Jedro

Pooblaščenka zasebnega tožilca je naslovila in pravočasno vložila zasebno tožbo pri krajevno nepristojnem sodišču, a je ta na krajevno pristojno sodišče prispela prepozno, kot odvetnica pa se ne more sklicevati na očitno pomoto.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenke zasebnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Zasebni tožilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sicer sodno takso v znesku 360,00 EUR ter potrebne izdatke obtoženke in potrebne izdatke ter nagrado obtoženkinega zagovornika.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zoper obtoženo A. A. na podlagi 4. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje obrekovanja po prvem odstavku v zvezi z drugim odstavkom 159. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 20. člena KZ-1. Po drugem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da je zasebni tožilec B. d. o. o. dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obtoženke ter potrebne izdatke in nagrado njenega zagovornika.

2. Zoper sodbo se je pritožila pooblaščenka zasebnega tožilca iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagala, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi pritožbi in obtoženo spozna za krivo ter ji naloži plačilo stroškov sodnega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ob zapadlosti do plačila; oziroma podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo je odgovoril obtoženkin zagovornik, odvetnik C. C. iz Odvetniške družbe ... ter predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pooblaščenka zasebnega tožilca v pritožbi v pretežni meri povzema procesno stanje zadeve, ki je razvidno tudi iz izpodbijane sodbe in podatkov v spisu. Pooblaščenka povzema vrsto kaznivega dejanja, ki se očita obtoženi A. A. z zasebno tožbo, čas in kraj ter način storitve očitanega kaznivega dejanja, navaja, kdaj je bila zakonita zastopnica zasebnega tožilca seznanjena s kaznivim dejanjem in storilcem, na katero sodišče je bila zasebna tožba naslovljena in vložena ter kdaj. Povzema sodno prakso v zvezi z razlago očitne pomote oziroma nevednosti povezano s pravnimi in dejanskimi vprašanji, ter vztraja, da je bila zasebna tožba pravočasno vložena 8. 1. 2018 na stvarno in krajevno pristojno Okrožno sodišče v Mariboru, da pa je zaradi zavlačevanja sodišča prispelo do stvarno in krajevno pristojnega Okrožnega sodišča v Ljubljani po poteku roka za vložitev zasebne tožbe. Pooblaščenka zatrjuje, da ima zasebni tožilec skladno „z mnenji priznanih teoretikov“ (citira Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, mag. Štefan Horvat, stran 71, ki se nanaša na 28. člen ZKP) pri pregonu pisca, ko gre pri kaznivem dejanju obrekovanja za t. i. tiskovni delikt, ki predstavlja kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime, pravico izbire krajevno pristojnega sodišča. Navaja, da je v primerih odgovornosti pisca spisa krajevno pristojno tudi sodišče kraja, na katerega se spis nanaša. Ker se sporna izjava (analogno – spis) nanaša na zatrjevano neprimerno poslovno prakso zasebnega tožilca v zvezi z zatrjevanim uveljavljanim „piramidnim sistemom poslovanja“, s tem pa pravne osebe s sedežem v Mariboru, je utemeljen zaključek, da je krajevno pristojno tudi Okrožno sodišče v Mariboru. Skladno z določbo drugega odstavka 28. člena ZKP, gre za subsidiarno in konkurenčno krajevno pristojnost več sodišč, v predmetni zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru (glede na določbo drugega odstavka 28. člena ZKP, skladno s katero je krajevno pristojno tudi sodišče kraja, na katerega se spis nanaša) in Okrožnega sodišča v Ljubljani (glede na stalno prebivališče pisca spisa). Upoštevaje navedeno bi moralo postopek voditi tisto sodišče, ki je prvo začelo postopek oziroma, pri katerem je zasebni tožilec najprej zahteval uvedbo postopka. Zatrjuje, da so bile v predmetni zadevi podane okoliščine, ki so pri vložniku povzročile očitno pomoto, zaradi katere je bila zasebna tožba vložena pravočasno in pri krajevno nepristojnem sodišču in je na pristojno sodišče prispela mnogo prepozno. Pooblaščenka ocenjuje, da zasebni tožilec s tem, ko je vložil zasebno tožbo v zakonsko predpisanem trimesečnem roku pri krajevno nepristojnem sodišču zaradi očitne pomote, ne sme izgubiti pravice do vložitve zasebne tožbe, sploh upoštevaje časovno komponento predmetne zadeve. Zaradi daljše nedejavnosti sodišča v predmetnem postopku bi tožba na pristojno sodišče prispela nepravočasno tudi, v kolikor bi jo zasebni tožilec vložil zgolj en dan po storitvi očitanega kaznivega dejanja, zato pooblaščenka izpostavlja kršitev načela enakosti iz 22. člena Ustave RS, opozarja pa tudi na vprašanje sojenja v razumnem roku in brez nepotrebnega odlašanja, kar predstavlja kršitev 23. in 26. člena Ustave RS ter prvega odstavka 6. člena EKČP. Ocenjuje, da bi bila zasebna tožba v predmetni zadevi pravočasna, če bi obe okrožni sodišči v Mariboru in Ljubljani odreagirali in postopali ažurneje.

6. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbena stališča kot pravno zmotna in neutemeljena. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo vse relevantne okoliščine povezane s pravočasnostjo vložitve zasebne tožbe zoper obtoženko, pravilno pa je razlagalo določbe 25., 26. in 28. člena ZKP, zato po presoji pritožbenega sodišča ni kršilo določb kazenskega postopka in kazenskega zakona, določb 22., 23. in 26. člena Ustave RS ter prvega odstavka 6. člena EKČP. Sodišču ni mogoče očitati sojenja v nerazumnem roku, pa čeprav so se posamezne faze med procesnimi dejanji morda odvijale nekoliko počasneje.

7. V opisu kaznivega dejanja v zasebni tožbi se kot čas storitve navaja 10. 10. 2017, zato je trimesečni rok za vložitev zasebne tožbe iztekel 10. 1. 2018, pooblaščenka (odvetnica) zasebnega tožilca pa je vložila zasebno tožbo dva dni pred potekom trimesečnega roka, 8. 1. 2018 na Okrožno sodišče v Mariboru, pri tem pa je bila tudi zasebna tožba naslovljena na isto sodišče. 7. 2. 2018 je bila zasebna tožba vročena obtoženki, ki je 19. 2. 2018 podala ugovor zoper zasebno tožbo in tudi ugovor stvarne in krajevne pristojnosti sodišča. Okrožno sodišče v Mariboru je sklep o krajevni nepristojnosti izdalo 26. 6. 2018 (I Ks 3605/2018-10), ki je postal pravnomočen 9. 10. 2018. Po podatkih v spisu je razlog za nastop pravnomočnosti šele čez nekaj mesecev v tem, da obtoženki ni bilo možno prej vročiti tega sklepa. Okrožno sodišče v Mariboru je odstopilo zadevo pristojnemu Okrožnemu sodišču v Ljubljani 15. 10. 2018, izvenobravnavni senat tega sodišča je 17. 12. 2018 odločil o ugovoru zoper zasebno tožbo, prvi predobravnavni narok je bil izveden 4. 2. 2018, naslednji 11. 3. 2018, glavna obravnava pa je bila res razpisana šele 11. 3. 2022. V marcu 2019 je bil spis pripravljen za razpis glavne obravnave, nato pa je bil spis v marcu in aprilu 2019 ter v juniju 2020 trikrat predodeljen različnim sodnikom. Na urgenco pooblaščenke zasebnega tožilca z dne 14. 9. 2020 za razpis glavne obravnave je sodišče prve stopnje odgovorilo, da ta kazenska zadeva glede na vrstni red reševanja spisov še ni prišla na vrsto za obravnavanje. Po ponovni urgenci pooblaščenke zasebnega tožilca z dne 6. 12. 2021 je bila glavna obravnava razpisana za 11. 3. 2022. Splošno znano dejstvo je, da je Okrožno sodišče v Ljubljani na kazenskem oddelku izredno obremenjeno, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da glede na vse okoliščine ni mogoče sodišču očitati sojenja v nerazumnem roku.

8. Vse to pa ne spremeni dejstva, da je bila zasebna tožba vložena na stvarno pristojno sodišče, vendar krajevno nepristojno, na Okrožnem sodišču v Mariboru.

9. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno zaključilo, da iz zasebne tožbe izhaja, da naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno na televizijski postaji ... v televizijski oddaji B., ko je obtoženka kot novinarka medijske hiše X. d. o. o., Ulica ..., Ljubljana, na televiziji trdila in raznašala domnevne neresnice, ki lahko škodijo časti in dobremu imenu zasebnega tožilca. Pri ugotavljanju kraja storitve kaznivega dejanja je sodišče vezano na opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz obtožbe. Medijska hiša X. d. o. o. ima sedež v Ljubljani, televizijska oddaja je bila predvajana na sedežu medijske hiše v Ljubljani, novinarka (obtoženka) ima stalno bivališče v Ljubljani. Zato je glede na določbo 25. člena ZKP za sojenje v tej zadevi stvarno pristojno okrožno sodišče, skladno z določbami prvega in drugega odstavka 26. člena ter tretjega odstavka 28. člena ZKP pa je krajevno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

10. Krajevno pristojno je praviloma sodišče, na katerega območju je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno (1. odstavek 26. člena ZKP), to je po presoji pritožbenega sodišča v predmetni zadevi Ljubljana, kjer je bila predvajana televizijska oddaja na sedežu medijske hiše. Zasebna tožba se lahko vloži tudi pri sodišču, na katerega območju ima obdolženec stalno ali začasno prebivališče (drugi odstavek 26. člena ZKP), to pa je tudi Ljubljana glede na prebivališče obtoženke. Ker pa se obtoženki očita izjava, ki je bila dana javno po televiziji, je treba uporabiti tudi posebno določbo tretjega odstavka 28. člena ZKP, ki napotuje na smiselno uporabo prvega odstavka 28. člena ZKP (če je bilo kaznivo dejanje storjeno s tiskom, je pristojno sodišče, na katerega je bil spis natisnjen; če ta kraj ni znan ali če je bil spis natisnjen v tujini, je pristojno sodišče, na katerega območju se tiskani spis razširja) in drugega odstavka navedenega člena (če je po zakonu odgovoren pisec spisa, je pristojno sodišče kraja, v katerem ima pisec stalno prebivališče, ali kraja, v katerem se je pripetil dogodek, na katerega se spis nanaša). Vendar je bistveno za presojo v tej zadevi, da se ta pravila za določitev krajevne pristojnosti smiselno uporabljajo tudi v primeru, če sta bila spis ali izjava javno objavljena po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja, in v drugih primerih, ki so izrecno določeni v tretjem odstavku 28. člena ZKP.

11. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno zaključilo, da je potrebno uporabiti v predmetni zadevi posebno določbo tretjega odstavka 28. člena ZKP in da se za določitev pristojnosti v primeru zasebnih tožb za kazniva dejanja storjena s tiskom (ali radiem in televizijo) ne uporabljajo splošne določbe o krajevni pristojnosti. Ker je tudi po pritožbenih navedbah nesporno, da je do objave izjave obtoženke v televizijski oddaji na televiziji prišlo v Ljubljani, kraj storitve kaznivega dejanja niti po presoji sodišča druge stopnje ne more biti predmet izbire zasebnega tožilca in še manj, da bi bil deljen po območjih različnih sodišč, glede na sedež pravne osebe zasebnega tožilca oziroma stalnega prebivališča novinarke, kot neutemeljeno zatrjuje pritožnica.

12. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe, da so bile v predmetni zadevi podane okoliščine, ki so pri vložniku zasebne tožbe povzročile očitno pomoto, zaradi katere je bila zasebna tožba vložena pravočasno in pri krajevno nepristojnem sodišču in je na pristojno sodišče prispela prepozno.

13. Da vložitve zasebne tožbe na Okrožno sodišče v Mariboru namesto na pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani ni mogoče pripisati nevednosti ali očitni pomoti vložnika, je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, opirajoč se na relevantno sodno prakso in razlago pojma očitne pomote oziroma nevednosti s poudarkom na dejstvu, da je zasebno tožbo vložila pooblaščenka zasebnega tožilca, ki je odvetnica, ta pa se skladno z ustaljeno dolgoletno sodno prakso ne more sklicevati na pravno nevednost. V konkretni zadevi tudi ne na očitno pomoto, ker je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo, da so bile kar tri vloge zasebnega tožilca (zasebna tožba, dopolnitev zasebne tožbe in dopis pooblaščenke zasebnega tožilca z navedbo spremembe firme zasebnega tožilca) naslovljene na krajevno nepristojno sodišče in tudi pri krajevno nepristojnem sodišču vložene. Zato je neutemeljeno sklicevanje pritožnice na peti odstavek 87. člena ZKP. Kdaj bo zasebni tožilec vložil zasebno tožbo je odvisno od njegove odločitve, v obravnavanem primeru je pooblaščenka zasebnega tožilca vložila zasebno tožbo dva dni pred potekom trimesečnega roka, zato ni bila podana niti teoretična možnost, da bi krajevno nepristojno Okrožno sodišče v Mariboru pred potekom roka izdalo sklep o krajevni nepristojnosti in odstopilo zadevo po pravnomočnosti tega sklepa na krajevno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani. Zato se pritožnica v tej zvezi ne more sklicevati na škodljive posledice za zasebnega tožilca zaradi časovnih okoliščin procesnega postopanja obeh sodišč.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, kar zatrjujejo tudi obtoženkini zagovorniki v odgovoru na pritožbo, da so razlogi pritožbe tudi sami s seboj delno v nasprotju, ker pritožnica zatrjuje, da je bila zasebna tožba vložena pravočasno pri krajevno pristojnem Okrožnem sodišču v Mariboru, oziroma, da je bila pravočasno vložena pri krajevno nepristojnemu sodišču zaradi očitne pomote.

15. Pooblaščenka v pritožbi povzema določeno sodno prakso v zvezi z razlago očitne pomote oziroma nevednosti, ki pa po presoji pritožbenega sodišča ni relevantna za konkretno procesno situacijo, poleg tega pooblaščenka delno nedosledno citira stališča in razloge zanje iz v pritožbi izpostavljenih sodnih odločb. 16. Pooblaščenka izpostavlja odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1700/2006 z dne 16. 1. 2007, v kateri je sodišče navedlo, da je ocena, kdaj gre za nevednost ali očitno pomoto vložnika, ki ju omenja peti odstavek 87. člena ZKP, dejansko vprašanje, pri čemer se očitna pomota lahko nanaša na kakršnokoli drugo vprašanje, razen poznavanja predpisov in je lahko upoštevana pri vsakem vložniku. V citirani zadevi je pooblaščenka zasebnega tožilca zasebno tožbo vložila pri nepristojnemu sodišču, sodišče je ocenilo, da je šlo za očitno pomoto na strani pritožnice, pri odvetniku, prava vešči stranki. Vendar pa pritožnica ni povzela vseh razlogov za citirano odločitev, ki so bili v tem, da iz izreka zasebne tožbe ni bilo jasno razvidno, ali je obdolženka predmetno izjavo dala v intervjuju z novinarjem oziroma, ali je to izjavo podala ob vedenju, da bo kasneje objavljena v časopisu. V sedaj obravnavani kazenski zadevi pa ni sporno, da je obdolženka podala izjavo po televiziji v televizijski oddaji, kar se zatrjuje v opisu kaznivega dejanja in ni sporno niti sodišču niti zasebnemu tožilcu.

17. Pritožnica izpostavlja stališče Vrhovnega sodišča RS v odloči I Ips 6274/2011-144 z dne 29. 9. 2016, v kateri je navedlo, da se očitna pomota lahko pripeti vsakomur, tudi pravno kvalificiranemu vložniku. Vrhovno sodišče se je glede pojma očitnosti sklicevalo na sklep Ustavnega sodišča Up 62/96 z dne 11. 4. 1996 (konkretno na 10. točko), v kateri je Ustavno sodišče podalo razlago pojma očitnosti. Vendar pa je bilo bistveno za odločitev Vrhovnega sodišča, da je v citirani zadevi zagovornik (odvetnik) vložil zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje, ker je pritožbo pravočasno oddal na pošti, vendar je administratorka napisala napačen naslov sodišča na kuverto. Sklicevanje pritožnice v predmetnem kazenskem postopku na to, da se očitna pomota lahko pripeti vsakomur, tudi kvalificiranemu vložniku, ni utemeljeno, ker dejansko stanje iz citirane odločbe Vrhovnega sodišča RS ni uporabljivo v predmetnem kazenskem postopku, ko je bila izjava novinarke podana po televiziji in javno objavljena.

