Jedro

Toženka oziroma komisija mora podati oceno prejetih priznanj oziroma nagrad kot tudi oceno dokumentiranih kritiških odmevov strokovne javnosti oziroma enciklopedičnih zapisov oziroma vrednotenja avtorjevih del v strokovni literaturi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe te ocene sploh ni, čeprav se tožnik tako v vlogi, kot v njeni dopolnitvi in tudi v tožbi sklicuje na vrsto strokovnih mnenj o svojem delu. Sodišče ponovno poudarja, da se do teh strokovnih mnenj ne opredeljuje ne po vsebini, ne po tem, ali sploh ustrezajo kriteriju „dokumentiranih kritičnih odmevov strokovne javnosti“, meni pa, da bi to v okviru obrazložitve izpodbijane odločbe morala storiti toženka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo št. 1030-23/2019/7 z dne 12. 11. 2019 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožniku ne dodeli republiške priznavalnine. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnikovo vlogo obravnavala strokovna komisija za področje vizualne umetnosti, ki je ugotovila, da je tožnik s svojim minulim delovanjem prispeval k slovenski kulturi, vendar njegovo ustvarjalno delo ni prepoznavno po izjemnem prispevku. Za svoje delo je sicer prejel Študentsko Prešernovo nagrado leta ..., vseh ostalih nagrad, ki jih navaja, pa komisija ne priznava kot vidnejše nagrade. Tožnik je po tem, ko je bil seznanjen z negativnim mnenjem komisije, vztrajal, da izpolnjuje pogoje za dodelitev republiške priznavalnine, vendar strokovna komisija po ponovnem pregledu vloge svojega stališča ni spremenila. Vztrajala je, da tožnik ni izkazal pomembenjših domačih in tujih nagrad oziroma priznanj za dosežke na kulturnem področju, na katere bi se nanašali tudi dokumentirani kritični odmevi strokovne javnosti. Zato je minister na podlagi 90. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK) in 6. člena Uredbe o republiških priznavalninah na področju kulture (v nadaljevanju Uredba) odločil, da se tožniku republiška priznavalnina ne dodeli.

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je izpodbijana odločba pomanjkljiva, zato je ni mogoče preizkusiti. Toženka se ni jasno opredelila do njegovega umetniškega opusa, prav tako pa se ni opredelila do priloženih strokovnih mnenj in kritiških ocen njegovega dela, ki so jih podali dr. A. A., B. B., dr. C. C. in D. D. Toženka se tudi ni jasno opredelila do najvišjih priznanj, ki jih je tožnik prejel in do dejstva, da je razstavljal na največjih mednarodnih prireditvah grafične umetnosti. Tako ni pojasnila, katere umetniške nagrade sploh zavzemajo vidnejše mesto in zakaj. Za mednarodni grafični bienale v Ljubljani in Krakovu, kjer je bil nagrajen, je vstop na razstavo strogo selekcioniran, zaradi česar sta nagradi odmevni. Enako velja za razstave na Japonskem in v Belgiji ter na Reki, kar bi morala toženka ob prejeti Prešernovi nagradi prepoznati kot posebej pomemben prispevek k slovenski kulturi. Poleg tega pa toženka ne pojasni, katere so sploh pomembne domače nagrade in tuja priznanja, ki se upoštevajo za priznanje republiške priznavalnine. Zaradi enakopravnega odločanja bi moral obstajati javno objavljen seznam.

3. Toženki očita tudi, da je zmotno uporabila določila Uredbe, po kateri so dokumentirani kritični odmevi strokovne javnosti samostojno merilo ocenjevanja. Trdi, da je kritične odmeve strokovne javnosti predložil, toženka pa jih zaradi zmotne uporabe predpisa ni upoštevala. Meni tudi, da toženka meril ne uporablja v vseh primerih enako, saj je v nekaterih, njemu znanih primerih, priznala pravico do prejemanja republiške priznavalnine, tožnik pa ne razume, zakaj je njihovo delo trajneje obogatilo slovenski kulturni prostor, njihova priznanja pa so vrednejša od tožnikovih. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne organu v ponovni postopek. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo navaja pogoje za dodelitev republiške priznavalnine in v bistvenem ponavlja razloge iz izpodbijane odločbe. Meni, da je opredelitev komisije do tožnikovega dela nedvomna in jasna in da tudi ni spregledala mnenja g. E. E., ki pa bi ga lahko upoštevala le ob izpolnjenem pogoju izkazanih pomembnejših domačih in tujih nagrad.

5. Tožba je utemeljena.

6. Po prvem odstavku 90. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK) lahko minister upokojenemu ustvarjalcu na področju kulture, ki je posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, njegova pokojnina pa ni ustrezna danemu prispevku, dodeli republiško priznavalnino po posvetovanju s strokovno komisijo iz 20. člena tega zakona s področja kandidatovega dela. Po četrtem odstavku istega člena podrobnejše pogoje in postopek za pridobitev republiške priznavalnine predpiše vlada.

7. Na podlagi tega zakonskega pooblastila je vlada sprejela Uredbo o republiških priznavalninah na področju kulture (v nadaljevanju Uredba), ki v 3. členu določa, da se šteje, da je predlagatelj s svojim minulim delom posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, če je njegovo ustvarjalno oziroma strokovno delo prepoznavno po izjemnem prispevku oziroma po profesionalnosti intelektualnih storitev, za kar predloži dokazila o prejemu pomembnih domačih in tujih priznanj oziroma nagrad za dosežke na kulturnem področju in dokumentirane kritične odmeve strokovne javnosti oziroma enciklopedične zapise oziroma vrednotenja v strokovni literaturi.

