Jedro

Podana je kršitev kazenskega zakona v škodo obtoženca, ki mu sodišče v izrečeno kazen ni vštelo časa odvzema prostosti.

Izrek

Ob reševanju pritožbe državne tožilke se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženemu J. D. v primeru preklica pogojne obsodbe v izrečeno zaporno kazen všteje čas odvzema prostosti od 15.8.1995 od 03.00 ure do 16.8.1995 do 11.05 ure; sicer pa se pritožba državne tožilke zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ v zvezi s 22. členom KZ. Obtožencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po določbi 69. člena KZ je obtožencu odvzelo izvijača; oprostilo pa je obtoženca plačila vseh stroškov kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je pravočasno, zaradi odločbe o kazenski sankciji (4. točka 370. člena ZKP), pritožila državna tožilka ter predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v izreku o kazenski sankciji spremeni tako, da le to izreče brez uporabe določb o pogojni obsodbi.

Obtoženčeva zagovornica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

Višje državno tožilstvo v Ljubljani v svojem mnenju, podanem skladno z določbo drugega odstavka 377. člena ZKP, predlaga ugoditev pritožbi.

Skladno z določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP je bila seja senata sodišča druge stopnje opravljena kljub temu, da se obtoženec in njegova zagovornica (ob izkazanih obvestilih o seji senata) nista udeležila.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in navedb državne tožilke v pritožbi, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obtožencu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo. Res je sicer bil obtoženec pred tem enkrat že obsojen zaradi kaznivega dejanja tatvine, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot obteževalno okoliščino.

Ni pa moč pritrditi navedbam državne tožilke v pritožbi, da bi sodišče moralo kot obteževalno okoliščino upoštevati, da tečeta zoper obtoženca še dva kazenska postopka, saj v kazenskem postopku velja načelo domneve nedolžnosti (3. člen ZKP, ki določa, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler ni njegova krivda ugotovljena s pravnomočno sodbo). Glede na navedeno, kakor tudi ob upoštevanju olajševalnih okoliščin, da je dejanje ostalo pri poskusu, prav tako pa, da z dejanjem oškodovancu ni nastala nadaljna škoda, pa je tudi v pogojni obsodbi določena kazen primerna teži dejanja in stopnji obtoženčeve krivde. Tudi preizkusna doba dveh let je po oceni sodišča druge stopnje dovolj dolga, da bo obtoženec v njej s svojim nadaljnim ravnanjem in vedenjem lahko opravičil zaupanje sodišča, dano mu z izrekom te pogojne obsodbe.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pa je sodišče druge stopnje ugotovilo, da sodišče prve stopnje obtožencu v pogojni obsodbi določeno zaporno kazen, ni vštelo časa odvzema prostosti, s čimer je v škodo obtoženca prekršilo določbe kazenskega zakona (6. točka 372. člena ZKP). Glede na navedeno je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da se obtožencu v primeru preklica pogojne obsodbe v izrečeno kazen všteje tudi čas odvzema prostosti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo državne tožilke zavrnilo in ker tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka v škodo obtoženca, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.