18. Pritožnica se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS, I Ips 2812/2008 z dne 28. 8. 2008. Vrhovno sodišče je navedlo, da če je zasebna tožba, vložena pri stvarno in krajevno nepristojnemu sodišču, prispela na pristojno sodišče po preteku trimesečnega prekluzivnega roka, odvetnikovega zatrjevanja o časovni stiski za vložitev zasebne tožbe ni mogoče šteti kot opravičljiv razlog za uporabo določbe petega odstavka 87. člena ZKP (nevednost ali očitna pomota). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pooblaščenka zasebnega tožilca v pritožbi ne sklicuje na časovno stisko pri vložitvi zasebne tožbe na krajevno nepristojno sodišče, zato tudi ta citirana sodna praksa ne vpliva na izpodbijano odločitev.

19. Pritožnica izpostavlja odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 315/2015 z dne 1. 6. 2017, v kateri je navedlo, da stališča, da ne gre za očitno pomoto, če je vloga vložena pri nepristojnem sodišču in nanj naslovljena, ne moremo aplicirati na vse primere, kjer je vloga vložena na nepristojno sodišče in prispe na pristojno sodišče po preteku roka. Takšno stališče je pravilno za primere, ko niso podane okoliščine, ki bi kazale na pristojnost drugega sodišča oziroma, ko je pristojnost sodišča popolnoma jasna. To pomeni, da do očitne pomote lahko pride tudi v primerih, ko je vloga vložena in naslovljena na nepristojno sodišče, če so podane določene okoliščine, ki povzročijo pri vložniku očitno pomoto. Navedena zadeva se je nanašala na situacijo, ko tožena stranka ni bila obveščena o nepristojnosti sodišča, kamor je bila naslovljena tožba, ker ji ni bil vročen sklep o nepristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani, zato tožena stranka ni mogla vedeti, kam vložiti odgovor na tožbo. Pritožbeno sodišče zaključuje, da se pritožnica neutemeljeno sklicuje tudi na to sodno odločbo, ker v sedaj obravnavani zadevi niso podane okoliščine, ki bi pri kvalificirani osebi, kar je odvetnica, povzročile očitno pomoto in zaradi katere naj bi bila zasebna tožba vložena pravočasno in pri krajevno nepristojnem sodišču. To pa zato, ker je bil sklep Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 3605/2018-10 z dne 26. 6. 2018, s katerim je ugotovilo, da za odločanje v tej kazenski zadevi ni krajevno pristojno in da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Ljubljani, vročen obtoženi A. A., njenim zagovornikom, zasebnemu tožilcu B. d. o. o. (3. julija 2018) in njegovi pooblaščenki, odvetnici D. D. (2. julija 2018), kar izkazujejo povratnice v spisu, zato ne gre za primerljivo procesno situacijo. Za presojo v obravnavni zadevi je ključna okoliščina, da je pooblaščenka zasebnega tožilca sestavila, naslovila in vložila zasebno tožbo pri krajevno nepristojnem Okrožnemu sodišču v Mariboru. Procesna situacija v tej zadevi se popolnoma razlikuje od tiste v zadevi II Ips 315/2015. 20. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje je zasebno tožbo vložila pravno kvalificirana vložnica, odvetnica, zasebno tožbo je naslovila in vložila na krajevno nepristojno okrožno sodišče, in ker se odvetnica ne more sklicevati na očitno pomoto, niti na nepoznavanje prava, v konkretni kazenski zadevi pa tudi ne na obstoj okoliščin, ki bi pri pooblaščenki povzročile očitno pomoto pri vložitvi zasebne tožbe sodišču, je pritožbeno sodišče presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, pritožbene navedbe in kritike ter graja postopanja sodišča prve stopnje niso utemeljene, podane pa tudi niso procesne in materialne kršitve zakona, niti Ustave RS, na katere se sklicuje pooblaščenka v pritožbi, pa tudi ne tiste, na katere je dolžno paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti po prvem odstavku 383. člena ZKP.

21. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo pooblaščenke zasebnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

22. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da je zasebni tožilec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sicer sodno takso v znesku 360,00 EUR ter potrebne izdatke obtoženke in potrebne izdatke in nagrado njenega zagovornika, nastale v pritožbenem postopku (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP in taksna tarifa 7222 po Zakonu o sodnih taksah, ZST-1).