Jedro

Tožnica pa niti v tožbi zoper izpodbijano odločbo tožene stranke niti v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ni navedla okoliščin, ki naj bi jih ugotavljali v azilnem postopku in ki naj bi dokazovale, da njena prošnja za azil ni očitno neutemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.1.2006; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnico oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožničino prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji, ki jo je podala dne 6.1.2006, in sicer na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003, 85/2005 - odločba US) ter ji določila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku enega dne od pravnomočno končanega azilnega postopka.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo stališču tožene stranke, da so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za odločanje po 2. odstavku 35. člena ZAzil in da so podani razlogi za zavrnitev tožničine prošnje kot očitno neutemeljene. Sodišče prve stopnje povzema ugotovitve tožene stranke v izpodbijani odločbi in navaja, da je tožnica v svoji prošnji za azil povedala, da je iz Armenije odšla v Belorusijo zaradi zaposlitve pred petimi ali šestimi leti, iz česar sledi, da je izvorno državo zapustila iz ekonomskih razlogov, ne pa zato, ker bi bila v Armeniji dejansko preganjana. Iz njene prošnje namreč ne izhaja, da bi bila tožnica v izvorni državi preganjanja zaradi svoje pravoslavne vere, njena mati, katere muslimanska vera naj bi bila razlog za njeno preganjanje, pa živi v Turčiji in je družino zapustila že pred 16 leti. Sodišče prve stopnje tudi pritrjuje ugotovitvam tožene stranke, da tožnica, kljub opozorilu na 29. člen ZAzil, na konkretna vprašanja uradne osebe ni dala prepričljivih in argumentiranih odgovorov. Sodišče prve stopnje zavrača kot neutemeljene tožničine tožbene navedbe, da se je morala iz izvorne države odseliti zaradi prebivalcev, ki so jo preganjali zaradi muslimanske vere njene matere, saj navedene trditve ne izhajajo iz podatkov v upravnih spisih. Ker tožnica v tožbi tudi ni navajala konkretnih dejstev, ki bi kazala na to, da je tožena stranka dejansko stanje ugotovila nepravilno, je sodišče prve stopnje odločilo, ne da bi opravilo glavno obravnavo.

Tožnica v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: V Armeniji je bila stalno preganjana in se je zato preselila v Belorusijo, vendar tudi tam ni mogla ostati. Sodišče prve stopnje jo ni zaslišalo na seji, s čimer je kršilo načelo zaslišanja in bi že zaradi tega pritožbeno sodišče moralo razveljaviti izpodbijano sodbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi, odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, s tem, da tožena stranka ugodi njeni prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot sta tožnici pravilno pojasnila že sodišče prve stopnje in tožena stranka, je mogoče prošnjo za azil zavrniti v pospešenem postopku na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil, kadar je za to podan kateri izmed razlogov iz treh alinej navedenega odstavka. Za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene torej zadošča že obstoj enega od v treh alinejah navedenih razlogov. V tem primeru pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjen razlog iz 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, po katerem pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov, ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da iz tožničine prošnje namreč ne izhaja, da bi bila tožnica v izvorni državi (Armeniji) preganjana zaradi svoje pravoslavne vere, njena mati, katere muslimanska vera naj bi bila razlog na njeno preganjanje, pa živi v Turčiji in je družino zapustila že pred 16 leti. Tudi pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam tožene stranke, da tožnica, kljub opozorilu na 29. člena ZAzil, na konkretna vprašanja uradne osebe ni dala prepričljivih in argumentiranih odgovorov. Tudi pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene tožničine tožbene navedbe, ki jih tožnica ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, da se je morala iz izvorne države odseliti zaradi prebivalcev, ki so jo preganjali zaradi muslimanske vere njene matere, saj navedene trditve ne izhajajo iz podatkov in listin v upravnih spisih. Ker tožnica v tožbi in sedaj tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo tudi ni navajala konkretnih dejstev, ki bi kazala na to, da je tožena stranka dejansko stanje ugotovila nepravilno, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, ne da bi opravilo glavno obravnavo.

Ker je tožena stranka na ustrezen način ugotovila ključna dejstva in tudi pravilno uporabila določbe ZAzil, zato tudi pritožbeno sodišče sledi utemeljitvi in razlogom, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla tožena stranka.

Pritožbeno sodišče kot nedopustno zavrača pritožbeni ugovor zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ta ugovor je mogoče s pritožbo v upravnem sporu uveljavljati le, če je dejansko stanje ugotavljalo sodišče prve stopnje samo, tega pa v obravnavanem primeru ni (5. odstavek 72. člena ZUS).

Kot neutemeljen pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu. Po 4. odstavku 72. člena ZUS je namreč takšna kršitev pravil postopka podana le, kadar je to vplivalo ali bi moglo vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. To pa v obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča ni. Tožničina prošnja za azil je bila namreč zavrnjena kot očitno neutemeljena, za kar so bili po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji. Vsako nadaljnje ugotavljanje okoliščin za priznanje azila pa ne bi moglo vplivati na spremembo pravilne presoje sodišča prve stopnje in tožene stranke o očitni neutemeljenosti tožničine prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Tožnica pa niti v tožbi zoper izpodbijano odločbo tožene stranke niti v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ni navedla okoliščin, ki naj bi jih ugotavljali v azilnem postopku in ki naj bi dokazovale, da njena prošnja za azil ni očitno neutemeljena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožničino pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.