Jedro

Iz člena 20 ZIP ter 46., 47. in 50. člena ZOR izhaja očitno napotilo, da obligacija ostane v veljavi tudi ob nekaterih formalnih pomanjkljivostih.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje opr. št. IV Ig 32/93-6 z dne 25.3.1993 razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji izvršilni stroški.

Obrazložitev

Upnik je vložil izvršilni predlog na podlagi pravnomočne sodbe prvostopnega sodišča opr. št. II Pg 136/88-16 z dne 18.12.1988 s katero je bilo toženi stranki - dolžniku naloženo plačilo: 1/odškodnine v znesku 1.915,83 sit z zamudnimi obrestmi, 2/ 80%-ov rente, ki jo mora upnik plačevati svojemu bivšemu delavcu A. A. po sodbi opr. št. S 372/86 z dne 16.11.1987 Sodišča združenega dela v Mariboru in 3/ pravdne stroške 1.532,52 sit z zamudnimi obrestmi. Predmet te izvršbe je bilo plačilo 80%-ov izplačane rente in kapitaliziranih ter procesnih obresti od izplačanih rentnih obrokov. Prvostopno sodišče je izvršilni predlog zavrglo. Upnik je v pravočasni pritožbi navajal, da je sodni izrek podlaga za izvršbo za znesek 169.713,00 sit, za obračunane obresti pa so bili ,priloženi vsi obračuni - torej verodostojne listine in bi v tem obsegu moralo sodišče šteti predlog kot izvršbo po členu 21 ZIP.

Pritožba je utemeljena.

Ni sicer pritrditi pritožbi, da bi moralo izvršilno sodišče glede zamudnih obresti postopati kot pri izvršbi po verodostojni listini.

Takšno izvršbo vodi sodišče samo na izrecni in v skladu s II. odstavkom 35. člena ZIP sestavljeni izvršilni predlog. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da upnik v cit. sodbi II Pg 136/88 nima izvršilnega naslova za event. zamudne obresti, ki bi nastale z regresnim plačilom 80%-ov rente iz sodbe sodišča združenega dela.

Pritožba pa je utemeljena v obsegu, ki se nanaša na predlagano izvršbo za 169.713,00 sit - torej 80%-ov izplačanih rentnih obrokov.

Izvajanja prvostopnega sodišča o tem, da je izrek navedene sodbe po točko II neizvršljiv, so napačna.

Z dajatveno sodbo je tožencu naloženo, da tožniku nekaj da, stori, opusti ali trpi. Zahtevek, ki ga je sodišče sprejelo v sodni izrek, je po svoji naravi pravno - obligacijska kategorija in se glede izvršljivosti podreja pravilom tega prava o možnosti, določenosti in določljivosti izpolnitve kot jih urejata člena 46 in 47 zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Glede na dvome prvostopnega sodišča o določenosti sodnega izreka je še dodati, da je predmet obveze določen tudi, če je določljiv v smislu 50. člena ZOR. Za določljivost morajo biti podani elementi, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti kaj mora dolžnika dati, storiti ali dopustiti. V konkretnem primeru je v izvršilnem naslovu navedeno, da je dolžnik - toženec dolžan plačati upniku - tožniku 80%-ov rente, katero je upnik dolžan plačati po sodb sodišča združenega dela opr. št. S 372/86 z dne 16.11.1987. Navedena pravila o določenosti predmeta obveze, ki veljajo za pogodbe, veljajo tudi za sodni izrek. V določilih zakona o pravdnem postopku in predvsem v členu 338 ZPP ni odstopanja od navedenih pravil. Iz člena 20 ZIP ter citiranih določil zakona o obligacijskih razmerij je očitno napotilo, da obligacija ostane v veljavi tudi ob nekaterih formalnih pomanjkljivostih. Med te sodi tudi opustitev določitve paricijskega roka v izvršilnem naslovu - le-ta ni neveljaven, saj v takem primeru določi ta rok izvršilno sodišče po II. odstavku 20. člena ZIP.

V ponovnem postopku bo prvostopno sodišče ob upoštevanju navedenih določil, ki se nanašajo na določenost predmeta obveznosti, ponovno odločalo o obeh delih izvršilnega predloga. Iz podatkov sodnega registra bo moralo ugotoviti pravno nasledstvo dolžnika.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu člena 166/III ZPP v zv. s členom 14 ZIP.