Jedro

Za izločitev sodnika iz razloga 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP zadošča, da gre za dokaz, ki se mora izločiti, ob pogoju, da bi zaradi svoje vsebine lahko vplival na nepristranskost sodnikove odločitve o obtožbi. Kdaj se mora dokaz kot nedovoljen izločiti iz spisov, je določeno v več določbah ZKP, medtem ko je presoja možnosti vpliva nedovoljenega dokaza na sodnikovo odločitev vedno dejansko vprašanje, ki se v vsakem posameznem primeru ugotavlja glede na vsebino samega dokaza.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprostita plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo I K 8020/2014 z dne 15. 7. 2014 obsojence M. B., D. B. in B. N. spoznalo za krive, in sicer M. B. za kaznivo dejanje velike tatvine po 2. in 3. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), štirih kaznivih dejanj ropa po drugem v zvezi s prvim odstavkom 206. člena KZ-1, nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 ter kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1; obsojenca D. B. kaznivega dejanja velike tatvine po 2. in 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, treh kaznivih dejanj ropa po drugem v zvezi s prvim odstavkom 206. člena KZ-1, kaznivega dejanja velike tatvine po 1. in 2. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1; ter obsojenca B. N štirih kaznivih dejanj ropa po drugem v zvezi s prvim odstavkom 206. člena KZ-1 in kaznivega dejanja velike tatvine po 1. in 2. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. Sodišče prve stopnje je obsojencu M. B. za vsa izvršena kazniva dejanja izreklo enotno kazen devet let in osem mesecev zapora, obsojencu D. B. je izreklo enotno kazen petnajst let in šest mesecev zapora, obsojencu B. N. pa enotno kazen osemnajst let in deset mesecev zapora (pri čemer je pri vseh obsojencih preklicalo prejšnje pogojne obsodbe in v njih določene kazni upoštevalo pri izreku enotne kazni). Sodišče prve stopnje je na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vse obsojence oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 8020/2014 z dne 29. 10. 2014 v celoti zavrnilo pritožbi zagovornikov obsojencev D. B. in B. N., delno pa je ugodilo pritožbi državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo v odločbah o pravni opredelitvi in kazenski sankciji, tako da je kaznivo dejanje v 4. točki izreka pravno opredelilo kot kaznivo dejanje velike tatvine po 2. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in v zvezi s 34. členom KZ-1. Obsojencema D. B. in B. N. pa je zvišalo določene kazni zapora za posamezna kazniva dejanja ter jima v skladu s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo drugačne enotne kazni kot sodišče prve stopnje in sicer obsojencu D. B. enotno kazen sedemnajst let in šest mesecev zapora, obsojencu B. N. pa enotno kazen dvaindvajset let in šest mesecev zapora.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenec B. N. in zagovornik obsojenca D. B. Obsojenec B. N. je v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovnemu sodišču predlagal, da ponovno preuči njegovo zadevo, saj naj bi bil obsojen za rope, ki jih ni izvršil, posamezniki, ki so rope izvršili, pa naj bi se dogovorili s tožilstvom, priznali krivdo v zameno pa naj bi neresnično izpovedovali, kdo je sodeloval in kdo je bil zraven. Obsojenec B. N. navaja, da naj bi bil obsojen, kot da je bil on glavni, kar naj ne bi bilo resnično, saj naj bi bil po krivici obsojen. Zagovornik obsojenca D. B. je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil iz razloga po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer pritožbenemu sodišču očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj naj bi v postopku pri odločanju na prvi stopnji sodil sodnik, ki se je seznanil z dokazom, ki se mora v skladu z določili ZKP izločiti oziroma je dokaz na prvi stopnji celo bil izločen, pri čemer pa naj bi bila vsebina dokazov takšna, da je lahko vplivala tudi na odločitev sodišča. 4. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru z dne 5. 6. 2015 na zahtevi za varstvo zakonitosti, ki ga je podala v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, navedla, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni. Glede zahteve za varstvo zakonitosti obsojenca B. N. meni, da obsojenec z njo ne more uspeti, saj naj bi v pretežnem delu navajal, da je žrtev krivih izpovedb prič in sostorilcev, s tem pa naj bi uveljavljal razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Glede zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenca D. B. vrhovna državna tožilka navaja, da naj bi zagovornik pritožbenemu sodišču, enako kot v pritožbi sodišču prve stopnje, očital kršitev kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa naj ne bi bila podana, na kar naj bi v popolnosti odgovorilo že sodišče druge stopnje v 18. točki obrazložitve svoje sodbe, in sicer tako glede izločitve sodnice kot statusa privilegirane priče. 5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu B. N., obsojencu D. B. in njegovemu zagovorniku, vendar se nihče izmed njih o odgovoru ni izjavil. B-I.

