Jedro

Dejstvo, da je oče kot lastnik stanovanjske zgradbe dovolil hčeri in njenemu možu ureditev stanovanja v podstrešni stavbi, pri čemer se ni spreminjala niti zunanjost hiše, niti ostrešja in stranki ne zatrjujeta, da bi bilo karkoli v zvezi s spremembo lastninske pravice dogovorjeno, ne gre za dogovor o gradnji, ki bi imel za posledico spremembo lastninske pravice oziroma nastanek solastninskih deležev.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tč. I. izreka ter glede zaznambe spora potrdi, v tč. II. in III. izreka pa se razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da sta tožnika solastnika stanovanjske stavbe in garaže na parceli št. 1116, vl. št. 1038 k.o. K., vsak do 15/100 in da je toženec dolžan tožnikoma izstaviti za zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere bo možna pri stanovanjski stavbi in garaži na parceli št. 1116, vl. št. 1038 k.o. K., vknjižba lastninske pravice v korist tožnikov, za vsakega do 15/100, ker bo sicer takšno listino nadomestila ta pravnomočna sodba. Ugodilo pa je zahtevku tožnice in ugotovilo, da predstavljajo nepremičnine vl. št. 1038 k.o. K. darilo do višine 11.952.868,00 SIT, ki ga je toženec prejel od zapustnika F. R., umrlega 18.3.1994, in da je dolžan od tega prejetega darila zaradi prikrajšanja nujnega dednega deleža tožnice A. D., ki znaša 1/6, vrniti v zapuščino 1.992.144,60 SIT kot nujni dedni delež tožnice v 15 dneh. Tožencu je bilo naloženo, da mora tožnikoma povrniti pravdne stroške v znesku 84.655,40 SIT z zakonitmi zamudnimi obrestmi od 11.6.1998 dalje do plačila. Odločeno je tudi bilo, da se pri vložku št. 1038 k.o. K. odreja zaznamba spora v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Novem mestu.

Proti sodbi in sklepu sta se pritožili obe stranki. Tožeča stranka jo izpodbija v celoti, tožena stranka pa v ugoditvenem delu pod tč.

II., III in zoper sklep o zaznambi spora in sicer obe iz vseh možnih pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Tožeča stranka nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da vlaganja tožeče stranke v sporne nepremičnine niso posledica dogovora o skupnih vlaganjih in da očetovo soglasje ne predstavlja izraza pravno poslovne volje za sklenitev družbene pogodbe, po kateri naj bi določen delež rezultata skupnih vlaganj pripadel tožnikoma, ampak da gre le za privolitev lastnika v vlaganja za izboljšanje stanovanjskih razmer. Izrecen dogovor o solastnini sploh ni nujen, sicer pa je pokojni oče v času soglasja, glede na spremembe na svoji nepremičnini, zanesljivo ni štel, da bo zgrajeno njegova last. Nihče ni izjavljal, da bi tožnika izvršila ta vlaganja kot plačilo le za začasno bivanje v tej hiši. Tožeča stranka je vlagala v hišo v pričakovanju, da bo ostala doma. Zmotna je ocena sodišča, da je vlagala zaradi izboljšanja bivalnih pogojev ter da ne gre za novo stvar. Z zgraditvijo novega stanovanja se je spremenila identiteta zgradbe, ki je bila do tedaj enostanovanjska, odslej pa je dvostanovanjska. Nesmotrno bi bilo, da bi tako velika sredstva vlagala tožeča stranka v začasno rešitev stanovanjskega problema in celo toženec tega ni izjavljal, ampak je rekel, da je bilo verjetno tako mišljeno. Tudi gradnja garaže, dve leti po vlaganjih v hišo, kaže, da ni bilo mišljeno, da bosta tožnika tu le začasno, saj le za začasno bivanje garaža ne bi bila potrebna. Zaradi zmotne odločitve o prvem tožbenem zahtevku je nepravilna tudi odločitev pod tč. 2. izreka. Ta je tudi v nasprotju z materialnim pravom in sodno prakso, ko je sodišče tožnici prisodilo nujni delež v denarju, čeprav je uveljavljala idealni delež. Svoje odločitve v tem pogledu ni v ničemer obrazložilo. Izračun preužitnih obveznosti ni pravilen.

Nesprejemljiva je tudi ugotovitev, da prizidek garaže z nadstrešnico ne predstavlja črno gradnjo. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženec v svoji pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da za pokojnega očeta ni imel preživninskih obveznosti.

