen-B nanaša na tiste osebe, ki so tujci, ker na dan 9.4.1945 niso imele jugoslovanskega državljanstva. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je bil z določbo 1. člena ZDen-B temeljnima pogojema za pridobitev položaja denacionalizacijskega upravičenca dodan še pogoj vzajemnosti. Ta pogoj se presoja, kadar se v postopku pred organi Republike Slovenije pojavi oseba, ki je ob podržavljenju imela jugoslovansko državljanstvo in državljanstvo katere od drugih republik bivše SFRJ, ob odločanju o denacionalizaciji pa je ni šteti za državljana Republike Slovenije, pač pa druge države, ki tudi izvaja denacionalizacijo. Pri razlagi določbe 1. člena ZDen-B je namreč potrebno izhajati tudi iz namena zakonodajalca, ki je v besedilu predloga ZDen-B (Poročevalec, št. 10 z dne 28.1.1998) navedel, da se besedilo 1. člena nanaša na tiste osebe, ki so imele na dan 9.5.1945 državljanstvo katere od drugih republik bivše SFRJ in na osebe, ki so imele na ta dan jugoslovansko državljanstvo in so sedaj tujci, ker nimajo slovenskega državljanstva. Zato na presojo, ali je M.M. denacionalizacijski upravičenec v smislu določbe 1. člena ZDen-B, ne morejo vplivati okoliščine, na katere se sklicuje tožnica v pritožbi, in sicer, da je bil ob podržavljenju jugoslovanski državljan oziroma da je imel ob smrti takratno jugoslovansko in hrvaško državljanstvo.

Zmotno je tudi tožničino prepričanje, da naj bi sodišče prve stopnje s sprejemom stališča, da je šteti M.M. v smislu določbe 1. člena ZDen-B za hrvaškega državljana, poseglo v njegov državljanski status in ga spremenilo. Če je oseba, ki bi utegnila biti denacionalizacijski upravičenec, umrla pred odločanjem o denacionalizaciji, se namreč pri uporabi določbe 1. člena ZDen-B ne ugotavlja njen državljanski status v času odločanja o denacionalizaciji, ampak pravno razmerje, ki ga daje njenemu državljanskemu statusu pravo Republike Slovenije oziroma pravo sedanje države, naslednice bivše republike bivše SFRJ. Osebe, ki je umrla pred odločanjem o denacionalizaciji, ZDen ne izključuje iz kroga upravičencev pod pogoji določbe 3. odstavka 9. člena.

Zato se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi pomembno hrvaško državljanstvo M.M. ob njegovi smrti. Ker Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94) ne priznava pravne kontinuitete državljanstva Republike Slovenije z državljanstvom drugih bivših republik bivše SFRJ,imenovanega ni mogoče šteti za državljana sedanje Republike Slovenije. Ker pa sedanja Republika Hrvaška priznava M.M. status hrvaškega državljana (domovnica, izdana dne 19.5.1993, je, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno uporabila materialno pravo, ko je pritrdilo toženi stranki in organu prve stopnje, ki sta imenovanega v smislu določbe 1. člena ZDen-B štela za hrvaškega državljana, za katerega ni podana vzajemnost, ker Republika Hrvaška, ki je tudi uvedla denacionalizacijo, ne priznava položaj denacionalizacijskega zavezanca slovenskemu državljanu.

Da bi v Republiki Hrvaški že veljal zakon, ki bi priznaval državljanom Republike Slovenije pravico do denacionalizacije ali, da bi bila o vzajemnosti sklenjena mednarodna pogodba ali, da bi se vzajemnost dejansko uresničevala, pa pritožnica niti ne zatrjuje. Njeno sklicevanje na ustavno ureditev bivše SR Slovenije oziroma na bodočo ureditev, pa po presoji pritožbenega sodišča, ne more izkazovati obstoja vzajemnosti.

Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka upravnega spora, ko ni opravilo glavne obravnave. Iz tožbe izhaja, da tožnica glavne obravnave ni zahtevala, niti ni ugovarjala dejanskim ugotovitvam glede državljanstva M.M. ob podržavljenju in ob njegovi smrti.

Kolikor pa se tožeča stranka sklicuje na pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tega pritožbenega razloga pritožbeno sodišče ni presojalo, ker ga v tem upravnem sporu ni dopustno uveljavljati po določbi 3. točke 1. odstavka 72. člena ZUS v zvezi s 5. odstavkom 72. člena ZUS zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja, pač pa je odločilo na seji na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku.

Ker tudi niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.