8. ZUJIK torej določa temeljne pogoje za dodelitev republiške priznavalnine (posebej pomemben prispevek k slovenski kulturi; pokojnina, ki ni ustrezna danemu prispevku), podzakonski akt pa še podrobnejše kriterije za ugotavljanje izpolnjenosti teh pogojev. Tako kljub temu, da iz zakonskega besedila izhaja, da ZUJIK zgolj dopušča dodelitev priznavalnine (minister „lahko“ dodeli priznavalnino), ne gre za odločanje po prostem preudarku, temveč za vsebinsko presojo izpolnitve zakonskih pogojev iz prvega odstavka 90. člena ZUJIK, torej za pravno vezano odločanje.

9. Vendar pa je odločanje o pomembnosti prispevka vlagatelja k slovenski kulturi strokovno vprašanje, kar ZUJIK še poudarja s tem, da ministrovo odločanje o tem vprašanju veže na posvetovanje s strokovno komisijo.

10. Iz sodne prakse naslovnega sodišča izhaja (I U 1334/2014 in I U 1948/2019), da je sodna presoja izpolnjevanja vsebinskih kriterijev v takih primerih zadržana, saj se sodišče ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev, ki po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja. To pomeni, da sodišče pristojnemu organu pri presoji takih kriterijev pušča določeno polje proste presoje, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava pa njegovo odločitev odpravi le v primeru, če je njegova argumentacija očitno nerazumna. Da pa bi bil preizkus razumnosti argumentacije sploh mogoč, mora biti odločba obrazložena v skladu z merili iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

11. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik prejemnik več nagrad, ki pa jih toženka ne ovrednoti. Posebej „ovrednoti“ zgolj študentsko Prešernovo nagrado, za katero navaja, da je od prejetih nagrad in priznanj edina vidnejša. Sodišče se strinja s tožnikom, da taka obrazložitev pomembnosti oziroma irelevantnosti prejetih nagrad ne omogoča preizkusa razumnosti argumentacije, saj iz nje ni razvidno, zakaj (po katerih merilih) so nekatere nagrade in priznanja pomemben dosežek na kulturnem področju in druge ne. Toženka tega ne pojasni niti v odgovoru na tožbo, v katerem sicer doda, da je študentska Prešernova nagrada pomemben prispevek v času študija, ki pa ne more biti temelj za odločitev o posebej pomembnem prispevku k slovenski kulturi. Pri tem sodišče pripominja, da se v upravnem sporu presoja zakonitost in pravilnost odločitve toženke, kot ta izhaja iz izpodbijane odločbe. To pomeni, da mora toženka že v svoji odločbi navesti vse pravno relevantne razloge za odločitev in zato ne more z navedbami v odgovoru na tožbo in (morebitnih) nadaljnjih vlogah v upravnem sporu dopolnjevati razlogov za svojo odločitev.

12. Poleg tega tožnik utemeljeno opozarja, da toženka zmotno razlaga predpis, zaradi česar odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Po 3. členu Uredbe se namreč šteje, da je predlagatelj s svojim minulim delom posebno pomembno prispeval k slovenski kulturi, če je njegovo ustvarjalno oziroma strokovno delo prepoznavno po izjemnem prispevku oziroma po profesionalnosti intelektualnih storitev, za kar predloži: - dokazila o prejemu pomembnih domačih in tujih priznanj oziroma nagrad za dosežke na kulturnem področju in - dokumentirane kritične odmeve strokovne javnosti oziroma enciklopedične zapise oziroma vrednotenja v strokovni literaturi.

13. Iz te določbe ne izhaja, da je posebej pomemben prispevek k slovenski kulturi izkazan zgolj v primeru, če je predlagatelj prejemnik pomembnih domačih in tujih priznanj in so bile te, pomembne nagrade oziroma priznanja, deležne kritiških odmevov strokovne javnosti. Gre za dva ločena kriterija, s pomočjo katerih se ocenjuje prepoznavnost po izjemnem prispevku oziroma profesionalnosti intelektualnih storitev. Toženka oziroma komisija mora zato podati oceno prejetih priznanj oziroma nagrad kot tudi oceno dokumentiranih kritiških odmevov strokovne javnosti oziroma enciklopedičnih zapisov oziroma vrednotenja avtorjevih del v strokovni literaturi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe te ocene sploh ni, čeprav se tožnik tako v vlogi, kot v njeni dopolnitvi in tudi v tožbi sklicuje na vrsto strokovnih mnenj o svojem delu. Sodišče ponovno poudarja, da se do teh strokovnih mnenj ne opredeljuje ne po vsebini, ne po tem, ali sploh ustrezajo kriteriju „dokumentiranih kritičnih odmevov strokovne javnosti“, meni pa, da bi to v okviru obrazložitve izpodbijane odločbe morala storiti toženka.

14. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave. V ponovljenem postopku bo morala toženka na podlagi kriterijev iz 3. člena Uredbe določno ovrednotiti okoliščine, na katere se sklicuje tožnik, ter na njihovi podlagi oceniti pomembnost njegovega prispevka k slovenski kulturi. Pri tem sodišče – kot že večkrat v tej sodbi – poudarja, da gre pri tej presoji za strokovno vprašanje, pri katerem ima toženka na voljo določeno polje proste presoje, mora pa biti odločitev obrazložena do take mere, da omogoča preizkus, ali izpolnjuje temeljni kriterij razumnosti oziroma da izključuje arbitrarnost pri odločanju1. 15. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je v skladu s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva ni bila rešena na obravnavi, tožnika pa v postopku ni zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 15,00 EUR (tretji odstavek 3. člena Pravilnika). Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu z ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.

1 Glej I U 1334/2014 in I U 1948/2019.