6. Obsojenec B. N. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da očitanih ropov ni storil, ter da so se storilci dogovorili s tožilstvom in v zameno neresnično izpovedali, da bi rešili sami sebe, pri čemer naj ne bi bilo nobenega dokaza, da je pri ropih sodeloval. Obsojenec B. N. s tem izpodbija izključno ugotovljeno dejansko stanje. V skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti. Obsojenec B. N. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti po vsebini ne navaja nobenih razlogov iz 1., 2. ali 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ki bi jih Vrhovno sodišče lahko obravnavalo. Glede prošnje obsojenca B. N., da naj Vrhovno sodišče ponovno preuči njegovo zadevo, je treba pojasniti, da se Vrhovno sodišče v skladu s prvim odstavkom 424. člena ZKP pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi in mimo tega ne more preizkušati izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti.

B-II.

7. V obravnavani kazenski zadevi je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku želelo zaslišati pričo M. K., ki je na glavni obravnavi 27. 5. 2014 izjavil, da kot stric takratnih obdolžencev, sedaj obsojencev, M. in D. B., ter svak takratnega obtoženca, sedaj obsojenca B. N., v skladu z 236. členom ZKP ne bo pričal. Sodišče prve stopnje je nato na pobudo zagovornikov na glavni obravnavi dne 2. 6. 2014 sprejelo sklep, da se iz spisa izloči uradni zaznamek o izjavi M. K. z dne 8. 8. 2013 dani na SKP PU Novo mesto ter zapisnika o zaslišanju osumljenca M. K. pri preiskovanem sodniku Okrožnega sodišča v Krškem z dne 8. 8. 2013 in 26. 9. 2013. Po presoji sodišča prve stopnje bi naj pri navedenih listinah šlo za dokaze, na katere se sodba ne sme opirati, ker gre za izjave priče, ki se je na glavni obravnavi odpovedala pričanju. Zagovornika D. B. in B. N. sta nato predlagala izločitev predsednice senata zaradi razloga po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP, saj naj bi se seznanila z dokazom, ki se mora po določbah ZKP izločiti iz spisa. Predsednica Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom z dne 4. 6. 2014 predlog obeh zagovornikov zavrnila kot neutemeljen z obrazložitvijo, da vsebina listin, ki so bile izločene iz spisa, očitno ni takšna, da bi bistveno vplivala na odločitev sodnice. Zagovornik obsojenca D. B. je neizločitev predsednice senata v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavljal kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka v smislu 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V zvezi s tem vprašanjem je sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe zagovornika D. B. zavzelo stališče, da odločitev sodnice prve stopnje o izločitvi dokazov ni bila pravilna, saj naj navedenih dokazov sploh ne bi bilo treba izločiti, zato naj tudi ne bi bil podan relativni izključitveni razlog iz 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP.

8. Zagovornik obsojenca D. B. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja absolutno bistveno kršitev kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj meni, da so bile listine, ki jih je sodišče prve stopnje izločilo iz spisa, zakonito izločene, predsednica senata sodišča prve stopnje pa se je s temi listinami seznanila in se tako „psihološko okužila“ z izločenimi dokazi. Zagovornik zato meni, da bi se predsednica senata v skladu z 2. točko drugega odstavka 39. člena ZKP morala izločiti. Zagovornik se ne strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da navedenih listin ne bi bilo treba izločiti. Meni, da je treba, ko se privilegirana priča prvič opozori na pravno dobroto, da ne priča proti bližnjemu sorodniku, in se priča te pravne dobrote posluži, iz spisa izločiti vse zapisnike in uradne zaznamke o zaslišanju priče, ki jih je podala v predhodnem postopku, ne glede na položaj, ki ga je ta priča imela v postopku. Zagovornik navaja, da bi bil namen instituta privilegirane priče popolnoma izigran, če bi v spisu ostale izjave, ki so ji privilegirane priče podale, preden so prišle v položaj privilegirane priče. Zagovornik vztraja, da je bila narava izločenih listin takšna, da bi lahko vplivala na odločitev sodišča, pri čemer opozarja na nevarnost „psihološke okužbe“ s prepovedanimi dokazi, saj naj bi izpovedbe privilegirane priče obsojenca D. B. v kar največji meri predstavile kot domnevnega storilca, kar je po mnenju zagovornika zagotovo imelo vpliv na odnos predsednice senata do obsojenca in na njeno končno dokazno oceno.

9. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje iz spisa izločilo uradni zaznamek o izjavi M. K. z dne 8. 8. 2013 ter zapisnika o zaslišanju osumljenca M. K. pri preiskovalnem sodniku Okrožnega sodišča v Krškem z dne 8. 8. 2013 in 26. 9. 2013, potem ko je M. K. kot priča v predmetnem kazenskem postopku v skladu z 236. členom ZKP izjavil, da ne želi pričati. Obsojenčev zagovornik je po sprejeti odločitvi o izločitvi dokazov, predlagal izločitev sodeče sodnice zaradi možnosti vpliva nedovoljenih dokazov na njeno nepristranskost. Predsednica Okrožnega sodišča v Krškem je po pregledu izločenih listin ugotovila, da njihova vsebina glede na vsebino z ostalih zagovorov ter vsebino dokazov v spisu ni takšna, da bi bistveno vplivala na sodničino nepristranskost. Zato je zagovornikov predlog za izločitev sodeče sodnice zavrnila kot neutemeljen.

10. Za izločitev sodnika po relativnem izključitvenem razlogu 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer da se je sodnik pri odločanju o kateremkoli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora po določbah ZKP izločiti iz spisov, ter da je vsebina dokaza takšna, da bi lahko vplivala na sodnikovo odločitev. Za izločitev sodnika iz razloga 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP zadošča, da gre za dokaz, ki se mora izločiti, ob pogoju, da bi zaradi svoje vsebine lahko vplival na nepristranskost sodnikove odločitve o obtožbi. Kdaj se mora dokaz kot nedovoljen izločiti iz spisov, je določeno v več določbah ZKP, medtem ko je presoja možnosti vpliva nedovoljenega dokaza na sodnikovo odločitev vedno dejansko vprašanje, ki se v vsakem posameznem primeru ugotavlja glede na vsebino samega dokaza. Nedovoljen dokaz, katerega vsebina ni takšna, da bi lahko vplivala na sodnikovo odločitev, pa je evidentno le tisti dokaz, glede katerega ni nobenega razumnega dvoma, da bi bila tudi brez njega sprejeta povsem enaka odločitev.(1)

11. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti se strinja z odločitvijo sodeče sodnice o izločitvi uradnega zaznamka o izjavi M. K. z dne 8. 8. 2013 ter zapisnikov o zaslišanju osumljenca M. K. pri preiskovalnem sodniku Okrožnega sodišča v Krškem z dne 8. 8. 2013 in 26. 9. 2013 iz spisa. Oporeka pa presoji predsednice Okrožnega sodišča v Krškem, ki je potem, ko je vpogledala izločene listine ugotovila, da njihova vsebina glede na zagovore drugih in glede na vsebino ostalih dokazov v spisu ni takšna, da bi lahko vplivala na nepristranskost odločitve sodnice. V zahtevi za varstvo zakonitosti svojo drugačno oceno vsebine izločenih listin ter možnosti njihovega vpliva na sodničino nepristranskost utemeljuje z navajanji, da naj bi izpovedbe M. K. obsojenca D. B. v kar največji meri predstavile kot domnevnega storilca, kar je po njegovem mnenju zagotovo vplivalo na odnos sodeče sodnice do obsojenca D. B. in na njeno končno dokazno oceno.

12. Kot je navedeno pod točko 10 obrazložitve te sodbe gre pri presoji možnosti vpliva izločenega dokaza na sodnikovo odločitev o obtožbi vedno za dejansko vprašanje. Ob dejstvu, da v spisu spornih izjav M. K. ni, višje sodišče pa jih tudi ni pribavilo, kot je to obrazloženo pod točko 18 drugostopenjske sodbe, vložnik samo z navedbami, da naj bi izpovedbe M. K., obsojenca D. B. v kar največji meri predstavile kot domnevnega storilca, zahteve za varstvo zakonitosti ni utemeljil v tolikšni meri, da bi zadostil trditvenemu bremenu. Navedbe, da naj bi izpovedbe M. K. obsojenca D. B. v kar največji meri predstavile kot domnevnega storilca, so v zvezi z utemeljevanjem možnosti vpliva izločenih dokazov na sodničino nepristranskost premalo konkretizirane in nesubstancirane. Če vložnik kot v obravnavanem primeru ne navaja vsebine kršitve, okoliščin oziroma ravnanj, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja, sodišče ni dolžno samo preizkušati, ali niso bile v postopku oziroma odločbi storjene kršitve take vrste, na katere se na splošno sklicuje zahteva. To bi namreč pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, ki je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva.(2) Ker uveljavljane kršitve niso razločno pojasnjene in utemeljene, Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti utemeljenosti zahteve.

C.

13. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki jih v zahtevi uveljavlja zagovornik obsojenca D. B., in ker je obsojenec B. N. zahtevo za varstvo zakonitosti vložil izključno zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je obe zahtevi za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

14. Vrhovno sodišče je oba obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

(1) Povzeto po mag. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 96. (2) Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008.