Samo je namreč ugotovilo, da je obema staršema nudil dosmrtno stanovanje, souporabo vrta, skupni prostor ter očeta vozil k zdravniku in na izlete. Vse to bo sodišče moralo ovrednotiti, kot tudi njegovo stalno pripravljenost, da je bil očetu na razpolago, če ga je potreboval, ker gre za dolgo časovno obdobje. Prenizko je bil ocenjen tudi njegov prispevek za preživljanje matere, ker je sodišče upoštevalo, da je v celoti razpolagal z njeno pokojnino. Tožnica je vložila tožbo, kjer zatrjuje, da je imela pokojnica prihranke 3.000.000,00 SIT. Če bi porabil pokojnino za njeno preživljanje, bi ne moglo biti prihrankov. Sodišče bo zato moralo vpogledati zapuščinski spis D 233/97 in P 280/97, da bo ugotovilo, kdo je razpolagal s pokojnino. Če velja dosedanje stališče, bi bila ista pokojnina dvakrat upoštevana in bi jo moral vračati toženec v predmetni pravdi, nato pa še v pravdi pod P 280/97. Treba je opraviti poizvedbe o hranilnih vlogah pokojne, saj je v zvezi s tem dejansko stanje nepopolno in napačno ugotovljeno, v posledici tega pa tudi materialno pravo. Sklep o zaznambi spora nima razlogov. Nerazumljivo je, da je dovoljena zaznamba spora, ko pa je sodišče tožbeni zahtevek za ugotovitev solastninske pravice v celoti zavrnilo. Zmotna je tudi odločitev o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo in sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbi sta utemeljeni zoper drugo in tretjo točko izreka, neutemeljeni pa zoper prvo točko izreka in zoper sklep o zaznambi spora.

Toženec se neutemeljeno pritožuje zoper sklep o zaznambi spora. Po 44. členu Zakona o zemljiški knjigi se dovoli zaznamba spora, če teče sodni postopek o pridobitvi, spremembi ali prenehanju stvarne pravice na nepremičnini. Ker tožeča stranka zahteva, da se ugotovi, da je solastnica stanovanjske stavbe in garaže in torej teče sodni postopek o pridobitvi solastninske pravice na stanovanjski stavbi in garaži, kjer tožeča stranka doslej še ni bila vpisana kot solastnica, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je dovolilo zaznambo spora. Sodišče prve stopnje pa je s tem, ko je navedlo, da gre za zahtevek tožeče stranke, ki je stvarnopravne narave tudi, sicer skopo, ob upoštevanju celotne obrazložitve sodbe, obrazložilo svojo odločitev. Glede na pritožbena izvajanja v zvezi z nerazumljivostjo izdaje zaznambe spora, ker je bil tožbeni zahtevek na ugotovitev solastninske pravice zavrnjen, pritožbeno sodišče pripominja, da v tem primeru ni potrebno izkazati verjetnosti obstoja zahtevka, kar smiselno zatrjuje tožena stranka, saj je edina predpostavka za dovolitev zaznambe spora le tek sodnega postopka o pridobitvi, spremembi, ali prenehanju stvarne pravice na nepremičnini. Ker pa zavrnitev tožbenega zahtevka za ugotovitev solastninske pravice z izdajo sodbe sodišča prve stopnje še ni bila pravnomočna, in je torej sodni postopek še vedno v teku, je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je zahtevano zaznambo spora dovolilo. Pritožba zoper ta sklep je zato neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter izpodbijani sklep potrdilo na podlagi 2. točke 380. člena ZPP.

Neutemeljena je pritožba tožnikov zoper zavrnitev zahtevka, da sta solastnika stanovanjske stavbe in garaže na parceli št. 1116, vl. št. 1038 k.o. K., vsak do 15/100 in za izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se vknjižila solastninska pravica zanju v zemljiško knjigo. Pritožbeno sodišče ne dvomi glede na podatke spisa, da je oče pravdnih strank soglašal z dograditvijo stanovanja v mansardi, kar sta ugotovljeno storila tožnika v letu 1966 s svojimi sredstvi in s pomočjo prijateljev tožnika ter njegovih staršev.

