Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sodba II Cp 452/2009

ECLI:SI:VSLJ:2009:II.CP.452.2009 Civilni oddelek

pridobitev lastninske pravice darilna obljuba gradnja
Višje sodišče v Ljubljani
27. maj 2009

Povzetek

Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, ki sta trdila, da sta solastnika nepremičnin na podlagi ustnega sporazuma in vlaganj. Sodišče je ugotovilo, da tožnika nista pridobila lastninske pravice, saj darilna obljuba ne daje pravic in da sta bila le pooblaščena za oskrbo in uživanje nepremičnin, ne pa za pridobitev lastninske pravice. Pritožba tožnikov je bila zavrnjena, stroški pritožbe pa so nosili sami.
  • Pridobitev lastninske pravice na nepremičninahAli sta tožnika pridobila lastninsko pravico na toženčevih nepremičninah na podlagi ustnega sporazuma in vlaganj v nepremičnine?
  • Veljavnost darilne obljubeAli darilna obljuba morebitnemu obdarjencu daje pravice in predstavlja veljaven temelj za pridobitev lastninske pravice?
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tožnika, ki sta imela le pravico oskrbe in uživanja toženčevih nepremičnin in sta bila pooblaščena, da prevzameta popravilo razpadajočega poda in stroške z njim, nista pridobila lastninske pravice na toženčevih nepremičninah.

Darilna obljuba morebitnemu obdarjencu ne daje nobenih pravic in ne predstavlja veljavnega temelja za pridobitev lastninske pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, ki sta zahtevala, da jima toženec prizna, da sta solastnika nepremičnin parc. št. 848/2, v naravi stanovanjska stavba izmere 72 m2 ter dvorišče izmere 59 m2, vpisane pri vl. št. 198 k.o. T., vsak do ½ in da jima je dolžan izstaviti za zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere se bosta lahko vknjižila kot solastnika. Hkrati je odločilo, da sta tožnika dolžna tožencu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 1.621,46 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev je obrazložilo z utemeljitvijo, da tožnika lastninske pravice na spornem zemljišču nista pridobila niti iz naslova ustnega sporazuma o prepustitvi nepremičnine in realizacije tega sporazuma, niti iz naslova vlaganj v nepremičnine, kot sta uveljavljala. Podlage za pridobitev lastninske pravice ni v pravnih pravilih paragrafov 431. in 418. Občega državljanskega zakonika (ODZ), ki ga je treba uporabiti glede na to, da se zatrjuje pridobitev lastninske pravice pred letom 1980, ko je začel veljati Zakon o temeljnih lastninskih pravnih razmerjih (ZTLR).

Proti sodbi sta se pritožila tožnika iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB3; 45/08 ZPP) in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Sodišču prve stopnje očitata, da nepravilno in pomanjkljivo ocenjuje okoliščine v zadevi in da o bistvenih okoliščinah ni zavzelo svojega stališča. Poudarja, da sta v letu 1975 imela pooblastilo za brezplačni prenos nepremičnine in da je toženec imel namen v tem letu svoje nepremičnine razdeliti med obe sestri. Tožnici bi pripadal pod, glede katerega ji je dal dovoljenje za obnovo. Stanje poda je bilo izredno slabo in sta v letu 1975 dejansko postavila nov lesen objekt. Nov objekt sta postavila na tujem svetu z dovoljenjem toženca. Glede na dejstvo, da je prišlo do ocenitve teh nepremičnin in da jima toženec ni nikoli prepovedoval uporabe nepremičnin, to pomeni, da sta stranki dejansko realizirali ustni dogovor iz leta 1975. Vrednost investicije in del je bila znatno višja od stanja nepremičnin v letu 1975, kar vsekakor ima določen pomen. Toženec sam ni imel nikoli objekta v posesti in jima uporabe tudi ni preprečeval in ga ni zanimala niti investicija, še manj pa povrnitev vrednosti vlaganj. Sporne nepremičnine so bile tudi predmet odloka o prenosu lastništva na državo, glede katerega je tožnik dosegel spremembo in je zemljišče ostalo v lasti toženca, s čimer toženec ni bil niti seznanjen. Pomembno je tudi toženčevo stališče leta 1960, da se odpove dedovanju po očetu in njegov odnos do teh nepremičnin, saj je toženec postal dedič le zato, ker sta njegovi sestri, tožnica in sestra M. menili, da je prav, da tudi brat deduje. Nedvomno je bila pogodba med pravdnima strankama realizirana, ravnanja strank v zadnjih 35 letih pa sodišče niti ne ocenjuje. Vsekakor pa je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja.

Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njegovo zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Smiselno uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je po pritožbeni trditvi v tem, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ni podana. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev, razlogi so jasni in niso sami s sabo v nasprotju. Tudi kršitev, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), sodišče druge stopnje ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Tožnika sta, kot sta pojasnila na obravnavi 14.4.2008, uveljavljala pridobitev lastninske pravice iz naslova ustnega sporazuma med strankama o prepustitvi nepremičnin ter realizaciji tega sporazuma ter dovoljenih vlaganj. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožnika na nobeni od uveljavljanih podlag lastninske pravice nista pridobila. Pravilno je ocenilo, da sta tožnika vedela, da nista lastnika spornih nepremičnin od leta 1976 dalje. Podlago za tako odločitev je sodišče prve stopnje imelo predvsem v potrdilu in pooblastilu z dne 13.1.1976. Iz omenjenega dokaza je jasno razvidno, da ima tožnica le pravico oskrbe in uživanja toženčevih parcel in da jo toženec pooblašča, da prevzame popravilo razpadajočega poda in stroške z njim. Pripravljenost toženca v letu 1975, da sporno nepremičnino proda (že podpisano pooblastilo za prenos lastninske pravice), pri čemer do zemljiškoknjižnega vpisa ni prišlo (paragraf 431 ODZ določa, da se mora pridobitni posel v pisati v javne knjige). Ob dejstvu, da se je toženec v letu 1976 premislil, je pravno neupoštevna. Nepomembno je zato dogajanje v letu 1975, na katerega opozarjata pritožnika. Darilna obljuba, na katero se sklicujeta pritožnika, morebitnemu obdarjencu ne daje nobenih pravic in ne predstavlja veljavnega temelja za pridobitev lastninske pravice. Prepričanje tožnikov, da jima lastninska pravica pripada, ki ga je mogoče razbrati iz pritožbenih navedb (pritožbene trditve o nezanimanju toženca za sporne nepremičnine, dopuščanje uporabe), ne nudi podlage za pridobitev lastninske pravice. Dovoljenje za obnovo poda na katerega se pritožnika sklicujeta, ne predstavlja sporazuma o prenosu lastništva in tudi ne pomeni, da jima je toženec dovolil postaviti nov objekt. Toženec je sporno nepremičnino pridobil z dedovanjem po očetu in ni pomembno, da se je nameraval dedovanju po očetu odpovedati. Tožnika priznavata, da se je toženec glede prepisa spornega zemljišča premislil in ni jasno, na kakšni podlagi štejeta, da naj bi bila pogodba med pravdnima strankama realizirana. Tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje sicer nista kot podlage uveljavljala priposestvovanja in tudi v pritožbi ne pojasnita na kakšni podlagi štejeta, da sta na spornih nepremičninah lastninsko pravico pridobila na podlagi priposestvovanja. Dejstvo, da sta tožnika vedela, da se je toženec premislil in da imata glede na že omenjeno potrdilo iz leta 1976, sporne nepremičnine pravico le uživati, izključuje dobrovernost tožnikov (poštenost v smislu 326. in 1460. Paragrafa ODZ), kar je pogoj za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da lastninske pravice nista mogla pridobiti iz naslova gradnje (Paragraf 418. ODZ), in ni razumljivo, na kaj merita pritožnika s pritožbenim zatrjevanjem, da je vrednost investicije in del znatno višja od stanja nepremičnine v letu 1975. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnika s pritožbo nista uspela in nista upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Stroški odgovora na pritožbo, glede na njegovo vsebino, niso bili potrebni (155. člen ZPP). Sodišče druge stopnje je zato odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia