Jedro

Po ločitvi postopkov na pravdni in izvršilni postopek slednja nista več v nikakršni odvisnosti, zato ni razloga za obrazložitev sodbe v pravdnem postopku v zvezi z ustavitvijo izvršilnega postopka na podlagi umika predloga za izvršbo. Predmet konkretnega postopka so bili trije računi in zgolj pravdna dejanja, opravljena v tem postopku (kar umik predloga za izvršbo ni), so tista, ki terjajo obrazložitev/odziv sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da: sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 4195/2008 z dne 01. 04. 2008 ostane v veljavi glede: - glavnične terjatve v znesku 603,36 EUR; - zamudnih obresti od zneska 134,16 EUR od 02. 03. 2007 dalje do plačila, od zneska 108,49 EUR od 02. 03. 2007 dalje do plačila, od zneska 360,71 EUR od 29. 04. 2007 dalje do plačila; - stroškov izvršilnega postopka v znesku 133,15 EUR z zamudnimi obrestmi od 06. 10. 2008 dalje do plačila (1. točka izreka sodbe); je tožena stranka dolžna tožeči v roku petnajstih dni plačati nadaljnje pravdne stroške v znesku 615,90 EUR z zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti (2. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike, št. Su 72/2011-34 z dne 23. 03. 2011, prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

O pritožbi zoper sodbo je na podlagi novelirane določbe 5. odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

Sodba se sme v postopku v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki ne morejo biti predmet preizkusa na drugi stopnji, so naslednje: da je tožena stranka s plačilom zneska 924,21 EUR poravnala terjatev po pravnomočnem sklepu o izvršbi VL 4195/2008 ter stroške izvršilnega postopka v tem delu; da je tožena stranka s plačilom dne 06. 03. 2007 poravnala računa št. 3326 in 3601, s plačilom dne 03. 05. 2007 račun št. 4095 in s plačilom dne 16. 05. 2007 račun št. 41023. Skladno z navedenimi ugotovitvami je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je vtoževana terjatev na temelju njenih plačil prenehala.

Pritožbene navedbe o neobrazloženosti odločitve sodišča prve stopnje v delu glede dvakratnega plačila računov št. 3326 in 3601 so neutemeljene. Sodišče prve stopnje namreč v obrazložitvi sodbe ni zapisalo, da je tožena stranka navedena računa plačala dvakrat, t.j. dne 29. 07. 2008 in dne 06. 03. 2007, ampak da je iz izpiska plačilnega prometa z dne 29. 07. 2008 razvidno, da je bilo plačilo opravljeno dne 06. 03. 2007. Obrazložitev sodišča prve stopnje (2. odstavek str. 4 sodbe) je jasna in razumljiva, pritožbene navedbe pa vsebino sodbe v tem delu potvarjajo.

Izpodbijanje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka s plačilom zneska 924,21 EUR ni poravnala plačila vtoževanih računov, ampak terjatve po pravnomočnem sklepu o izvršbi, predstavlja nedovoljen pritožbeni razlog (1. odstavek 458. člena ZPP). Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialnopravno pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter je posledično pravilno zaključilo, da je bila tožena stranka tista, ki je nosila breme dokaza, da je s plačilom plačala prav vtoževana plačila, kateremu pa, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, ni zadostila.

Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe o izostanku razlogov glede ustavitve izvršilnega postopka opr. št. VL 4195/2008 v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Kot je že pojasnilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu, opr. št. II Cpg 200/2010 z dne 25. 03. 2010, je po sklepu opr. št. VL 4195/2008-8 z dne 19. 09. 2008 prišlo do ločitve obravnavanja zahtevka tožeče stranke v dveh ločenih postopkih, iz sklepa z dne 19. 09. 2008 izhaja, v katerih delih zahtevka in v kakšni višini. Po ločitvi postopkov na pravdni in izvršilni postopek slednja nista več v nikakršni odvisnosti, zato ni razloga za obrazložitev sodbe v pravdnem postopku v zvezi z ustavitvijo izvršilnega postopka na podlagi umika predloga za izvršbo. Predmet konkretnega postopka so bili trije računi (št. 045333, št. 04636, št. 05601) in zgolj pravdna dejanja, opravljena v tem postopku (kar umik predloga za izvršbo ni), so tista, ki terjajo obrazložitev/odziv sodišča. Po ločitvi postopka na pravdni in izvršilni del (glej zgoraj) je bila predmet zadevnega postopka terjatev v višini 603,36 EUR s pp, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, ki se sklicujejo na delni umik tožbe (pravilno predloga za izvršbo) in na terjatev po sklepu o izvršbi v znesku 2.809,10 EUR. Pravica do povračila stroškov se odmerja glede na uspeh stranke v konkretnem postopku, v zadevnem primeru to pomeni, da je upošteven zgolj uspeh v zvezi z utemeljenostjo terjatve v višini 603,36 EUR s pp. Sodišče prve stopnje je stroške odmerilo skladno s stroškovnikom, ki ga je po zaključku glavne obravnave dne 02. 07. 2010 v spis predložila tožeča stranka (A15). Na listini je skladno z ustaljeno sodno prakso označilo priznane stroške (po obsegu in višini), tožena stranka pa je imela možnost, da si stroškovnik v spisu pogleda, odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka preizkusi in poda konkretizirane ugovore zoper višino prisojenih stroškov, česar pa ni storila. Zato pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podan.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).