Vendar pa soglasje lastnika za izdelavo podstrešja v stanovanje, ne da bi bilo posebej govora o nastanku solastninske pravice in deležih, za nastanek solastninske pravice tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni dovolj. Glede na izpoved tožnice, da oče nikoli ni izjavil, da bi jima zaradi vloženih sredstev pripadal določen solastninski delež, tožnika pa tudi ne trdita, da bi kaj takega od očeta kdaj zahtevala, je prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da ni ugotovilo nobenega dogovora o stvarnopravnih učinkih vlaganj tožnikov. Za spremembo solastninskih deležev pa niso dovolj le konkludentna dejanja, na podlagi katerih bi se dalo sklepati, da je oče pristal, da v bodoče ne bo več edini lastnik nepremičnine. Da se je kot tak štel, pa sodišče prve stopnje tudi pravilno sklepa iz dejstva, da je v celoti razpolagal s svojimi nepremičninami v izročilni pogodbi, ki jo je sklepal sicer veliko let kasneje. Zgolj pričakovanja tožnikov, da bodo imela njihova vlaganja stvarnopravne deleže, ne morejo biti pravno odločilna. Očetovo soglasje k ureditvi stanovanja na podstrešju, ki je bilo dano v zvezi z najetjem posojila tožeče stranke, takšnega dogovora o gradnji, ki bi imel stvarnopravne posledice, ne more nadomestiti ob preje ugotovljenih odločilnih dejstvih, da ni nikoli izjavil, da bi jima pripadal kakšen določen solastninski delež iz tega naslova.

Lastninska pravica se lahko pridobi le po samem zakonu, na podlagi pravnega posla in z dedovanjem, pod določenimi pogoji tudi z odločbo državnega organa. Tožeča stranka smiselno zatrjuje pridobitev solastninske pravice na podlagi pravnega posla, to je dogovora o gradnji, ki ga pa ni uspela dokazati. Uspelo ji je le dokazati, da se je sedaj pokojni oče strinjal z ureditvijo stanovanja v podstrešju stanovanjske hiše, kjer naj bi bivala, ne pa tudi kaj drugega, zaradi česar bi postala solastnica te stanovanjske zgradbe. V pritožbi tudi ne navaja nobenih novih dokazov, ki bi dokazovali, da je med njo in očetom obstajal konsenz o pridobitvi solastniških deležev zaradi vlaganj v izgradnjo podstrešja, zato pritožbeno sodišče ne sledi pritožbi, ki je ne prepriča. Glede na dejstvo, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo dogovora o gradnji s posledično pridobitvijo lastninske pravice, ampak je ugotovilo le soglasje očeta, da tožeča stranka gradi, ne da bi postavljala kakršnekoli pogoje po lastništvu, je pravilno štelo, da iz tega naslova tožbenemu zahtevku ne more biti ugodeno. Ob taki ugotovitvi pa je tudi logično razmišljanje sodišča prve stopnje, da je vlaganja tožnikov v tujo nepremičnino ocenilo kot vlaganja, namenjena rešitvi prostorske stiske zaradi izboljšanja bivalnih pogojev obeh družin.

Tožeča stranka tudi ni pridobila lastninske pravice po samem zakonu z ustvaritvijo nove stvari z zgraditvijo na tujem zemljišču v smislu 24. do 26. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), oziroma tedaj veljavnih pravnih pravil 417 do 419 paragrafa ODZ. Po teh pravilih je lastniku zemljišča pripadalo vse, kar je bilo na njem zgrajeno po znanem načelu superficies solo cedit. Da bi šlo za pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu je potrebno, da za gradnjo ni bilo nobene pravne podlage. Če gre za soglasje o gradnji ali za sporazum o gradnji, se določbe o gradnji na tujem svetu ne morejo uporabiti. Odločilne so le okoliščine, o katerih sta se stranki sporazumeli. V konkretnem primeru je tožeča stranka dokazala le, da je vlagala v stanovanjsko hišo tožnika in v gradnjo garaže, zato da bo to kar bo izdelala uporabljala in da se je njen oče s tem strinjal. Ne glede na to, da že iz preje naštetih razlogov ne prihaja v poštev institut gradnje na tujem svetu, pa tudi ne gre za novo stvar. Ali so izvedena dela takega obsega, da se prejšnji gradbeni objekt pojmuje kot nova stvar je predvsem odvisno od obsega vlaganj. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da rezultat gradnje tožnikov ni bila nova stvar.

Urejeno je bilo podstrešno stanovanje brez nadzidave in spreminjanja ostrešja in tako do spremembe same istovetnosti stanovanjske hiše ni prišlo. Le povečala se je uporabna površina za bivanje. To je sicer povečalo vrednost hiše, vendar pa to ne zadostuje za stvarnopravni zahtevek. Tudi primerjava vrednosti vlaganj tožnikov, kot jo je ugotovil sodni izvedenec in cenilec S. A., v razmerju do današnje vrednosti nepremičnine, kaže na to, da ne gre za novo stvar, saj vlaganja ne dosegajo niti 10 % vrednosti današnje stanovanjske hiše. Kar se tiče samega objekta garaže pa pritožbeno sodišče tudi soglaša, da gre za pritiklino hiše, ki je zaradi potreb stanovalcev ne gre ločevati od stavbe in deli enako usodo, kot sama stanovanjska hiša. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje obširnim in prepričljivim razlogom sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožbenega zahtevka, le s to razliko, da samo dejstvo, da tožeča stranka ni imela v celoti izdelane kopalnice in je uporabljala kopalnico staršev v pritličju, še ne pomeni, da prostorov na podstrešju ni mogoče uporabljati kot samostojnega stanovanja. Prav ima zato sodišče prve stopnje, da bi šel tožeči stranki le obligacijskopravni zahtevek v zvezi z vlaganji, ki so povzročili povečano vrednost nepremičnine. Vendar pa to ni predmet tožbenega zahtevka. Ker je zavrnitev tožbenega zahtevka pod tč. 1. izreka sodbe v skladu z določbami ZTLR in je odločba tudi v formalnopravnem pogledu pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v tč. 1. izreka potrdilo na podlagi 368. člena ZPP.

Utemeljeno se stranki pritožujeta zoper odločitev v tč. II. izreka in posledično tudi zoper odločitev o pravdnih stroških pod tč. III.

izreka sodbe. Pravilna je ugotovitev, da znaša nujni delež tožnice 1/6. Sodišče prve stopnje je po izračunu, ki mu obe stranki ugovarjata, ugotovilo, da je vrednost tožničinega nujnega deleža v višini 1/6 1.992.144,00 SIT in je ta znesek naložilo tožencu, da ga vrne v zapuščino za pokritje nujnega dednega deleža. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo nujni dedni delež v denarju, čeprav je tožnica uveljavljala idealni delež, ne da bi to odločitev obrazložilo. Odločilo je drugače kot je zahtevala tožnica, ki je zahtevala vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega dednega deleža. Ker je bilo darilo nepremičnina vl. št. 1038 k.o. K., bi bil dolžan toženec vrniti darilo oziroma ustrezen del darila, za kolikor je bil prikrajšan njen nujni dedni delež v naravi. Sodišče pa je odločilo, da je dolžan vrniti le denarno vrednost prikrajšanega nujnega deleža. Po 27. členu Zakona o dedovanju (ZD) gre nujnemu dediču določen del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino. Oporočitelj pa lahko tudi določi, da dobi nujni dedič svoj delež v določenih stvareh, pravicah ali v denarju. Slednjega pa nihče ne zatrjuje. Ker je sodišče prve stopnje odločilo drugače kot je tožeča stranka zahtevala in ta temu nasprotuje, je pritožbeno sodišče pritožbama obeh strank ugodilo in na podlagi 372. člena ZPP razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v izreku pod tč. II in posledično tudi glede pravdnih stroškov ter vrača zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo odločanje. Če je namreč prikrajšan nujni delež se po 1. odstavku 34. člena ZD darila vrnejo, kolikor je treba, da se dopolni nujni delež. Glede na takšno določbo bi bil torej dolžan toženec vrniti določen del, ki vrednostno ustreza izračunu nujnega dednega deleža, v zapuščino v naravi tako, kot je bilo zahtevano. Sodišče prve stopnje bo zato moralo v ponovljenem postopku znova ugotoviti kolikšen del nepremičnine, ki jo je pridobil z izročilno pogodbo toženec, predstavlja darilo, ki ga mora ovrednotiti v obliki solastninskega deleža glede na celotno nepremičnino, od tega darila pa prikrajšani nujni delež v višini 1/6 naložiti tožencu, da ga vrne v zapuščino. Ker je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbama ugodilo in je izpodbjano sodbo razveljavilo, ne bo posebej obravnavalo ugovorov, ki sta jih uveljavljali pravdni stranki in ki govorijo bodisi za prenizko ali previsoko ovrednotenje tistega, kar je izpolnil toženec po izročilni pogodbi in ki vpliva na velikost darila. Nanje bo moralo odgovoriti sodišče prve stopnje, zlasti glede okoliščin o razpolaganju z materino pokojnino v času po očetovi smrti in do pooblastila toženca. Kar se tiče očitkov o črni gradnji, zaradi česar tožeča stranka meni, da ni mogoče upoštevati toženčevih vlaganj, pa pritožbeno sodišče opozarja na 39. člen ZD, po katerem velja obdarjenec glede darovane stvari, ki jo mora vrniti, za poštenega posestnika do dneva, ko je zvedel, da se zahteva vrnitev darila.

Ker je bila sodba sodišča prve stopnje delno razveljavljena, je pritožbeno sodišče glede na določbo 166. člena ZPP sklenilo, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.